ADDA z albumom Ritmo The Chick Corea Symphony Tribute navdušil

Festival Ljubljana je v Poletnem gledališču Križank sinoči gostil prvega od dveh programsko prav posebnih in po svoje čudovitih glasbenih večerov, na katerih je in še bo nastopil španski ADDA Simfònica Alicante (Simfonični orkester Avditorija Alicante ADDA). Prvi večer so z orkestrom nastopili saksofonist in klarinetist Paquito D’Rivera, vokalist in saksofonist Antonio Lizana in trobentač David Pastor. Dirigiral je v Ljubljani nekajkrat že nastopajoči Josep Vicent.

Koncert

Na prvem koncertnem večeru je zasedba izvedla album Ritmo. The Chick Corea Symphony Tribute. Na drugem, sredinem večeru pa se bo orkestru pridružil Fabio Furia na bandoneonu in občinstvo popeljal v poletne Španske noči. 

Projekt Ritmo. The Chick Corea Symphony Tribute je občinstvo na 72. Ljubljana Festivalu sinoči v Poletnem gledališču Križank, od začetka do konca vedno bolj navduševal, tako kot so bili nastopajoči in vsi solisti vedno boljši, bolj spontani, muzikalni, razpoloženi, navdušujoči, celostni. Vtis v Križankah je bil, kod da orkester z gosti nastopa že zelo dolgo in da nekako naravno spadajo skupaj. To se je pokazalo s posameznimi solisti iz orkestra, še posebej koncertnega mojstra, ki je dokazal, da je izjemen violinist, interpret vsestranskih ali različnih glasbenih žanrov. Potem smo slišali solo violončelistke, nekaj tolkalcev, in čeprav so bili kot glavni gosti solisti omenjeni trije, jih je bilo lahko rečemo celo sedem ali osem, če pomislimo, da je dirigent ob sebi ime še svoj globus in konga bobne, na katere je občasno igral, dirigiral in med igranjem celo obračal note na dirigentskem pultu.

Dirigent Josep Vicent je z odra večkrat spregovoril in med drugim omenil vsestranskost Chicka Coree, njegovo obvladovanje različnih glasbenih žanrov in stilov, od Mozarta do jazza z vsemi variantami in možnostmi nastopanja ansamblov, orkestra, solistov.

Koncert je ob napovedi bil predstavljen za izjemno energičnega in eklektičnega, poleg tega je v njem razviden močan vpliv latinske glasbe.

Dirigent Josep Vicent je z zasedbo velikega simfoničnega orkestra  ADDA Simfonica Alicante (Simfonični orkester Avditorija Alicante ADDA), ki ga je ustvaril iz lastne glasbene perspektive in z željo, da bi ustvarjali koncertne dogodke, ki bi bili izredno zanimivi in vznemirljivi za vse občinstvo, uresničil svoj načrt in dosegel cilj. Od tod možnost predstavitve različnih programov, pri čemer se je v Ljubljani pokazalo, da je ali bo večje zanimanje občinstva za drugi kocert z bolj privlačnim naslovom Španske noči.

Josep Vicent, ki od leta 2015 umetniško in glasbeno vodi ADDA Simfonica Alicante, pravi, da ga je glasba Chicka Coree vedno navdihovala, potreboval pa je več let, da je našel prave sodelavce za uresničitev tega projekta. Med njimi so glasbeniki Tria Emilio Solla, ki ga sestavljajo v New Yorku delujoči jazz glasbeniki pod vodstvom argentinskega pianista, skladatelja, aranžerja in pedagoga Emilia Solle. Slednji velja za enega najbolj edinstvenih glasbenikov na presečišču med tangom, jazzom in sodobnimi slogi.

Pri projektu sodelujejo tudi vokalist in saksofonist Antonio Lizana, trobentač David Pastor in klarinetist ter saksofonist Paquito D‘Rivera, prejemnik petih nagrad grammy in enajstih nagrad latin grammy.

