Festival Ljubljana je že pred leti uvedel koncerte, na katerih bi se predstavljali slovenski glasbeniki, ki večinoma delujejo v tujini, so člani svetovnih orkestrov, kot so Dunajska, Berlinska in Münchenska filharmonija…, opere, so profesorji ali v svobodnem poklicu, so ves čas študirali na tujem ali se tam izpopolnjevali. Nekateri so medtem že postali profesorji na mednarodnih mojstrskih tečajih.
Marko Zupan, foto Darja Štravs Tisu
Koliko je bilo doslej koncertov in nastopajočih, bi bilo potrebno natančno pregledati programe zadnjih deset, morda petnajst ali še več let. Videli bi, da veliko slovenskih glasbenikov v resnici deluje in nastopa na tujem, doma pa ob posebnih priložnostih, kot na primer mezzosopranistka Monika Bohinec na koncertu s sopranistko Ano Netrebko.
Uspešen koncert, vse fotografije Marijan Zlobec
Največ nastopov sta zabeležila ali imela violinistka Lana Trotovšek in flavtist Boris Bizjak, ves čas, tudi na mojstrskih tečajih njihov vodja in ustanovitelj Branimir Slokar, brata pevca Bernarda in Marcos Fink, violinist Črtomir Šiškovič, flavtist Martin Belič, pred precej leti mezzosopranistka Marjana Lipovšek, pred nekaj leti flavtistka Irena Grafenauer in klarinetist in dirigent Mate Bekavac, seveda vsaj še dirigenta Marko Letonja in Uroš Lajovic, v zadnjih letih hornist Andrej Žust, ki je bil očitno glavni povezovalec glasbenikov za nastop v novem Ensemble.si, o katerem v programskem listu ni rečeno nič, saj je bil to verjetno ustanovitveni koncert in nekakšen preizkus nove ali najnovejše povezave glasbenikov za ljubljanski koncert.
Na 72. Ljubljana Festivalu smo že imeli nekaj koncertov s slovenskimi glasbeniki na tujem, po koncertu Ensemble.si sledi še koncert Ljubljana – Dunaj. Očitno bo ta programska usmeritev Festivala Ljubljana postala stalnica, seveda z različnimi kombinacijami in dopolnjevanjem, vključevanjem novih imen ali tistih, ki jih bolj poznamo po imenih kot pa z živih koncertov.
V Ensemble.si so nastopili klarinetist Matic Kuder, flavtist Marko Zupan, fagotist Luka Mitev, hornist Andrej Žust in pianistka Martina Filjak. Njihova predstavitev v programskem listu je kar obsežna in bralca prepriča o tem, da gre za imena z močnim pedigrejem in še večjim trdim delo, ki nadgrajuje njihov glasbeni talent. Včasih se je reklo, da je osnova uspeha 20 % talent in 80 % delo, v zadjem času pa so lestvico (zlasti v športu) popravili na 10 – 90.
Mlada generacija glasbenikov z uspehi na tujem ali na mednarodni sceni bi morala biti bolj spremljana s strani slovenske države in njenih predstavnikov, kot ministrstva za kulturo, tako kot je ministrica Asta Vrečko, pod pretvezo, da so olimpijske igre nekoč bile tudi kulturne, obiskala Pariz, kjer mimogrede še rešuje čast in kulturno dediščino francoskih kraljev, medtem ko je na nobenem koncertu Ljubljana Festivala, tako kot tudi drugih kulturnih ministrov pred njo, vse od začetka samostojne države Republike Slovenije, ni bilo opaziti. Kot tudi ne ministra za Slovence po svetu.
Domovina, bleda mati, je svojemu romanu leta 1986 dal naslov takrat mladi pisatelj Franjo Frančič in zanj prejel nagrado Zlata ptica.
Ko se ti glasbeniki za kratek čas vrnejo domov, jih pridejo poslušat in pozdravit večinoma le tisti, s katerimi se že poznajo (in niso še odšli na dopust, čim dlje stran od Ljubljane).
Matic Kuder (1994) se je začel glasbeno izobraževati pri stricu Petru Kudru, sledili so Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani pri Dušanu Sodji, študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani in magisterij na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu (razred Geralda Pachingerja). Od leta 2017 do 2021 je bil solo klarinetist pri Nürnberg Symphony Orchestra
(Nürnberškem simfoničnem orkestru), zatem je postal es-klarinetist pri Berliner Philharmoniker (Berlinskih filharmonikih). Bil je tudi član Gustav Mahler Jugendorchester (Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja). Kot solist je nastopil z Nürnberški simfoniki
(Nürnberger Symphoniker), EUphony Orchestra (Orkestrom EUphony), Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana.
