Glasbeniki iz španskega obmorskega mesta Alicante v pokrajini Valencia so tokrat bili prvič gosti 72. Ljubljana Festivala. Ni bil pa prvič pri nas, ampak že četrtič njihov dirigent Josep Vicent, zlasti kot sodelavec slavne katalonske skupine La Fura dels Baus. Ljubljano in festival glasbeno okoljsko in interpretativno ter mestno razpoloženjsko že obvlada in tako novo nastopajoče lahko stimulira, povezuje in navdušuje.
ADDA v Križankah, vse fotografije Darja Štravs Tisu
Prav to navdušenje nad možnostjo nastopanja na odru Poletnega gledališča Križank je bilo zelo razvidno na obeh koncertih, ko so se v glavnem mladi glasbeniki zelo sprostili, hkrati pa pokazali svoj mediteranski karakterni temperament, ki se je sinoči pokazal pri vseh izvedenih kompozicijah; vse do vrhunca v Ravelovem Boléru in v dodatku Mambo iz Bersteinove slavne Zgodbe z zahodne strani, ki bi jo gosti v obliki suite lahko izvedli kdaj drugič. Ko se je dirigent Josep Vicent obrnil k občinstvu, da bi vzkliknilo Mambo, tega ni bilo v dovolj glasni podobi. (Res pa je, da niso igrali tako divje kot nekoč dirigent Gustavo Dudamel s Simon Bolivar Symphony Orchestra in je mlado občinstvo v Los Angelesu vedelo kako reagirati).
Bila sta dva programsko in glasbeno izrazno ali žanrsko povsem različna večera, pri čemer se je pokazalo, da so Španske noči pritegnile še večjo pozornost občinstva, a sta se oba večera končala s stoječimi ovacijami; po prvem koncertu malo večjimi.
Koncertni mojster Alexis Cárdenas
Glasbena osebnost dinamičnega ADDA Simfònica Alicante kaže poteze njegovega ustanovitelja in šefa dirigenta Josepa Vicenta. Orkester iz pokrajine Valencie je sprožil prelomne pobude, osredotočene na sodobno glasbo, ter serijo digitalnih albumov, ki nudijo posebno interpretativno izkušnjo. Od svoje ustanovitve, ki jo je opredelil statut iz leta 2011, je izdal že več kot 15 albumov in drugih avdiovizualnih izdelkov za založbe, kot so Warner Classics, Aria Classics, Parma Recordings, Discmedi in IMM Klassik. Sodeloval je že z nekaterimi dirigenti in glasbeniki najvišjega ranga, med njimi so Valerij Gergijev, Maria João Pires, Javier Perianes, Paquito D’Rivera, sestre Labèque, Pablo Sáinz Villegas, Joaquín Riquelme, Stefanie Irányi, Juan Pérez Floristán, Ginesa Ortega, Denis Kožuhin, Ángeles Blancas, Ramón Vargas, Pacho Flores, Spanish Brass, Jurjen Hempel, Carles Magraner, Joaquín Achúcarro, Judith Jáuregui in Marina Heredia. (Iz programa).
Program:
Arturo Márquez: Danzón št. 2
Astor Piazzolla: Štirje letni časi v Buenos Airesu
***
Manuel de Falla: Trirogelni klobuk, suita
Maurice Ravel: Boléro
Fabio Furia
Arturo Márquez (1950) je mehiški skladatelj, za katerega je značilno vztrajno raziskovanje različnih medijev in umetniških jezikov. To je še posebej razvidno v njegovem iskanju novih zvočnosti v elektroakustični glasbi in interdisciplinarnih delih, ki se dotikajo gledališča, plesa, kinematografije in fotografije. Kljub temu se Márquez ne omejuje zgolj z naštetimi sredstvi, temveč od devetdesetih let prejšnjega stoletja piše tudi dela v ritmično in melodično dostopnem idiomu, v katerem najde prostor popularna urbana glasba preteklosti. V to kategorijo spada njegova serija danzonov. Danzon se je razvil iz contradanze in bil razglašen za prvi uradni kubanski ples, popularen pa je tudi v Mehiki in Portoriku. Zanj so navadno značilni dvočetrtinski metrum, počasen tempo in formalno vzdušje.
Dirigent Josep Vicent
Danzón št. 2 (1990) je po besedah Márqueza nastal, »da se čim bolj približa plesu, njegovim nostalgičnim melodijam, njegovim divjim ritmom, in čeprav krši njegovo intimnost, obliko in harmonski jezik, je zelo oseben način spoštovanja in izražanja čustev do resnično popularne glasbe« (Iz programa Jana Prepadnika).
