Celovečerni recital madžarskega pianista Tamása Érdija s skladbami Frédérica Chopina (1810–1849) in Franza Liszta (1811–1886) v nabito polni Križevniški cerkvi je dvignil temperaturo, tako da si je solist v pavzi pred začetkom drugega dela koncerta preoblekel srajco in si oblekel črno majico z napisom Festival Ljubljana.
Tamás Érdi v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Madžarski pianist Tamás Érdi je kljub slepoti izvrsten glasbenik. Študij klavirja je začel pod vodstvom Erike Becht, ki do danes ostaja njegova mentorica in »partitura«, saj je izumila edinstveno metodo, ki mu omogoča učenje, vadenje in igranje brez natisnjenih not. Pri 17 letih je zmagal na mednarodnem klavirskem tekmovanju Louis Braille v Moskvi in bil po dveh letih študija na Glasbeni akademiji na Dunaju sprejet na Konservatorij za glasbo v Torontu, kjer je pod vodstvom Leona Fleisherja diplomiral.
Pianist z ženo
Že kot študent v najstniških letih je izdal dve zgoščenki glasbe Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki ju je American Record Guide, najstarejša revija za klasično glasbo v Združenih državah Amerike, visoko cenila zaradi poustvarjalčeve izjemne čustvene globine in izraznosti ter Érdija primerjala s pianisti, kot so Rudolf Serkin, Vladimir Aškenazi, Micuko Učida, Jevgenij Kisin
in Clara Haskil.
Kmalu zatem so na Madžarskem njegovi posnetki glasbe Franza Liszta, Frédérica Chopina in Franza Schuberta izšli pri založbi Hungaroton in odigral je uspešne koncerte pod taktirko Tamása Vásáryja in Zoltána Kocsisa. Ta je komentiral, da se Érdi »dotika klavirskih tipk z veliko večjo občutljivostjo kot glasbenik z vidom« in da se njegova sposobnost meri »s standardi, ki jih je postavil Chopin«. V rodni državi redno nastopa kot solist na dogodkih Hungarian National Philharmonic (Madžarske nacionalne filharmonije) in Hungarian Radio Symphony Orchestra (Simfoničnega orkestra Madžarskega radia), prav tako pa je že več let umetniški vodja festivala klasične glasbe na prostem ob Blatnem jezeru.
Spremstvo z odra
Érdi je obiskal več kot 28 držav, kjer je nastopil na nekaterih najprestižnejših koncertnih prizoriščih na svetu, vključno s slovito koncertno dvorano Carnegie Hall v New Yorku, kjer pa je že kot mladenka nastopila naša Dubravka Tomšič. Od leta 1998 je član upravnega odbora Društva Frédérica Chopina in Mednarodne fundacije Frédérica Chopina.
Leta 2004 je prejel viteški križ madžarskega reda za zasluge in leta 2019 najvišje madžarsko glasbeno priznanje, Lisztovo nagrado. Istega leta se je odzval na šesto povabilo v Varšavo, naj igra pod znamenitim Chopinovim kipom pred več kot štiri tisoč gledalci. Nastop mu je po besedah poljskih muzikologov
»priboril mesto v prvi vrsti najboljših svetovnih pianistov«.
Z majico Festivala Ljubljana
Frédéric Chopin (1810–1849), Poljak po materini strani, ki se je počutil zelo zavednega, vendar je moral leta 1830 zaradi nasilno zatrtih uporov in revolucij oditi v Pariz in se ni nikoli vrnil. Kot skladatelj se je v zgodnjih pariških letih obrnil proč od glasbenih žanrov koncertne dvorane (variacije, rondoji ter koncerti za klavir in orkester) in začel komponirati mazurke, nokturne in etude, v katerih je dodelal poteze javnega in salonskega pianizma ter izoblikoval glasbeni slog izjemne individualnosti, povsem drugačen od kateregakoli drugega skladatelja. V svoji glasbeni govorici je združil osupljiv dar za melodijo z napredno harmonsko govorico, inventivnim razumevanjem formalnega oblikovanja ter briljantno klavirsko tehniko.
Chopin je kot velik ljubitelj Dobro uglašenega klavirja Johanna Sebastiana Bacha zasnoval svojo serijo 24 preludijev, op. 28 (1839), s premišljenim razmerjem med virtuoznostjo in ekspresivnostjo.
Preludiji so urejeni po kvintnem krogu in v nasprotju z vsemi preteklimi primeri te zvrsti ne uvajajo nobenega drugega dela, pač pa stojijo kot samostojne skladbe. Najdaljši v zbirki je Preludij v Des-duru, op. 28, št. 15, »Dežne kapljice«, katerega turobni osrednji del oklepa spokojna tema z značilno ponavljajočo noto, ki spominja na nežno trkanje dežnih kapljic.