Marko Zupan, foto Darja Štravs Tisu
Flavtist Marko Zupan je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani (razred Mateja Zupana), študij je nadaljeval na ENMP Alfreda Cortota v Parizu (razred Pierra-Yvesa Artauda) in na CNM de Créteil Marcel Dadi pri Georgesu Alirolu, izpopolnjeval se je na Mozarteumu v Salzburgu (razred Irene Grafenauer). Koncertne dejavnosti ga vodijo po vsej Evropi, ZDA, Japonski, Kitajski, Južni Koreji, Vietnamu in Alžiriji. Predstavil se je v Berliner in Kölner Philharmonie (Berlinski in Kölnski filharmoniji), Konzerthaus Berlin (Koncertni hiši v Berlinu), Wiener Musikverein (Glasbenem združenju Dunaj), Hanoi Opera House (Hanojski operi) in drugje. Kot solist je nastopal z Berliner Symphoniker (Berlinskimi simfoniki), Evian Festival Orchestra (Festivalnim orkestrom Evian), Mozart Sinfonietta Salzburg … Leta 2010 je postal asistent na Akademiji za glasbo v Splitu.
Andrej Žust je v rodnem Logatcu končal nižjo glasbeno šolo (učitelj Janez Polanc), šolanje nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani (razred Metoda Tomca) in študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani (mentorja Jože Falout in Boštjan Lipovšek). Od leta 2009 do 2011 je bil štipendist Karajanove akademije Berlinskih filharmonikov (Karajan Akademie der Berliner Philharmoniker). Je aktiven komorni glasbenik, ki koncertira na mednarodnih festivalih po vsem svetu. Kot član Gustav Mahler Jugendorchester (Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja) ter mladinskega orkestra Pacifiškega glasbenega festivala (PMF) je sodeloval z najuglednejšimi dirigenti in solisti. Kot solist se je predstavil z mnogimi evropskimi simfoničnimi in komornimi orkestri. Za dosežke je prejel Škerjančevo nagrado, študentsko Prešernovo nagrado ter Betettovo nagrado. Bil je solo rogist Orkestra Slovenske filharmonije, od leta 2011 je član Berlinskih filharmonikov.
Luka Mitev, foto Darja Štravs Tisu
Luka Mitev je začel šolanje iz fagota pri očetu Zoranu Mitevu. Udeležil se je več državnih in mednarodnih tekmovanj in osvojil prve nagrade. Je prejemnik dijaške Škerjančeve nagrade. Nastopa na mednarodnih komornih festivalih, kot so Ljubljana Festival, Lent, Ferrara, Rheingau, Bolzano, Young Euro Classic, Grafenegg, BBC Proms … Igral je na večjih turnejah Mladinskega orkestra Evropske unije (European Union Youth Orchestra). Redno sodeluje z orkestri, kot so Bayerisches Staatsorchester (Simfonični orkester Bavarskega radia), Mahlerjev komorni orkester (Mahler Chamber Orchestra), Spira Mirabilis, Rundfunk-Sinfonieorchester Berlin (Radijski simfonični orkester iz Berlina). Leta 2021 je z odliko diplomiral na Mozarteumu v Salzburgu (razred Marca Postinghela), študij nadaljuje na Visoki šoli za glasbo Hannsa Eislerja v Berlinu (mentor Volker Tessmann).Od leta 2022 je član Karajan Akademie der Berliner Philharmoniker (Karajanove akademije Berlinskih filharmonikov).
