Koncert Simfoničnega orkestra iz Ningboja na Kitajskem na 72. Ljubljan Festivalu je znova pokazal dolgoletna kitajska prizadevanja za uveljavitev in nadaljevanje klasične glasbe v državi, ki je v zadnjem obdobju zgradila okrog sto velikih kocertnih dvoran in opernih hiš najmodernejše arhitekture in tehnične opremljenosti.
Solistka na pipi Yuanchun Yu, vse fotografije Darja Štravs Tisu
Kitajci so jih zgradili več kot vsa Evropa skupaj. Res pa je, da imamo mi na stari celini vsaj tisoč dvoran zgodovinske vrednosti, skupaj seveda z vsemi programi.
Kitajci imajo svojo glasbeno zgodovino, ki je še starejša od evropske, ni pa simfonična ali koncertna. Zato je bil sinoči še posebne radovednosti deležen nastop simpatične kitajske glasbenice, solistke Yuanchun Yu, ki po svetu širi glas pipe, kraljice tradicionalne kitajske glasbe.
Yuanchun Yu, učiteljica pipe na Osrednjem konservatoriju za glasbo v Pekingu, pravi, da je nastopanje in širjenje kulture pipe njeno poslanstvo. Pipa, starodavno kitajsko brenkalo, na katero glasbeniki igrajo že več kot 2000 let, se je pojavila že v obdobju dinastije Qin in se razvijala med dinastijo Han. Njen repertoar obsega tako klasično kitajsko glasbo kot tudi sodobna dela, ki prepletajo kitajske in zahodne vplive.
Kot je spregovorila na tiskovni konferenci, se pipa največkrat uporablja v ljudski glasbi in njeni tradiciji, manj v čisto koncertnem smislu, zato je slišali in predstavljeni koncert verjetno eden redkejših na tako zahtevni koncertantni ravni. Kitajska se je v zadnjem obdobju najbolj razvila na področju klavirja oziroma pianizma, saj je pianistov tam po nekaterih podatkih okrog 50 milijonov, na pipo pa igra, kot je nahitro ugotovila solistka, okrog dvesto tisoč glasbenikov. Je pa zanimivo, da se je pipa kot kitajski inštrument uveljavila le na Kitajskem oziroma ozemljih s kitajsko tradicijo (Hongkong, Tajvan).
Tan Dun je Koncert za godalni orkester in pipo zasnoval kot monumentalno koncertantno delo za vrhunskega solista na pipi in prav tako vrhunski orkester godal, ki nikakor niso samo spremljava, ampak imajo ves koncert svojo samostojno vsebinsko vlogo in karakter.
Za uvod v koncert smo poslušali glasbo Ennia Morriconeja iz televizijske nadaljevanke Marco Polo, ki jo je bila nekoč predvajala italijanska televizija ob nedeljah zvečer po poročilih RAI 1.
Poslušali smo kratek del – Al Santo Sepolcro iz serije Marco Polo, v katerem sta kot solista z občuteno melodijo kot neke vrste spominsko žalostinko nastopila solista flavtist in violist.
Priklon nastopajočih, vse fotografije Marijan Zlobec
Ennio Morricone (1928–2020) je zapustil obširen opus, ki obsega več kot štiristo primerov filmske glasbe in okoli sto klasičnih del. Njegovo delo predstavlja izrazito izvirno zlitje klasičnih in popularnih idiomov. To je še posebej opazno v seriji vesternov iz šestdesetih
let režiserja Sergia Leona, v katerih Morricone pogosto združuje sintetični ljudski idiom (drumlica, akustična kitara, orglice in žvižganje), sodobni rock (električna kitara) ter sentimentalno vokalno-instrumentalno glasbo (zbor in simfonični orkester). Skupno je prispeval glasbo za več kot 70 nagrajenih filmov. Leta 1982 je napisal glasbo za televizijsko mini serijo Marco Polo; osvojila je dva emmyja in bila nominirana še za šest več. Dogajanje je postavljeno v 13. stoletje, spremlja pa dogodivščine beneškega trgovca in raziskovalca Marca Pola, ki se z očetom Niccolòm ter stricem Matteem odpravi na Kitajsko. Morriconejeva glasba je v tem primeru tipično sentimentalna in romantična, vsebuje pisano orkestriran simfonični orkester, ki se mu pridružujejo »eksotična« kitajska glasbila ter mestoma zbor. Al Santo Sepolcro zazveni, ko Niccolò prosi duhovnika za steklenico svetega olja iz svetilke svetega groba, ki jo je zahteval Džingiskanov vnuk Kublajkan, ki je Benečane gostoval in jim dal dovoljenje za potovanje po tedanjem Mongolskem cesarstvu. (Iz programa Jana Prepadnika).