Izvedba sodobnejšega dela je bila uvodna, korektna, a je že tako, da je občinstvu bolj čakalo na tri naslednje kompozicije.
Violinist Alexis Cárdenas je bil predstavljen koz solist
Prepoznavna različica tanga Ástorja Piazzolle (1921–1992), pozneje imenovana nuevo tango, je sprva doživela odpor. Stara garda uveljavljenih skladateljev tanga je obsojala njegovo rabo kontrapunkta, kromatičnosti, disonanc, elementov jazza in razširjenega instrumentarija. Tako kot sam tango je Piazzollovo ustvarjanje najprej našlo odobravanje zunaj Argentine, predvsem v Franciji in ZDA. Do osemdesetih let prejšnjega stoletja pa je bil Piazzolla sprejet celo v domovini, kjer so ga zdaj videli kot rešitelja tanga. V tem času so njegovo glasbo začeli poustvarjati klasični izvajalci, med njimi godalni kvartet Kronos. Piazzolla je napisal okoli 750 del, med njimi suito Štirje letni časi v Buenos Airesu, ki je nastala v obliki posameznih skladb med letoma 1965 in 1969. Tangi poleg jasnega sklicevanja na slavne violinske koncerte Antonia Vivaldija predstavljajo vtise letnih časov argentinske prestolnice (njenih delavskih četrti, od koder ta ikonični ples izvira) in študijorazličnih razpoloženj njenih prebivalcev. (Iz programa).
Fabio Furia
Ástor Piazzolla: Štirje letni časi v Buenos Airesu / Las Cuatro
Estaciones Porteñas
I. Poletje v Buenos Airesu / Verano Porteño
II. Jesen v Buenos Airesu / Otoño Porteño
III. Zima v Buenos Airesu / Invierno Porteño
IV. Pomlad v Buenos Airesu / Primavera Porteña
Fabio Furia in Josep Vicent
Simfoničnemu orkestru Avditorija Alicante ADDA se je pri izvedbi Štirih letnih časov v Buenos Airesu Astorja Piazzolle pridružil bandoneonist Fabio Furia. Ni sedel na odru, ampak igral stoje, a z dvignjeno levo nogo in postavljeno na poseben stol, tako da je pokazal vse razkošje bandoneona, ki ga je atraktivo vizualno širil in raztegoval meh kot poseben optični efekt. Zelo posrečeno in prepričljivo se je solist zlil s svojim novim inštrumentom, če pomislimo, da je v Ljubljani na festivalu že nastopil pred dobrimi dvajsetimi leti, a kot klarinetist.
Eleganca, a še več temperamenta
Italijanski glasbenik Fabio Furia velja za enega najpomembnejših bandoneonistov v Evropi. Klavir in klasično harmoniko se je začel učiti s sedmimi leti na Konservatoriju za glasbo Giuseppeja Tartinija v Trstu pod vodstvom Slovenke Eliane Zajec, nato je svojo izobraževalno pot nadaljeval pri Slovencu Corradu Rojacu, ki ga je naučil harmonije in kontrapunkta, ter pri 16 letih študiral klarinet v Cagliariju. Vzporedno z začetkom svojega koncertiranja v vlogi klarinetista se je lotil študija bandoneona in diplomiral pri Juanu Joséju Mosaliniju v Parizu. Furia je ustanovitelj in umetniški vodja Kulturnega združenja Anton Stadler ter pobudnik pomembnih glasbenih dogodkov, kot so Mednarodni festival komorne glasbe, ARTango & Jazz Festival in Bandoneon International Masterclass. Med letoma 2014 in 2018 je vodil prvi tečaj bandoneona v Italiji, nato je v rodni državi ustanovil akademijo za ta inštrument.
Fabio Furia
Astor Piazzolla je pri nas popularen morda zadnjih dvajset let in smo razne njegove kmpozicije slušali na več različnih koncertih in z raznimi tako vokalnimi kot inštrumentalnimi interpreti.
Violinisti
Piazzola je prefinjeno razpoloženjski, kar je v kompozicijah zelo težko doseči in vse emocije uravnotežiti tako, da ne zazvenijo banalno, sladkobno, nepristno, ampak morajo imeti svojo notranjo žlahtnost in hkrati muzikalnost z zapomljivo melodijo in celostnim razpoloženjem. To pa spet ni enako, ampak ima svoje variante, ki segajo iz Argentine v malo drugačni sprejemni obliki med poslušalce v Evropi, seveda tudi v Slovenijo, kamor pa se je v zadnjem času vrnilo nekaj tisoč Slovencev, ki so živeli tako v Buenos Airesu kot v drugih pokrajinah, tako na severu v vinorodni Mendozi kot na jugu v turističnih Bariločah in še daleč naokrog. Ta argentinsko slovenska vez je nehote ravno preko glasbe Piazzolle dobila neko identitetno podobo, kar vedno znova občutimo npr. ob izvedbi njegovega tanga Oblivion, ki ga je Fabio Furia izvedel kot drugi del svojega dodatka po uvodni solistični kompoziciji, ki jo je povezano nadaljeval s sodelovanjem orkestra.