Martina Filjak je klavir študirala na Akademiji za glasbo Univerze v Zagrebu, na konservatoriju na Dunaju, v Hannovru in na klavirski akademiji pri jezeru Como v Italiji. Pozornost je pritegnila leta 2009 z zmago na Mednarodnem klavirskem tekmovanju v Clevelandu, sledili so koncerti v Konzerthaus Berlin (Koncertni hiši v Berlinu), Wiener Musikverein (Glasbenem združenju Dunaj) in Carnegie Hallu v New Yorku. V zadnjih sezonah je sodelovala s simfoničnimi orkestri iz Clevelanda, San Diega, Floride, Barcelone, Bilbaa, Državnima kapelama iz Weimarja in Halleja (Staatskapelle Weimar, Halle) … Nastopila je v dvorani Concertgebouw Amsterdam, l’Auditorium, Palau de la Música Catalana Barcelona (Avditoriju in Palači katalonske glasbe v Barceloni), Teatru (Gledališču) San Carlo, dvorani Gaveau v Parizu. V zadnjih letih je gostovala na Festivalu MITO v Milanu, Teatro (Gledališču) La Fenice v Benetkah, na Festivalu Schleßwig Holstein, debitirala je v Elbphilharmonie (Filharmoniji na Labi) v Hamburgu …
Program:
Ludwig van Beethoven: Trio za klavir, flavto in fagot v G-duru, WoO 37
Allegro
Adagio
Tema andante con variazioni
Franz Berwald: Kvartet za klavir in pihala v Es-duru, op. 1
Adagio: Allegro ma non troppo – Allegro assai – Tempo I
Adagio
Allegro – Più Allegro
***
Nikolaj Rimski-Korsakov: Kvintet za klavir in pihala v B-duru
Allegro con brio
Andante
Rondo. Allegretto
Trio za klavir, flavto in fagot v G-duru, WoO 37, je Ludwig van Beethoven (1770–1827) ustvaril v Bonnu, ko je bil star približno petnajst let. Nenavaden izbor glasbil je povezan z dejstvom, da je to delo napisal za barona Friedricha von Westerholta Gysenberga in njegovo družino. Baron je igral fagot, njegov sin Wilhelm flavto, baronova hčerka Maria Anna Wilhelmina je bila predana pianistka in Beethovnova učenka. Zaradi neobičajne zasedbe je bil skladatelj omejen v izrazu. Delo sestavljajo trije stavki: Allegro, Adagio in Tema andante z variacijami. Vsega skupaj naniza sedem variacij, konča pa s temo Allegro. Čeprav petnajstletni Beethoven v tem delu pokaže dobro tehniko pri oblikovni zasnovi stavkov, še zdaleč v njih ni zaslediti tistega presežka iz zrelega obdobja. Glasba daje slutiti, da je šele iskal prave poti do lastnega sloga. Najbrž je pri pisanju tega dela poskušal čim bolj ugoditi izvedbenim sposobnostim baronove družine in tudi njihovemu okusu. Skladba je ostala v času skladateljevega življenja nenatisnjena, kar je bila mogoče tudi želja Beethovna. Prvič je bila izdana leta 1888 in danes velja za poslastico sporedov komornih zasedb. (Iz programa Metje Sulič).
Takoj se je pokazala odlična pripravljenost vseh nastopajočih in koncertantna želja pokazati domačemu občinstvu svoje znanje ob vrnitvi domov.
Beethovnov trio je za poslušalca bolj privlačen kot nekatera druga komorna dela za druge priložnostne zasedbe, ki smo jih slišali na malo prejšnjih koncertih. Več je melodične lepote, zvočnega prelivanja, sodelovanja, čeprav je že uvodni prvi stavek Allegro precej dolg in se marsikaj ponavlja, medtem ko je v drugem stavku Adagio klavir nakazal dialog, ki ga je takoj nadaljeval fagot, potem pa vsi trije igrali zelo občuteno. Beethoven je očitno fagotu namenil precejšnjo komorno vlogo, kar je Luka Mitev dojel in uspešno glasbeno realiziral. Nasploh je Mitev dedič svojega očeta in z zanimanjem bomo spremljali njegovo glasbeno pot v Berlinu. Skupna igra se je v tretjem stavku Tema andante con variazioni le še izostrila; v celoti se je pokazala odlična igra, pa tudi sama klavirska vloga v triu, ki jo je Beethoven izpostavil kot enakovredno in na več mestih solistično. Variacije so bile dobro izpeljane in predstavile glasbenike kot enakovredne in s smislom za skupno muziciranje.
Franz Berwald (1796–1868) je doma okusil grenko usodo nerazumevanja. Njegove glasbe na Švedskem niso niti cenili niti izvajali in tako je v glasbeni karieri nizal neuspeh za neuspehom. Danes, dobro stoletje in pol po njegovi smrti, pa ga strokovna javnost po vsem svetu vrednoti kot enega izmed najpomembnejših švedskih skladateljev. Berwald se je rodil v Stockholmu, violino ga je učil njegov oče, Nemec, ki je bil na Švedskem zaposlen v dvornem orkestru.
Tristavčni Kvartet za klavir in pihala v Es – duru, op. 1, po prvi izvedbi v Stockholmu leta 1821 ni dobil pozitivnih kritik. Očitali so mu, da je »vsa ta njegova slogovna izvirnost nepotrebna«. Čeprav je Kvartet napisal znotraj estetskih okvirov vse bolj razširjenega nemškega romantičnega sloga, so mu v konservativni Švedski pripisali, da je »avantgardna kakofonija«. Kvartet je eno redkih del iz zgodnjega 19. stoletja, ki je napisano za tovrstno zasedbo (klavir, klarinet, rog in fagot). Skladbo odpre kratek Adagio, ki vodi do optimističnega in živahnega dela, Allegro ma non troppo. Drugi stavek, Adagio, je mirnejši. Finale, Allegro, začne z attacca, kot lahkoten rondo, ki pa ga prekinjajo epizode, po značaju sorodne koračnici. (Iz programa).
