72. Ljubljana Festival je v Križevniški cerkvi gostil dva čudovita glasbenika, češko sopranistko Martino Jankovo, ki je nastopila ob spremljavi avstrijskega pianista Christopha Bernerja. Za svoj prvi skupni nastop pri nas sta si izbrala večer samospevov, pa tudi solističnih klavirskih skladb, dveh mednarodno znanih čeških skladatelev 20. stoletja: Leoša Janáčka in Bohuslava Martinůja. Recital je s pozdravnim nagovorom začel češki veleposlanik v Sloveniji, njegova ekselenca Jiří Kuděla.
Nagovor češkega veleposlanika, njegove ekselence Jiříja Kuděle, vse fotografije Marijan Zlobec
Kot interpretka pesemskih ciklov obeh skladateljev je nastopila sopranistke Martina Janková, ki slovi po interpretacijah vlog v operah Wolfganga Amadeusa Mozarta in baročnih skladateljev. Dolga leta je plodno sodelovala z znamenitim avstrijskim dirigentom Nikolausom Harnoncourtom, ki jo je večkrat angažiral za pomembne operne uprizoritve in oratorijske izvedbe.
Od študijskega leta 2020/2021 je glavna predavateljica petja na Oddelku za glasbo na Univerzi za umetnost v Zürichu. Njeni prvi diplomanti so začeli sodelovati z züriško operno hišo, Korejsko nacionalno opero in priznanimi baselskimi madrigalisti.
Njena zgoščenka “Martinu Songs” je prejela nagrado Diapason d’Or 2019 in bila izbrana za zgoščenko meseca s strani nemške revije “Opernwelt”.
Zgoščenka je bila nominirana za International Classical Music Awards 2020 (v kategoriji vokalne glasbe).
Na klavirju jo je spremljal Christoph Berner, čigar širok slogovni spekter in glasbeno vsestranskost so kritiki večkrat hvalili. Še posebej izstopa njegovo sodelovanje s tenoristom Wernerjem Güro, s katerim sta pri glasbeni založbi Harmonia Mundi izdala številne večkrat nagrajene posnetke.
Recital je bil zelo obsežen, formalno pa razdeljen na dva dela, pri čemer je prvi del pripadal Leošu Janáčku: Izboru iz dveh ciklov: Ukvalska ljudska poezija (1898 – 1899) in Moravska ljudska poezija (1892 – 1901), vmes je pianist interpretiral prav tako Janáčkove skladbe iz cikla Po zaraščeni poti (1900 – 1911) – Po zarostlém chodníčku za solo klavir, ki ga je opisal kot dvojno kontemplacijo oddaljenih otroških spominov in smrti dvajsetletne hčerke Olge leta 1903.
Drugi del je v celoti pripadal skladatelju Bohuslavu Martinůju z izborom iz ciklov Pesmi na eni strani, 1943, Pesmi na dveh straneh, 1944, Novi Špaliček, 1942, in Nove slovaške pesmi, 1920. Tri vmesne skladbe so pripadale samo pianistu in so bile iz cikla Trije češki plesi: Okročak, Dupak in Polka iz leta 1949.
Sopranistka Martina Janková se je izkazala kot zelo suverena, velika pevka aktualne operne in koncertne scene, na področju češkega samospeva in pesmi pa sploh, saj je obvladala vse ali ves predstavljeni program z vsemi interpretacijskimi podrobnostmi ali odtenki, pri zadnjem Martinůjevem ciklu se je izkazala še z dialektom.
Leoša Janáčka je na recitalu začela z izborom iz cikla Ukvalska ljudska poezija v pesmih Ti ukvalska cerkvica! (ljudska), Moja draga mamica (ljudska), Na tistih županovih travnikih (ljudska), Zakaj stojiš tam žalostna, deklica? (ljudska), Ti mala cerkvica (ljudska) in Hrast na našem dvorišču (ljudska).
Takoj se je pokazala njena visoka profesionalna pripravljenost in razpoloženje za samostojni recital, ki ga je z nagovorom začel češki veleposlanik v Sloveniji, njegova ekselenca Jiří Kuděla.
Omenjene pesmi so razmeroma kratke, zgoščene, polne metaforike, ki je v ljudskem prigodništvu ali podobah sorodna npr. slovenskim ljudskim pesmim in razpoloženju v njih.
Martina Janková je te pesmi interpretiral s posebno glasovno toplino, kot svoje in naše, nam blizu. Njen glas je čist in izrazno močan, a je vendarle poudarek na lirskem, mehkem karakterju, ki pa se zna prilagoditi značaju poezije same, ta pa je kajpada starševsko pokroviteljska, dekliško ali mladeniško hrepenenjska, v pričakovanjih in upanjih, z metaforiko, a tudi moralko in bojevitostjo. Ne manjkajo niti drobni prizori ali vtisi iz narave.
Še več pesmi na koncertnem večeru je bilo iz obsežnejšega cikla Moravska ljudska poezija. Martina Janková jih je posnela za založbo Supraphon, in sicer so tam pod tem naslovom od številke 14 do 51.
