Koncert Viva Vivaldi ! je doslej na 72. Ljubljana Festivalu najbolj napolnil Križevniško cerkev, ki je bila ne le nagnetena, ampak tudi vroča. Nastopil je stalni sodelavec ali rezidenčni komorni ansambel Festivala Ljubljana Ensemble Dissonance, ki ga vodi Klemen Hvala. Kot solista sta se predstavila violinist in koncertni mojster Benjamin Ziervogel in flavtist Boris Bizjak.
Violinist Benjamin Ziervogel in flavtist Boris Bizjak, vse fotografije Marijan Zlobec
Prostor za ansambel, tokrat je bil na sredini odra še čembalo, postavljeni so bili še mikrofoni in kabli, je na odru premajhen, za oba solista pa neudoben. Ni logično, da smo večer poprej poslušali soliste, ki so imeli na voljo isti in s tem enak prostor ob manjšem številu poslušalcev in s tem ob nižji temperaturi. Solist je kralj, a mora imeti jasno določeno kraljestvo, kar pomeni najboljše koncertne pogoje. Če je oder preveč nagneten in glasbeniki na njem ne optimalno razporejeni, se to v sami izvedbi sliši, ker močna akustika vse še poveča, zlasti pa razkrije vse interpretativne detajle, tako v dobrem kot v slabem. No, občinstvo je nastopajoče nagradilo po vsakem izvedenem koncertu z vedno bolj toplimi aplavzi, ki so se na koncu zaključili z burnimi ovacijami in dodatkom iz Koncerta za dve violini v A – duru – Per Eco in Lontano RV 552.
Izbor Antonia Vivaldija za celovečerni koncert je že sam po sebi vrhunska blagovna znamka, a je na festivalu še vedno odprta priložnost za še druge programe, če pomislimo na velikanski opus, pa tudi za upoštevanje domačih koncertov in programov, kot si ga je za gostovanja v Italiji in na Norveškem prav sedaj pripravil Zbor Slovenske filharmonije. Žal so se koncertne razmere v ljubljanskih cerkvah močno poslabšale in so mimo časi, ko smo poslušali izjemne koncerte pri frančiškanih, v stolnici, v sv. Jožefu… Vztraja le jezuitski Šentjakob, tu večinoma z zborovskimi koncerti.
Ensemble Dissonance se je doslej na Ljubljana Festivalih predstavil vsako leto in s tem pridobil tako rekoč stalno pravico, kar ni najboljša praksa, ker predpostavlja nekakšen avtomatizem, še posebej ko nastopajo sami ali brez kakšne mednarodne, da ne rečem svetovne glasbene avtoritete, kot je bil violinist Dimitrij Sitkovecki. Ko pa pridejo na oder sami, nastane nenadoma domača atmofera z manjšo vrhunsko pripravljenostjo, koncentracijo, izvajalsko močjo in željo biti vrhunski na ravni mednarodnega festivala. Ko pridejo k nam tujci, se maksimalno izkažejo, ker je to zanje največji izziv.
Ensemble Dissonance deluje na več mestih ali v trenutkih bolj ležerno in samozadovoljno ali samozadostno. Pade želja po enkratnosti in briljanci v skupni igri, zvočnem in barvnem ujemanju, dinamični spremljavi, ki hitro postane premočna in potem solo violine ne slišiš… Tu ne gre za napake v tehničnem smislu, ampak za učinek in doseganje glasbene lepote.
Izraz koncert se je prvič pojavil v Italiji v drugi polovici 16. stoletja in izhaja iz latinske besede concertare, ki pomeni tekmovati, bojevati se, prizadevati si ali sodelovati, dogovoriti se. Tudi današnji pomen besede koncert kot dogodek, na katerem nastopa več izvajalcev za občinstvo, je verjetno povezan z latinskim izrazom conserere (sedeti skupaj, združevati, spajati). Princip koncerta je sprva slonel na izmenjevanju različnih skupin in se je najprej manifestiral predvsem v sakralni vokalni glasbi, konec 17. stoletja pa je privedel do novega instrumentalnega žanra. V prvi polovici 18. stoletja se je razvilo več vrst koncertov, ki so jih glasbeniki skupaj s sonatami igrali v cerkvi, na aristokratskem ali meščanskem banketu, akademijskih srečanjih, v sklopu gledaliških predstav, kot domačo salonsko glasbo in na javnih koncertih. Velik vpliv na razvoj koncerta je imel »dolgočasen tip, ki je lahko vedno znova komponiral zgolj v eni in isti obliki«, kakor ga je označil Igor Stravinski. Toda Antonio Vivaldi (1678–1741) je bil vse prej kot to, saj je bil najpomembnejši avtor koncertov tega obdobja in sploh najbolj izviren ter vpliven italijanski skladatelj svoje generacije. Deloval je kot duhovnik, posvetni duhovnik (prost vseh obveznosti), učitelj violine in kasneje kapelnik v beneški sirotišnici Pio Ospedale della Pietà, operni impresarij ter skladatelj in vodja instrumentalnih ansamblov. Komponiral je lahkotno in hitro ter izoblikoval obrazce, ki se pogosto pojavljajo v njegovi glasbi. Zapustil je ogromen opus, ki poleg večinske instrumentalne glasbe vsebuje tudi uglasbitve liturgičnih in paraliturgičnih besedil, kantate za glas
ter continuo in 46 oper.