Nadaljevanje koncerta je pomenilo širjenje zasedbe, tako da smo na odru v Križevniški cerkvi poslušali še hornista in klarinetista ob fagotistu, tako da se je flavtist umaknil. Če bi rekel, da je po funkciji v pripravi koncerta bil dominantni Andrej Žust, pa je bil bolj opazen njegov prej umik in iskanje zvočnega ravnovesja, najprej ob klarinetistu poleg njega, potem pa še nasproti fagotista in standardni legi pianistke. Opazno je bilo, da kvartet ni imel neke prevlade kogarkoli, več je bilo žlahtnega sodelovanja. V Adagiu je bil uvodoma poudarjen klavir, v nadaljevanju pa so vsi skupaj iskali duhovno globino, igrali zelo spevno in zlito. Po dveh uvodnih kompozicijah se je pokazalo, da imajo raje prefinjeno muziciranje in da jim je tuje razkazovanje individualnega znanja in sposobnosti na neki manifestativni način. Zadnjo stavek je bil dinamičen, čist, zlit in speven.
Z dvema deloma se je Nikolaj Rimski-Korsakov (1844–1908) leta 1876 udeležil tekmovanja, ki ga je pripravljalo Rusko glasbeno združenje, poleg Godalnega seksteta je prijavil še Kvintet za klavir in pihala v B-duru. Sekstet je prejel častno omembo, Kvintet pa je bil z drugimi deli, na veliko razočaranje skladatelja, izključen. Zmagal je Trio Nápravníka. V avtobiografiji Moje glasbeno življenje je Rimski-Korsakov opisal tudi ta Kvintet. Prvi stavek, Allegro con brio, je v klasičnem Beethovnovem slogu, v sonatni obliki z dvema kontrastnima temama – eno živahno, drugo introspektivno: živahno prinese v uvodu fagot, himni podobna melodija pa druga pihala. Razvoj označujejo pasaže glasbil, ki se ponavljajo v različnih tonalitetah. Drugi stavek, Andante, vsebuje fugato za pihala, s svobodno spremljavo v klavirju. Fraze iz melodij, ki jih prinesejo različna pihala, se pogosto ponavljajo, ampak vedno na drugačnem harmoničnem ozadju. Tretji stavek Allegretto vivace je v obliki rondoja s posebnim osrednjim delom z virtuoznimi kadencami za flavto, klarinet in rog, ki se pojavljajo izmenično. Vsaka izpričuje značaj svojega glasbila in je prekinjena z oktavnim vstopom fagota. (Iz programa).
Zadnja skladba je pomenila poustvarjalni vrhunec večera in morda celo največje presenečenje, saj je Žust izbral delo, ki ga na odru v tej zasedbi morda ne bi pričakovali. Dočakali smo pravo zvočno parado, a bi težko rekel da neke slovanske tipike, kaj šele slovanske duše, prej na poti k ruskemu modernizmu, čeprav smo tedaj še bili v ruski romantiki, a je le nekaj let poprej, za svetovno razstavo na Dunaju leta 1873, pisatelj Dostojevski napisal spremni tekst ob predstavitvi ruskih slikarjev na razstavi in je čutil potrebo po razlagi. Pri skladatelju smo videli neuspeh, omenjen zgoraj, ki pa se je na koncertu v Križevnišk cerkvi z lahkoto in prepričljivostjo pokazal kot uspeh.
Že v uvodnem stavku Allegro con brio so se vsi glasbeniki pokazali v še bolj suvereni drži, močnejši, bolj kompaktni, zliti. Drugi stavek Andante je začel mirni rog, ki je nakazal bolj dialog v pianu, do mezzoforte. Opazno je bilo kroženje posameznih kratkih solov, izmenjavanje in celo meditativnost. Tretji stavek Rondo. Allegretto me je spominjal na kakšen konjski stepni ritem ali na trojko, vsekakor se je zdelo, da je skladatelj dal nekaj ruske tipike v svoje delo z željo, da bomo to opazili še mi danes. Ni pa seveda poznal ne romana Dokor Živago iz leta 1956 slavnega pisatelja Borisa Pasternaka, kaj šele filma. Roman je izšel v Italiji pri Feltrinelliju in dosegel nič manj kot 120 ponatisov. Spominjam pa se, da so Primorci hodili na ogled filma iz leta 1965 v Trst, in jokali kot dež, kot mi je povedala neka Sežanka.
Post festum smo vendarle prišli do ruske duše. Nismo sicer jokali, a smo po močnih aplavzih in ovacijah dočakali dodatek.
Dodatek
Marijan Zlobec