Fabio Furia je zapustil izreden vtis glasbenika preproste, a prepričljive emotivne in muzikalne enostavnosti, niti ne kakšne vidne virtuoznosti.
Motilo pa je, da je občinstvo ploskalo po vsakem stavku ali letnem času.
Nizka godala
Glede na glasbeni in človeški karakter Slovencev in Argentincev se zdi, da bo privlačnost preko Piazzolle, pa tudi nekaterih drugih skladateljev, ostala. Dobro, da nam manjka tango, je drugi “problem”.
Priklon
Manuel de Falla (1876–1946) se je kot osrednja osebnost španske glasbe 20. stoletja z edinstvenega zornega kota ukvarjal z mnogimi ključnimi vprašanji estetike modernizma, kot so nacionalizem, neoklasicizem in vloga tonalnosti, aluzije in parodije. Njegova naklonjenost sočasni francoski glasbi, zlasti Clauda Debussyja, je povzročila, da je bil nerazumljen v lastni državi, kjer so konservativno usmerjeni kritiki napadali njegovo glasbo zaradi pretirane dovzetnosti za tuje vplive. Falla je med letoma 1917 in 1919 po naročilu ruskega impresarija Sergeja Djagileva napisal balet Trirogelni klobuk, ki je poln barvite orkestracije. Zgodba pripoveduje o nerodnem vaškem sodniku, ki poskuša zapeljati mlinarjevo ženo, njegova uniforma pa vključuje triogelni klobuk. Sodnik da mlinarja aretirati na podlagi izmišljenih obtožb, po padcu v reko in izmenjavi oblačil se zgodi zmešnjava identitet, na koncu pa le zmaga krepost in sodnik je javno ponižan. Balet je pogosto izvajan v obliki skrajšane koncertantne suite. (Iz programa).
Polne Križanke
Manuel de Falla: Trirogelni klobuk, suita / El sombrero de tres
picos, Suite
I. Uvod / Introducción
II. Ples mlinarjeve žene / Danza de la molinera (Fandango)
III. Sodnik / El corregidor
IV. Ples mlinarja / Danza del molinero (Farruca)
V. Zaključni ples / Danza final (Jota)
S Trirogelnikom se je koncertno vzdušje v Križankah le še stopnjevalo, ker se je hkrati povečevala plesnost in prepoznavnost kompozicije. Odličnost izvedbe je bila najbolj v rokah izredno dinamičnega in stimulativnega dirigenta, ki nastopanje v Ljubljani občuti kot nekaj izjemnega, kot je povedal že na tiskovni konferenci.
Koncert, foto Marijan Zlobec
Čeprav Maurice Ravel (1875 – 1946) velja za mojstra orkestracije, je napisal malo povsem originalnih orkestrskih del. Večinoma gre za dela, ki jih je napisal za klavir in kasneje orkestriral ali ustvaril v kontekstu glasbenega gledališča, zlasti baleta. Za njegovo orkestracijo je tipično, da znane zvoke z različnimi tehnikami, kot sta dušenje in raba nenavadnih registrov, popači do neprepoznavnosti.
Med njegove balete sodijo Moja mati gos (1911), Dafnis in Hloa (1912) ter Boléro (1928), ki ga je opisal kot »mojstrovino, v kateri ni glasbe«. Spada med tista špansko navdihnjena dela, v katerih ima ključno vlogo ritem s svojimi kratko ponavljajočimi se in pogosto sinkopiranimi vzorci. Ravel je to pripeljal do skrajnosti, saj v Boléru ni pravega razvoja in izpeljevanja, pač pa se spreminja zgolj zvočnost. Glasba orkestra se izmenjuje in dopolnjuje ter spreminja teksturo in tako na različne načine obarva neustavljiv plesni ritem. (Iz programa).
Koncert, foto Marijan Zlobec
Boléro je bil eno samo prefinjeno stopnjevanje vstopanja posameznih pihalcev, ki so v pravcati panorami s ponavljanjem iste melodije prepletali prefinjeno razpoloženje, kot se je v glasbeni zgodovini posrečilo le v tej slavni kompoziciji. In čeprav vse veš, te vedno znova prevzame. Vedno opaziš ali slišiš še kaj novega, kar te prepriča.
Zahvala ljubljanskemu občinstvu, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec