Drugi koncert profesorjev mednarodnih tečajev na 72. Ljubljana Festivalu v Križevniški cerkvi je ponudil celo panoramo tako solistov kot njihovih klavirskih spremljevalcev; več kot prvi, ko so bili glavni solisti violinistki Latica Honda – Rosenberg in Lana Trotovšek ter flavtist Felix Renggli, klavirska spremljevalca pa sta bila Thomas Haberlah in Evgenij Sinajski.
Drugi koncert profesorjev, vse fotografije Marijan Zlobec
Kot smo koncert tu že napovedali, je eno od poslanstev Festivala Ljubljana izobraževanje mladih glasbenikov, kar negujejo tudi z organizacijo mojstrskih tečajev. Z leti se jih je tako nabralo več deset, udeležencev pa več sto. Natančnih številk ni bilo objavljenih, ker gre za prve prijave in zatem selekcijo oziroma avdicijo, lahko pa se zgodi, da tečaj odpade. Kriteriji so visoki, število končno izbranih kandidatov pa sorazmerno majhno. Vsi profesorji nastopajo solistično, tako kot njihovi študenti, a seveda na ločenih koncertih.
O prvem koncertu je bilo tu že precej besed, saj je bil zelo zanimiv in dober, ponudil pa je tudi redko izvajan program. Drugi koncert je seveda ponudil nove soliste in drugačen program.
Med profesorji so vsako leto redni gostje mednarodnih tečajev Festivala Ljubljana violončelist Jens-Peter Maintz, ki je član prestižne zasedbe Spectrum Concerts Berlin, violist Hartmut Rohde, častni član Kraljeve glasbene akademije v Londonu, kontrabasist Rick Stotijn, ki izvaja svetovne premiere sodobne glasbe, in fagotist Ole Kristian Dahl, ki je od leta 2017 gostujoči profesor na Kraljevem kolidžu za glasbo v Londonu.
Profesorje so spremljali pianisti Rie Šimada, ki je zaposlena na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Mannheimu, Ken Nakasako, ki deluje v Berlinu, Zsuzsa Bálint, ki se posveča eksperimentalnim projektom, in zmagovalka številnih mednarodnih klavirskih ter komornih tekmovanj Naoko Sonoda.
Mednarodni pedagogi so predstavili zanimiv program, ki se je začel z Ludwigom van Beethovnom, ki je ključno prispeval k razvoju komorne glasbe, sledila je sonato Gustava Schrecka, ki je kot zborovodja izboljšal umetniško kakovost izvedb v slavni Šoli svetega Tomaža v Leipzigu, tretja je bila skladba Roberta Schumanna, ki v svoji glasbi skoraj programsko pripoveduje pravljične zgodbe, sledila je še ena Beethovnova skladba, za konec pa smo posluđali delo samooklicanega romantika Alfreda Desenclosa, čigar glasba v zadnjih desetletjih doživlja preporod.
Program:
Ludwig van Beethoven: Duet za violo in violončelo v Es-duru, WoO 32
Gustav Schreck: Sonata za fagot in klavir, op. 9
Robert Schumann: Pravljične slike za violo in klavir, op. 113
***
Ludwig van Beethoven: Sonata za violončelo in klavir št. 3 v A-duru, op. 69
Alfred Desenclos: Aria in rondo
Za začetek koncerta smo poslušali ne ravno koncertno znan, kaj šele popularen Duet za violo in violončelo v Es-duru, WoO 32, Allegro, ki ga je je Ludwig van
Beethoven (1770–1827) dokončal okoli leta 1797 in ga napisal za prijatelja, ljubiteljskega violončelista barona Nikolausa Zmeskalla von Domanovecza, ki ga je spoznal na Dunaju. Prijatelja sta ostala vse življenje. Duet je podnaslovil »mit zwei obligaten Augengläsern«, z dvoje obligatnimi očali. Šaljivi podnaslov napeljuje misel, da je ta Duo napisal, da bi ga tudi igrala skupaj z Nikolausom; skladatelj na violo. Igriv značaj dela, v katerem se viola in violončelo z veliko humorja izmenjujeta in dopolnjujeta, kot bi dražila drug drugega, to potrjuje. Glasbenika si ‘kradeta’ teme in fragmente, si jih energično izmenjujeta, se spremljata. Nežnejši Minuetto pa se oglasi v prijateljskem kanonu. (Iz programa Metke Sulič).
Poslušali smo prvi stavek Allegro (drugi je Minuetto). Izbor dela s solistoma, violistom Hartmutom Rohdejem in violončelistom Jensom-Petrom Maintzom se je zdel precej profesorski ali pedagoški, kot nekakšno odkrivanje manj znane zgodovine, sama skladba danes deluje bolj starikavo ali v skladu z omenjenim posvetilom ali priložnostnim značajem. Izvedba je bila sicer skladna, solista sta se ujemala, a učinek je bolj suh, da ne rečem skorajda suhoparen.
Ne vem, če je pedagoško, pred svojimi udeleženci mednarodnega tečaja, koncertno izvajanje skladb, ki niso nepogrešljive. Ker če nimaš vrhunskega glasbenega in koncertnega okusa, kaj in kako boš učil ?
Sledila je Sonata za fagot in klavir v Es-duru, op. 9 manj znanega skladatelja Gustava Schrecka.