Žal smo, kot rečeno, poslušali samo kratek del – Al Santo Sepolcro, v katerem sta kot solista z občuteno melodijo kot neke vrste spominsko žalostinko nastopila solista flavtist in violist. Težko pa si je predstavljati filmsko ekranizacijo, kot je opisana zgoraj. Komaj smo se vživeli, pa je bilo kompozicije že konec.
Ameriški skladatelj kitajskega rodu Tan Dun (1957) se med odraščanjem v času kulturne revolucije ni šolal in ni prejel zgodnjega glasbenega izobraževanja, pač pa je v komuni več let sadil riž. Kot otroka so ga navduševali rituali in obredi vaškega šamana, ki so bili običajno uglasbeni z naravnimi zvoki kamenja in vode.
V komuni se je naučil igranja na tradicionalna kitajska brenkala, nato je začel delovati kot violinist in aranžer v lokalnem opernem gledališču v Pekingu. Sledil je študij na konservatoriju, kjer se je prvič srečal z zahodno klasično glasbo. Tan je kmalu postal priznan kot
vodilni skladatelj kitajskega »novega vala«, generacije umetnikov, ki je postala pomembna v novem ozračju kulturnega pluralizma v zgodnjih osemdesetih letih. Do danes je osvojil številne nagrade, med drugim oskarja in grammyja za glasbo filma Prežeči tiger, skriti
zmaj iz leta 2000. Kot skladatelj črpa iz različnih zahodnih in kitajskih virov, kar izkazuje tudi njegov barvito orkestrirani Koncert za godalni orkester in pipo (1999), predelan iz skladbe za gledališče Ghost Opera za godalni kvartet in pipo, ki je nastala po naročilu
godalnega kvarteta Kronos ter kitajske glasbenice Wu Man. Koncert se s svojo štiristavčno formo in citati glasbe Johanna Sebastiana Bacha zgleduje po evropskem zgodnjem in poznem baroku, vendar vključuje tudi razširjene tehnike igranja in v solistično vlogo postavlja pipo, ki velja za kraljico kitajske tradicionalne glasbe… (Iz programa).
Festival Ljubljana se lahko pohvali, da je slavnega kitajskega skladatelja Tan Duna osebno že gostil kot dirigenta svojih del oziroma otvoritvenega koncerta 63. Ljubljana Festivala na Kongresnem trgu leta 2015.
Tedanje gostovanje Tan Duna je bil njegov drugi obisk v Ljubljani, kjer se počuti, kot bi bil doma, je povedal na predstavitvi projekta Trilogija borilnih veščin, ki vključuje prizore iz filmov Heroj, Prežeči tiger, skriti zmaj in Banket. Glasbeno trilogijo sestavljajo trije koncerti: Koncert Junak za violino in orkester, Koncert Prežeči tiger, skriti zmaj za violončelo in orkester in Koncert Banket za klavir in orkester ter Trojno vstajenje za violino, violončelo, klavir in orkester. Tan Dun je večer vodil v izvedbi solistov – violinistke Lane Trotovšek, violončelistke Zhu Lin in pianista Yingdija Suna ter orkestrov Slovenske filharmonije in Fundacije Opernega gledališča Giuseppe Verdi iz Trsta. Koncert je v celoti pospremila filmska projekcija iz omenjenih filmov na platnu nad orkestrom.
Tan Dum je takrat izjavil: “Čutim, da je v Ljubljani dom moje glasbe!”
Tan Dun je prvič v Ljubljani gostoval leta 2014 pri Slovenski filharmoniji.
Koncert za godalni orkester in pipo ima štiri stavke:
I. Andante molto
II. Allegro
III. Adagio
IV. Allegro vivace
Opazna je občutljiva, a ne toliko diferencirana struktura, kot jo nakaže objava formalne zgradbe, zlasti zato ne, ker se koncert odvija brez pavz med stavki in je v samem konceptu ter izraznih vsebinah manj opaznih ali prepričljivih razlik.
Tan Dun bolj pazi na splošni zvočni vtis, ne le izstopajoče solistične pipe, ampak še mnogoplastne funkcije in vsebine, tako da je na posameznih delih koncerta bila podoba godal močno izpostavljena in obogatena z motivi ne le Bacha, apak še bolj opaznimi iz Četrte simfonije Petra Iljiča Čajkovskega.
Tan Dun je iz godal skušal izvleči čim več barvno diferenciranega zvoka, od nekakšne rezkosti, različnih tehnik igranja, ki so se razlikovale celo med nizkimi in visokimi godali, prav tako je želel poudariti posebno melodično ekspresivnost, ki je virtuozno igro solistke ne le poudarjala, ampak postavila v skrajno rafiniran dialog, ki se je od stavka do stavka, ne da bi to členjene fizično doživljali kot pavzo, izrazno le stopnjeval.
Solistka Yuanchun Yu je pokazala, kako samozavestna in vrhunska glasbenica je in upravičeno uživa koncertno slavo. Ima vse, kar odlikuje solista, ne nazadnje odrski šarm s posebno kitajsko obleko, ki nekako odrsko pozicijo le še poveča ali oplemeniti, ji daje nekakšno svečano folklorno tipiko. Zelo natančno vse ve in zna, kar smo občutili v nekaterih sicer krajših kadencah, a je pokazala vse značilnosti posebnega zvoka svojega inštrumenta, s katerim se na odru zlije v eno. K sijajni izvedbi je veliko prispeval prav tako kitajski dirigent Ji Yu. Znal je izvabiti iz godalnega orkestra vse značilnosti, solistki pa pustil svobodo lastnega glasbenega, a tudi osebnostnega izraza. Po navdušenju občinstva je izvedla še dodatek.
Felix Mendelssohn Bartholdy (1809–1847) je v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja stopil na čelo nemške glasbe kot dirigent, glasbeni direktor, pianist, organist in skladatelj. Njegov glasbeni slog, ki ga je popolnoma razvil pred 20. letom, je črpal iz različnih virov, in sicer iz kompleksnega kontrapunkta Johanna Sebastiana Bacha, formalne jasnosti in gracioznosti Wolfganga Amadeusa Mozarta ter dramatične pripovedne moči Ludwiga van Beethovna. Imel je izreden občutek za zvrstno niansiranje svojih del, s katerimi se je prilagajal utrjenim kompozicijskim normam, zato se ga še do danes vztrajno drži oznaka konservativca ali »zapoznelega klasicista«. Navdih za svojo Simfonijo št. 4 v Aduru, op. 90, »Italijansko« (1833), je dobil na potovanju po Italiji, kjer je podoživljal tamkajšnjo arhitekturo, slikarstvo, kiparstvo in naravo, ki predstavljajo tudi osnovne programske poteze dela.
»Italijanskost« se kaže tudi v pravilnosti, jasnosti in klasični čistosti forme ter svetlečem, sončnem in veselem vzdušju. Prvi, sonatno oblikovani stavek ima na začetku namesto počasnega uvoda dva takta, ki predstavljata »dvig zavese«, nato sta predstavljeni
dve temi, v izpeljavi pa simfonični razvoj obogatita kontrapunktni preplet in dodatno vpeljana tretja tema. V drugem stavku »zazveni Neapelj«, v njem je namreč melodija, ki jo je Mendelssohn slišal v Neaplju med versko procesijo in jo variacijsko ponavlja.
Tretji stavek je klasicistični menuet s triom (in ne beethovnovski scherzo), sklepni stavek pa se »eksotično« izpoje v ritmu saltarella z značilnim 6/8-metrumom in punktiranimi ritmi. (Iz programa).
Wang Shunqing
Izbor “Italijanske” simfonije za drugi del koncerta se je zdel zelo dober, kitajskim glasbenikom, večinoma mlajše in srednje generacije po tempermentu in “mediteranskosti” obmorskega mesta, iz katerega prihajajo, doživljajsko zelo blizu. Od tod vznesena interpretacija, polna dinamike, različnih občutij in kratkih solo izpovedi cele vrste pihal in trobil s prefinjenim zvokom, seveda nekaj značilnih tem celih sekcij, kar pa je le še oplemenitilo celotno podobo izvedbe.
Zanimivo je bilo poslušati, ali bi se pri kitajskih glasbenikih opazile kakšne interpretativne posebnosti, ki bi poslušalce opozorile, da prihajajo glasbeniki iz oddaljenih kulturnih dežel. Nič takega ni bilo, vse se je zdelo evropsko, italijansko, sosedsko naše. Dirigent Ji Yu je na odlični poti nadaljnjega razvoja in koncertnih izkušenj in ni nemogoče, da bomo sinočnje glasbenike v Ljubljani srečali še kdaj.
Po toplih in dolgih aplavzih so kitajski gosti izvedli še Dance of the Yao People.
Po koncertu je kitajski veleposlanik, njegova ekselenca Wang Shunqing za svoje glasbenike pripravil priložnostni sprejem, na katerem se je zahvalil Darku Brleku in Festivalu Ljubljana za povabilo, da so kitajski glasbeniki lahko gostovali na tako odličnem festivalu.
Marijan Zlobec