Po koncertu
Fantazija-impromptu v cis-molu, op. 66 (1834), je oblikovana kot vsi Chopinovi impromptuji, in sicer ima tridelno obliko s kodo, v zunanjih delih prevladujejo dolge, vijugaste melodije, medtem ko je srednji del liričen odsek v počasnejšem tempu. Uspavanka v Des-duru, op. 57, ki je nastala v letih 1844 in 1845, je lirična skladba, ki jo odlikuje kompleksna pianistična figuralika v neprekinjenem toku variacij na umirjen bas v tihi dinamiki.
Chopinova ljubezen do domovine se še posebej izkazuje v mazurkah, nevirtuoznih krajših delih v tridobnem metrumu, bogatih v podrobnostih. Napisal jih je okoli 59, 4 mazurke, op. 24, leta 1835, zanje pa so značilni sofisticirano obarvani ljudski motivi, fluidni prehodi in plesno-melanholično vzdušje. Nokturno št. 21 v c-molu in Nokturno št. 20 v cis-molu spadata v glasbeni
žanr, ki ga je Chopin prevzel od irskega skladatelja Johna Fielda in izpopolnil. Napisal je 21 nokturnov, v katerih pride še posebej do izraza njegovo dojemanje opernega Pariza. Hrepeneče nostalgične skladbe krasijo številni ornamenti, trilčki in druge podobne figure v melodiji, izvirajoče iz belcantističnih oper Vincenza Bellinija, ki jih je Chopin oboževal. Ko pa je po zgledu istoimenske literarne zvrsti prvič uporabil naslov balada, je ustvaril nov žanr, s katerim je transformiral arhetip sonatnega stavka na način, da je končni razvez harmonske napetosti odložen do zadnjega možnega trenutka. Balada št. 1 v g-molu, op. 23 (1835) je prva izmed štirih, ki raziskuje ekspresivne in pripovedne
zmožnosti klavirja. (Iz programa Jana Prepadnika).
Frédéric Chopin:
Preludij v Des-duru, op. 28, št. 15, »Dežne kapljice«
Fantazija-impromptu v cis-molu, op. 66
Uspavanka (Berceuse) v Des-duru, op. 57
4 mazurke, op. 24
I. Lento
II. Allegro non troppo
IV. Moderato con anima
V. Moderato
Nokturno št. 21 v c-molu, op. posth
Nokturno št. 20 v cis-molu, op. posth
Balada št. 1 v g-molu, op. 23
Frédéric Chopin je bil v interpretaciji Tamása Érdija kot če bi ga izvajal na Chopinovem tekmovanju v Varšavi, v več etapah pred nastopom v finalu z orkestrom. Pianist ima neverjeten občutek za vse nianse ali finese, poseben zvok in melodičnost, ki močno variira in ostaja zvesta karakterju del, kar pomeni zavedanje pomena temeljnih opredelitev in povezav v samem Chopinovem opusu, ki pa je tako širok, da je v programu zmanjkalo prostora za še kakšen scherzo, če že ne sonato. Je pa bilo takoj jasno, kaj ima sam za jedro antološkega izbora in interpretacije, ki se je po logiki Chopinove usode tujstva morala končati z Balado št. 1.
Érdi žal ni videl onega slavnega filma Pianist, ne videl stebra v baročni cerkvi Svetega križa v Varšavi, v katerega je bilo vzidano Chopinovo srce, prinešeno iz Pariza konzervirano v konjaku, ni obiskal slavne rojstne Želazawe Wole, kamor romajo tisoči ljubiteljev njegove glasbe. Érdi vse to ve in metaforično išče in najde v glasbi sami, do katere pa ima tako perfekcionistični odnos, da ga lahko samo občuduješ.
Érdi igra tehnično perfektno in brez napak, skratka vrhunsko, da lahko samo strmiš, kako s prsti najde vse tipke, vse lege, koliko tisoč ur je moral vaditi in kako, da je vse to zmogel obvladati. Njegova pianistična drža ali lega je vedno približno enaka, rahlo sklonjena, zazrta v osrednji del klaviature, tako da ima povsem jasen doseg in domet, kar se je pokazalo v enakosti in s tem celovitosti obvladovanja klavirja.
Pri Chopinu je bilo jasno, da bo interpretativno sprejel njegov rahel dinamičen razpon, najraje med pianom in mezzoforte, skratka raje igral dinamično bolj zadržano, a s posebno emocijo, ki vzpostavlja dialog s skladateljevim domotožjem in odrekanjem ali begom pred usodo, kar pa je hkrati še posebno rafiniran in povsem oseben doživljajski moment samega slepega pianista. Dialog usod je bil tu prepleten z nekoliko zadržanosti ali sočutja med občinstvom, ki je moralo sprejeti spoznana dejstva, čeprav mnogi niso vedeli, da nas pianist ne vidi. Ne vidi, a fantastično sliši in občuti.
Franz Liszt (1811–1886) je po poslušanju virtuoznega igranja Niccola Paganinija z obsesivnim vadenjem klavirja razvil edinstveno in dotlej nedosegljivo virtuoznost, s katero je v prvi polovici 19. stoletja naravnost osupnil občinstvo. Poslušalce je tako prevzel, da je pesnik Heinrich Heine fenomen označil za lisztomanijo. Razsežnosti njegovega igranja so spremenile naravo koncertnih izkušenj, ne glede na to, ali je nastopal z orkestrom ali na recitalu, ki ga je izumil. Ko se je sredi stoletja njegova kariera potujočega virtuoza skoraj povsem umaknila skladateljski in dirigentski poti, si je prizadeval razviti tradicijo nemške glasbe na naslednjo stopnjo.
Programiral je glasbo naprednih skladateljev, kot sta Hector Berlioz in Richard Wagner, ter ustanovil prvo nacionalno glasbeno društvo v Nemčiji. Kot skladatelj je razvil enostavčno sonato in izumil žanr simfonične pesnitve, njegov harmonski jezik pa je bil izredno inovativen in je naznanil eksperimente tako impresionističnih kot ekspresionističnih skladateljev.
Madžarska rapsodija št. 3 v B-duru in Madžarska rapsodija št. 6 v Des-duru (1847) spadata v serijo 19 skladb na številne teme, ki jih je Liszt slišal na Madžarskem in za katere je verjel, da so ljudska glasba, čeprav so mnoge melodije drugih skladateljev, ki so jih pogosto igrale romske glasbene skupine. V veliki meri črpajo iz plesne glasbe verbunkos, ki temelji na nenadnem izmenjevanju počasnih delov s punktiranim ritmom (lassu) in hitrih delov z virtuoznimi pasažami (friss).
Leta romanja so zbirka treh zvezkov, ki so jih navdihnila potovanja po Italiji in Švici. Skladba Fontane vile d’Este (1877), ki jo je navdihnila slavna renesančna vila v Tivoliju v bližini Rima, s svojimi napredenimi harmonijami in lesketajočimi se teksturami v mnogih pogledih velja za predhodnico impresionizma, medtem ko Sposalizio (1846), ki jo navdihnila Rafaelova slika Poroka Device, temelji na stopnjevanju pentatonskega motiva. Liszt je prispeval tudi k žanrom, v katerih je Chopin pustil pečat; pisal je balade, poloneze, mazurke in valčke. Napisal je več Mefistovih valčkov, ki jih je navdihnil slavni Faustov mit. Izmed teh je najbolj priljubljen Mefistov valček št. 1 v A-duru (1861), vrtoglava mojstrovina z evokativno pripovednim pianizmom. (Iz programa).
Franz Liszt:
Madžarska rapsodija št. 3 v B-duru, S. 244/3
Madžarska rapsodija št. 6 v Des-duru, S. 244/6
Fontane vile d’Este iz zbirke Leta romanja III, S. 163/4
Sposalizio iz zbirke Leta romanja II, S. 161/1
Mefistov valček št. 1 v A-duru, S. 514
Izvajanje skladb Franza Liszta je temeljilo na podobnem pristopu, le da je karakter madžarskega skladatelja nekoliko bolj tehnično zahteven, virtuozen, bližji razvoju, ki bo pripeljal do impresij, kot jih začutimo ob obisku in ogledu fontan renesančne vile v Tivoliju, kar je bil nekoč za ekskurzijo novinarjev Dela poseben in redek dogodek.
Pri nastopajočem pianistu si težko predstavljaš, da igra vse tako, kor da bi vse kot zvedavi in raziskovalni pianist sam v podrobnostih raziskal, si ogledal in bi se mu ob tem vtisnilo v spomin.
Razsežnost njegovega pianističnega bivanja je gledajočemu nepredstavljiva, a bi se zlahka opredelil do slišanega, če bi še sam mižal. A ne bi bilo isto.
Po navdušenih aplavzih in ovacijah je pianist izvedel še dva dodatka: Clair de Lune Clauda Debussyja in An Evening at the Village Bele Bartoka.
Občinstvo je bilo očarano.
Marijan Zlobec