Poslušali smo pesmi: Žarek dragega (ljudska), Slika dragega (ljudska), Vztrajnost (ljudska), Konji ljubljenega (ljudska), Pero (ljudska), Hrepenenje (ljudska), Breme (ljudska), Gozdar (ljudska), Negotovost (ljudska), Včasih in zdaj (ljudska)
Slovo (ljudska), Dober nasvet (ljudska), Rože ljubezni (ljudska), Muzikanti (ljudska).
Pevka jih je zapela s še večjim izpovednim in glasovnim razponom, od lirskega do dramskega, celo plesnega temperamenta, spet miline in občutljivosti, ki razkrivajo umetnico v vsej njeni osebnostni širini in globini, muzikalnosti in dojemanju vsebine petega v svojem jeziku.
Vmes smo poslušali solo klavir. Vsa svoja najpomembnejša dela za klavir solo je Janáček komponiral med letoma 1900 in 1912. Verjetno je leta 1900 začel pripravljati svojo prvo serijo moravskih ljudskih melodij. Takrat je imel cikel le šest skladb, namenjenih harmoniju: Naši večeri, Odpihnjen list, Frýdekova Madona, Lahko noč!, Sova še ni odletela! in Piu mosso, objavljen po Janáčkovi smrti. Te melodije so bile osnova za prvi zvezek Po zaraščeni poti. Tri od teh skladb so bile prvič objavljene leta 1901 v petem zvezku skladb za harmonij, Slovanske melodije, pod naslovom Po zaraščeni poti – tri kratke skladbe. Do leta 1908 je cikel narasel na deset skladb in je bil takrat namenjen klavirju namesto harmoniju. Končna različica prve knjige je bila objavljena leta 1911. 30. septembra 1911 je Janáček v časopisu Lidové noviny objavil prvo skladbo iz druge serije. Nova serija je v celoti nastala okoli leta 1911. Celotno drugo knjigo je natisnila Hudební matica – Glasbena matica šele leta 1942. Prva koncertna izvedba začetnega dela cikla je bila leta 1905 v dvorani Besední dům v Brnu.
- Naše večery (1900)
- Lístek odvanutý (1900)
- Pojďte s námi! (1908)
- Frýdecká panna Maria (1900)
- Štěbetaly jak laštovičky (1911)
- Nelze domluvit! (1908)
- Dobrou noc! (1900)
- Tak neskonale úzko (1911)
- V pláči (1908)
- Sýček neodletěl! (1900)
Pianist Christoph Berner je v prvem delu recitala iz tega cikla izbral skladbe Naši večeri, Klepetali so kot lastovke, Fridska Devica Marija, Majhna sova ni odletela in Lahko noč !
Pianist si je izbral svoje zaporedje, ker je bil neposredno povezano s pesmimi iz omenjenih dveh Janáčkovih pesemskih ciklov.
Christoph Berner je vrhunski pianist solističnega karakterja, tako kot so solisti tudi najboljši klavirski spremljevalci pevk in pevcev. V njegovih interpretacijah so prišle do izraza vse finese, poslušali pa smo še izbran in čist zvok, ki je v ambientu cerkve dal dodaten, skorajda slovesen pridih, čeprav skladbe nimajo nikakršne zveze z religijo.
Pri Bohuslavu Martinůju se je koncertni koncept ponovil, a je bil prav tako zapleten. Poslušali smo pesmi iz cikla Pesmi na eni strani: Rosica (ljudska), Odklenjena z besedo (ljudska), Sanje Device Marije (ljudska), Pri mamici (ljudska), iz cikla Pesmi na dveh straneh: Upanje (ljudska), Sosedov hlev (ljudska), Glasnik (ljudska), Skrivnostna ljubezen (ljudska), iz cikla Novi Špaliček – Nový Špalíček: Radovedno dekle (ljudska), Veselo dekle (ljudska), Prošnja (ljudska).
Zadnji del recitala so obsegale pesmi iz cikla Nove slovaške pesmi: Povej mi že, povej, Kaj počneš, Hanka?, Povej mi, moj najdražji, Dekle z Bele gore, Čigave so te ovčke?, Ne zaupaj mu, Kopala je vodnjak, Ljudje govorijo in Imela sem bluzico.
Pesmi so napisane v slovaščini in z uporabo določenih dialektov. Tudi interpretirane Martinůjeve pesmi je sopranistka pred leti posnela za Supraphon in dočakala sprejem po vsem glasbenem svetu.
Pianist je, kot rečeno, sam zaigral tri plese iz leta 1949, z velikim poudarkom na ritmu ali avtentiki imenovanih plesov iz slovaškega ljudskega izročila.
Po dolgih aplavzih sta gosta izvedla še eno Martinůjevo pesem. Priče smo bili vrhunskemu večeru čeških samospevov, kar smo pričakovali in se redkeje slišanega programa veselili.
Marijan Zlobec