Sonata za fagot in klavir, op. 9, nemškega skladatelja Gustava Schrecka (1849–1918) danes velja za standardno delo v repertoarju za fagot in je ena redkih sonat za fagot iz romantičnega obdobja. Schreck je bil glasbeni vodja Thomasove šole (kjer je prej poučeval J. S. Bach) in profesor na Univerzi v Leipzigu. V tristavčni Sonati za fagot sta glasbili enakovredni in si glavne melodije večinoma podajata med seboj, a klavirska spremljava je včasih tudi gosto zasnovana, zato mora fagotist veliko energije vložiti v močnejšo dinamiko. Vendar pa je v delu dosti priložnosti tudi za rubato. Najbrž ga je napisal z mislijo na Juliusa Weissenborna, takrat uglednega fagotista iz Leipziga. (Iz programa).
Norveškega fagotista Oleja Kristiana Dahla je spremljala japonska pianistka Rie Shimada. Že delo samo je precej neprivlačno ali izvajalsko nestimulativno in za poslušalce neprepričljivo, tako da je bila izvedba precej povprečna, brez neke vrhunske koncertantne želje. Profesorstvo je eno, biti na koncertu pa drugo. Naš Luka Mitev je na Mladih virtuozih igral svoj program bolje. Je pa res, kot je na tiskovni konferenci povedal umetniški vodja mednarodnih mojstrskih tečajev Branimir Slokar, da včasih profesorski nastopi dajejo vtis, kot da so nekoliko slabši, a da so glasbeniki kot profesorji odlični.
Redko slišane Pravljične slike za violo in klavir, op. 113, je Robert Schumann (1810–1856) napisal leta 1851 v kratkem in nesrečnem mandatu dirigenta v Düsseldorfu. Ti štirje fantazijski stavki niso čustveno zapleteni kot njegove takratne sonate, ampak rišejo bleščeči svet pravljičnega, kot bi se napajale v otroški domišljiji. V izrazu so bliže zvočnemu svetu klavirskih miniatur Otroški prizori. Vendar je občutiti njegovo zrelost, pomanjkanje kakšne iskrice v klavirju in vse bolj prisotno duševno bolezen. Prvi stavek je miren in počasen, drugi je živahen rondojski stavek, tretji je hiter moto perpetuo, zadnji pa počasen z melanholičnim izrazom in zato tudi najbolj ekspresiven. (Iz programa).
Spet je nastopil violist Hartmut Rohde, pri klavirju ga je spremljal Naoko Sonoda. Rohde je želel poudariti nekatere skladateljeve psihološke probleme, bil je interpretativno dominanten, pianist precej medel in premalo izrazit, še posebej, ker so pravljične slike precej različne in jih je težko dojeti v vsej njihovi specifiki, še bolj pa v biografskem kontekstu.
Programsko in izvedbeno je bil boljši drugi del koncerta. Najprej smo poslušali Sonato za violončelo in klavir št. 3 v A-duru, op. 69 Ludwiga van Beethovna.
Sonata za violončelo in klavir št. 3 v A-duru, op. 69, je najdaljša izmed petih Beethovnovih sonat za violončelo in najbolj priljubljena. V njej prvič doseže pravo uravnoteženost med violončelom in klavirjem. Čeprav violončelo poda prvo temo, si glasbenika velikodušno delita teme in melodije, večkrat se sicer najprej oglasijo v violončelu. Prvi stavek je poglobljen sonatni allegro z mnogimi temami, nekatere z romskim pridihom, ki se zaslišijo še večkrat v sonati. Drugi stavek ima tudi nekaj tega značaja, vznemirljiv finale s spevnim uvodom je edini pravi počasni del te sonate. Vsi trije stavki so tipično ekstravertirani, polni drznih dramatičnih kontrastov, globokih čustev in poduhovljenosti. (Iz programa).
Violončelist Jens – Peter Maintz je začel svoj nastop, kot da bi imel tremo pred svojimi študenti na mednarodnem mojstrskem tečaju. Premalo sproščeno, odprto, samozavestno. Spremljala ga je pianistka Naoko Sonoda, filigransko natančna, z željo po pianistični spremljevalni perfekciji in enakovrednosti v tristavčni sonati: I. Allegro, ma non tanto, II. Scherzo. Allegro molto – Trio, III. Adagio cantabile – Allegro vivace. Čelist se je v nadaljevanju bolj sprostil, odprl, postajal boljši in sonati dajal vedno boljši vtis, tako da je bila izvedba na koncu uspešna.
Za konec koncerta profesorjev smo na odru v Križevniški cerkvi slišali še kontrabasista.
Francoski skladatelj Alfred Desenclos (1912–1971) se uvršča med glasbene moderniste in velja za enega najvidnejših v 20. stoletju v Franciji. Desenclos je študiral na Pariškem konservatoriju in bil med drugim zmagovalec tekmovanja Prix de Rome leta 1942. Arija in rondo za kontrabas in klavir sodi med njegova najboljša dela v opusu. Posvetil jo je kontrabasistu, profesorju na Konservatoriju v Parizu, Delmasu-Boussagolu. Natisnjena je bila leta 1952. Čeprav je zase govoril, da je romantik, je za njegov slog značilna izrazita ekspresivnost, njegova glasba pa je največkrat razpoloženjska, tehnika zelo stroga… Vse to se lahko sliši tudi v Ariji in rondoju. (Iz programa).
Nastopila sta nizozemski kontrabasist Rick Stotinj ob klavirski spremljavi madžarske pianistke Zsuzse Bálint. Delo ima v sebi povezavo glasbene tradicije med Ameriko in Parizom, tako da niso presenetili elementi jazzovske glasbe iz kakšnih tridesetih let, ki so obema nastopajočima interpretativno zelo ustrezali in v večer šele na koncu vnesli večjo sproščenost, izvajalsko razigranost in ne nazadnje radost koncertiranja kot takega, saj smo bili na festivalskem umetniškem večeru.
Marijan Zlobec