Vivaldi je skupno napisal več kot 500 koncertov, od teh je 350 solističnih, med njimi kar 230 za violino, preostale pa za fagot, violončelo, oboo, flavto, violo d’amore in mandolino. Za njegove koncerte so značilni izmenjevanje med solistom ali skupino solistov in orkestrom, monotematskost oz. tematska osrediščenost ter princip krožnega potovanja po tonalnem prostoru.
Benjamin Ziervogel in Boris Bizjak, foto Darja Štravs Tisu
Osnovno vzdušje njegovih hitrih stavkov je radoživa veselost, v počasnih stavkih se kaže lahkotna lirika, temu pa največkrat sledi veselo razigrani finale. Vivaldijeve teme (orkestrski ritornelli) so preproste in lahko razpoznavne, medtem ko se solistične epizode jasno ločujejo od njih. Še posebej pomembna cikla koncertov sta L’estro armonico (Harmonični navdih, 1711) in Il cimento dell’armonia e dell’inventione (Preizkušnja harmonije in invencije, 1725), kamor spadajo tudi Štirje letni časi. Ti temeljijo na štirih sonetih, ki jih je morda napisal sam skladatelj, in so polni nazornega tonskega slikanja, zaradi česar so eden najzgodnejših primerov programske glasbe.
Programske poteze imajo tudi nekatere skladbe iz zbirke šestih koncertov za flavto iz leta 1728, prve tovrstne v Italiji. V tem ga je prehitel le angleški skladatelj Robert Woodcock, ki je svoje tri koncerte izdal okoli leta 1727. Vivaldi je napisal okoli 60 godalnih oz. orkestrskih koncertov (concerto ripieno) brez solista, ki imajo največkrat štiriglasno homofonsko teksturo z vodilno melodijo v zgornjem glasu, kot tudi več koncertov za najrazličnejše kombinacije inštrumentov v solističnih vlogah. (Iz programa Jana Prepadnika).
Celoten program je obsegal kar sedem koncertov, primerno porazdeljenih ali izmenjalnih.
Antonio Vivaldi:
Koncert za godala v g-molu, RV 156
I. Allegro
II. Adagio
III. Allegro
Koncert za flavto št. 1 v F-duru, RV 433, »Morska nevihta«
I. Allegro
II. Largo
III. Presto
Koncert za flavto, violino in godala v a-molu, RV 522
I. Allegro non molto
II. Larghetto
III. Allegro
***
Koncert za godala v g-molu, RV 157
I. Allegro
II. Largo
III. Allegro
Koncert za flavto št. 2 v g-molu, RV 439, »Noč«
I. Largo
II. Prikazni: Presto
III. Largo
IV. Presto
V. Sen: Largo
VI. Allegro
Koncert za godala v A-duru, RV 158
I. Allegro molto
II. Andante molto
III. Allegro
Koncert za flavto, violino in godala v D-duru, RV 512
I. Allegro molto
II. Largo
III. Allegro
Izvajanje zgolj enega skladatelja ves večer in to v sorazmerno hitrem tempu je velik zalogaj tako za izvajalce kot poslušalce, ki težje primerjajo posamezne koncerte in njihove specifike ali razlike. Največje breme pade na koncertnega mojstra v treh koncertih za godala in dveh koncertih za flavto, violino in godala. Benjamin Ziervogel je sprejel to dvojno vlogo zelo suvereno, a je bil njegov solistični položaj na odru nekoliko preveč diagonalno usmerjen v levo stran, podobno kot položaj flavtista v nasprotni smeri, kar je bilo dobro za njun dialog, manj za enotno in celovito slišnost v vsej cerkvi. Karakter solo violine so večkrat preglasila druga godala, medtem ko je imel flavtist s svojim zvokom več sreče in smo ga bolje slišali.
Program ni imel nekih popularnih koncertov, ker je Vivaldijev opus kot omenjeno zelo velik.
Prvi in Drugi koncert za flavto s solistom Borisom Bizjakom vsaj spominsko vzpostavlja dilog z nekdanjimi posnetki Irene Grafenauer za Philips, hkrati pa (še z dvema z violinistom) spominjajo, da je slovenska glasbena kultura od flavtista Borisa Čampe v zadnjih petdesetih, šestdesetih letih prav s flavto dosegla naravnost sanjski razvoj in uveljavitev, bolj kot med drugimi inštrumenti. Trenutno je na pomembnih položajih v tujih orkestrih ali kot solistov delujočih rekordno število slovenskih flavtistk in flavtistov.
Še vedno pa obstajajo nove in nove interpretativne finese, v katerih odkrivamo sam značaj ali karakter solista ter trenutne koncertne pogoje. Na tem mestu pa sklenem z na začetku izrečeno ugotovitvijo, da je bil ravno ta koncert najbolj obiskan (v resnici gostom, ki so prišli k blagajni kasneje, vstopnic ni bilo več na voljo) in toplo sprejet.
Boris Bizjak, foto Darja Štravs Tisu
Marijan Zlobec