Na 72. Ljubljana Festivalu so se začeli koncerti profesorjev na mednarodnih tečajih, ki so se začeli pred dnevi in bodo trajali še kakih deset dni. Koncerti bodo potekali v Križevniški cerkvi, prvi pa je pokazal vso pričakovano odličnost. Res pa je, da so nastopili odlični profesorji in solisti, ki prihajajo v Ljubljano že vrsto let.
Koncert profesorjev, vse fotografije Marijan Zlobec
Profesorji so si za svoj nastop izbrali odličen, a redkeje izvajan program, s čimer so dokazali svoje širše znanje in razgledanost po koncertni literaturi in niso želeli predstaviti že znanih del. Tako so obogatili celoten festivalski program, ki gre v obliki obsežnih knjižic ali že kar knjig po vsem svetu, kar smo opazili pri gostujočih Kitajcih, ki so odnesli s sabo kar lepo število programov, bogato slikovno opremljenih in s teksti v slovenščini in angleščini.
Edvard Grieg (1843–1907) je bil najpomembnejši skandinavski skladatelj svoje generacije in glavni promotor norveške glasbe. Njegova genialnost še posebej blesti v liričnih skladbah, zlasti v samospevih in klavirskih miniaturah, v katerih je črpal tako iz ljudskih pesmi kot iz romantične tradicije. Podoben navdih je našel med pisanjem Sonate za violino in klavir št. 3 v c-molu, op. 45 (1887), v kateri se univerzalno in nacionalno zlijeta v globoko osebno govorico.
V prvem, sonatno oblikovanem stavku se izmenjujeta napeta in sproščena motivika, v drugem stavku se zdi, da je zaradi plesnih elementov ter neodvisnosti posameznih glasov malo občutka vzajemnega dialoga med klavirjem in violino, v sklepnem (tudi sonatno oblikovanem stavku) pa smo namesto klasičnemu izpeljevanju najprej priča številnim drznim modulacijam, nato ognjevitemu zaključku. (Iz programa Jana Prepadnika).
Izbor Griega, kot sta ga izvedla violinistka Latica Honda – Rosenberg ob klavirski spremljavi Thomasa Haberlaha, je bil takojšnja prava programska odločitev. Poslušali smo izreden violinski nastop odlično razpoložene violinistke hrvaškega rodu, čeprav lahko v programu vsa leta preberemo le, da gre za nemško violinistko in smo bili vedno pod tem vtisom.
“Odločnost in moč nemške violinistke Latice Honda-Rosenberg je strokovna revija The Strad primerjala s slavnim Jascho Heifetzem ter dodala, da »sta njen glasbeni jezik in igranje zgovorna, izrazna, občutljiva in raznolika, na kratko: izvrstna in poživljajoča«. Poleg
solističnih koncertov iz baroka in del skladateljev, kot so Wolfgang Amadeus Mozart, Johannes Brahms, Béla Bartók, Dmitrij Šostakovič ter Sergej Prokofjev, izvaja nekoliko manj znane koncerte Roberta Schumanna, Ericha Wolfganga Korngolda in Jacquesa Loussierja.
Deluje tudi kot profesorica in vodja mojstrskih tečajev po številnih evropskih državah in v Izraelu.”
Neuradno smo izvedeli, da Latica po materi izhaja iz znane zagrebške judovske družine Rosenberg, po očetu pa iz japonske družine Honda, torej ni Nemka.
A je vseeno odlična solistka, ki se je tokrat pokazala v še posebej odlični pripravljenosti in sposobnosti podoživljanja precej zapletene strukture Griegove sonate.
Edvard Grieg: Sonata za violino in klavir št. 3 v c-molu, op. 45
I. Allegro molto ed appassionato
II. Allegro espressivo alla Romanza
III. Allegro animato
Solistka je igrala zelo vehementno in čisto, tehnično perfektno, diferencirano, z nekaj hitrimi spremembami ritma, barve, vse do redko slišanih temnih tonov, prav tako je bil v cerkvi poudarjen klavir.
Flavtist Felix Renggli si je izbral redko slišano Fantazijo za flavto in klavir, op. 55 Carla Frühlinga.
Carl Frühling (1868–1937) je v svojem zgodnjem ustvarjalnem delovanju pisal preprostejšo salonsko glasbo, nato se je lotil komponiranja ambicioznejših komornih del. Kljub določenemu eklekticizmu so njegova dela trdno zasidrana v romantični tradiciji in se v velikem loku izogibajo modernističnim težnjam. Velik del njegovega opusa je izgubljen ali še neodkrit, nalogo raziskovanja njegove glasbene zapuščine pa je prevzel slavni britanski violončelist Steven Isserlis. Fantazija za flavto in klavir, op. 55, je poznejše delo in dobrodošel dodatek k sicer nekoliko skopemu repertoarju avstrijsko-nemške romantike za flavto. V tej enostavčni kompoziciji se igrivo in brbotajoče izmenjujejo intenzivne in strastne melodične linije, prepojene z občutki melanholije. (Iz programa).
Felix Renggli se je zavedal, da ga v Križevniški cerkvi poslušajo njegovi študenti na poletnem mojstrskem tečaju, ki bodo spremljali vse, kar jih sam uči in potemtakem lahko preverijo, ali vse on sam zna.
Zelo se je izkazal v tej daljši skladbi, kot bi pomislili ob naslovu Fantazija. Igra zelo čisto, ima mehak in topel zvok, temnejše barve, a igra na posameznih mestih premalo koncertno vzneseno. Spremljal ga je pianist Evgenij Sinajski, izkušen koncertant in kot spremljevalec odličen.
Vrhunec večera je bila izvedba zelo redko slišane Sonate za dve violini v C – duru, op. 56 Sergeja Prokofjeva. Nastopili sta Latica Honda – Rosenberg in Lana Trotovšek.
Ko je ruski modernistični skladatelj Sergej Prokofjev (1891–1953) slišal, kot je zapisal v svoji avtobiografiji iz leta 1941, »neuspešno skladbo za dve violini brez klavirske spremljave«, je dobil idejo, da bi kljub navideznim omejitvam takega dueta lahko napisal zanimivo skladbo dolžine desetih ali petnajstih minut. Tako je med počitnicami blizu francoskega Saint-Tropeza napisal Sonato za dve violini v C-duru, op. 56 (1932), po naročilu za zaključek otvoritvenega koncerta pariškega društva Triton, namenjenega predstavljanju nove komorne glasbe. Sonata je po svoji rabi kontrapunkta in formi zgrajena po zgledu baročne cerkvene sonate (sonata da chiesa) z zaporedjem stavkov počasi-hitro-počasi-hitro, od katerih je vsak del oblikovan kot zaključena kompozicija. (Iz programa).
Sergej Prokofjev: Sonata za dve violini v C-duru, op. 56
I. Andante cantabile
II. Allegro
III. Commodo (quasi allegretto)
IV. Allegro con brio
Solistki sta uprizorili pravcati vrhunski dialog, poln dopolnjevanja, medsebojnega izzivanja, spodbujanja, žlahtne glasbene in muzikalne konkurence, z velikim občutkom za solistično enakost in enakovrednost. Vse je bilo čisto in ujemajoče z željo po perfekciji, pri čemer je imela Latica nekoliko temnejši zvok violine, Lana pa dajala svetlejše impulze. Dvomim, da je Sergej Prokofjev slišal kdaj takšno izvedbo, še posebej dveh violinistk.
Felix Renggli si je za svoj solistični nastop izbral modernejšo skladbo oboista in skladatelja Heinza Holligerja, ki je bil nekoč gostoval v Ljubljani.
Za glasbo švicarskega skladatelja, oboista in dirigenta Heinza Holligerja (1939), ene najbolj vsestranskih in izvirnih glasbenih osebnosti našega časa, je značilnih več različnih vplivov, vključno z glasbo Antona Weberna, Albana Berga in Clauda Debussyja ter poetičnimi vprašanji o hrepenenju po smrti in življenju na robu družbe. Svojo skladbo (é)cri(t) (2006) za solo flavto je napisal kot virtuozno študijo o dramatični moči in ekspresivnem potencialu flavte. Naslov kompozicije je igra francoskih besed cri (krik) in écrit (napisano). V tej kompoziciji Holliger raziskuje transformacijo prvobitnega zvoka v glasbo z razširjenimi tehnikami, multifoničnimi, harmoničnimi in žvižgajočimi zvoki, ki segajo od prvinskega krika in joka do šepeta. (Iz programa).
Felix Renggli je še enkrat pokazal svojo stilno in interpretativno odprtost, smisel za moderni glasbeni jezik in suverenost dialoga s skladbo avtorja, ki ga osebno dobro pozna. Kot med drugim piše v biografski predstavitvi v programu, je redno sodelovanje švicarskega flavtista Felixa Rengglija z njegovim rojakom, oboistom, dirigentom in skladateljem Heinzem Holligerjem, močno vplivalo na njegovo koncertno delovanje.
Nino Rota (1911–1979) je kot čudežni deček že komponiral pri osmih letih. V njegovem ustvarjalnem življenju so se primarni strasti do italijanske popularne pesmi in operete pridružili različni vplivi, vključno z vseživljenjskima prijateljstvoma z Aaronom Coplandom in Igorjem Stravinskim ter odkritjem ameriške popularne pesmi, kinematografije in glasbe Georga Gershwina. Širši javnosti je poznan predvsem kot skladatelj filmske glasbe (za Botra 2 je prejel oskarja za najboljšo glasbo), vendar je zapustil tudi številna klasična dela, med njimi opere, orkestrske skladbe in komorno glasbo. Njegov živahni Trio za flavto, violino in klavir, ki je nastal leta 1958, s svojimi jasnimi melodijami in bitonalnimi harmonijami obuja neoklasicizem prejšnjih desetletij. (Iz programa).
Nino Rota: Trio za flavto, violino in klavir
Piano
I. Allegro ma non troppo
II. Andante sostenuto
III. Allegro vivace con spirito
Marijan Zlobec