Kritiki po vsem svetu ga povzdigujejo tako zaradi ustvarjanja na področju latino jazza kot tudi skladateljskih dosežkov na področju klasične glasbe. Vsi so bili ključni za projekt, skupaj z orkestrom pa so ustvarili ploščo, ki ponuja več različnih pogledov na glasbo Chicka Coree, ameriškega pianista, skladatelja in vodje številnih glasbenih skupin, ki je bil skozi celotno glasbeno kariero v ospredju novih tokov jazza. Poleg McCoya Tynerja, Herbieja Hancocka in Keitha Jarretta velja za enega najpomembnejših pianistov v obdobju po Johnu Coltranu.

Simfonični orkester Avditorija Alicante ADDA je v Križankah že sam izpričal svojo pripravljenost in vrhunko koncertno formo. Dirigent Josep Vicent je znal zelo prepričljivo dozirati ali crescendirati ves skoraj dvourni koncert brez pavze, tako da je dajal priložnost posameznim solistom in smo jih po njihovih bravuroznostih odkrivali vse do konca koncerta, ko sta se predstavila z obsežnima soloma še kontrabasist Jorge Roeder in bobnar Ferenc Nemeth.

Prvi soli so bili namenjeni samemu aranžerju koncertnega programa, pianistu Emiliu Solli, za katerega pa bi težko rekel, da je kot solist silil v ospredje ali da je imel kakšen daljši solo vrhunske pianistične zahtevnosti. Za kaj takega niti ni bilo priložnosti, ker se je na odru hitro pojavil izjemni saksofonist in vokalist Antonio Lizana, ki je najbolj prevzel s posebej napovedano pesmijo Crystal Silence.

Njegov solistični kolega, trobentač David Pastor, je bil hkrati postavljen v orkester kot njegova prva trobenta, od koder se je samo dvignil in bravurozno odigral vse svoje sole z izjemnimi višinami, kot jih je bil nekoč na jazz festivalih še v Hali Tivoli zmogel legendarni kanadski trobentač Maynard Ferguson (1928 – 2006).

A se je ob že dodobra segretem koncertnem ozračju glasbena scena še bolj segrela, ko je prvič stopil na oder legendarni, enainosemdesetletni saksofonist Paquito d’Rivera. Malo se je in nas ogrel, pa je hitro odšel in dal priložnost drugim solistom; kmalu smo občudovali nastop koncertnega mojstra Alexisa Cardenasa, ki mu je nekakšen violinski vzornik slavni Roby Lakatos in se je nasploh bolj izkazal kot jazzovski, ne pa klasični violinist. O njem ni bilo v programu nobenih podatkov, a je kaj videti ali prebrati.

V resnici prihaja iz Venezuele; Alexis Cardenas se je rodil 24. marca 1976 v Maracaibu v Venezueli. Violino je začel igrati pri 9. letih v domačem kraju. Pri 12. letih je s Simfoničnim orkestrom Maracaiba zaigral Koncert za violino v e-molu Felixa Mendelssohna. Leta 1990 je nadaljeval študij na Julliard School v New Yorku pri Margaret Pardee. Med letoma 1993 in 1995 je kot solist nastopal z najpomembnejšimi orkestri Venezuele, med drugim z Nacionalnim filharmoničnim orkestrom. Leta 1995 je študiral na “Conservatoire National Supérieur de Musique” v Parizu, kjer je obiskoval tečaj Olivierja Charlierja. Leta 1998 je prejel prvo nagrado na Mednarodnem tekmovanju mladih solistov v Douaiju (Francija) in nagrado občinstva na Mednarodnem tekmovanju violinistov Tibor Varga (Švica). Leta 1999 je obiskoval specializacijo na »Conservatoire National Supérieur de Musique« pri Olivierju Charlierju in Jean-Jacquesu Kantorovu. Istega leta je zasedel četrto mesto na mednarodnem violinskem tekmovanju Long-Thibaud v Parizu. Leta 2000 je prejel tretjo nagrado na mednarodnem violinskem tekmovanju Fritz Kreisler na Dunaju (Avstrija) in drugo nagrado na mednarodnem violinskem tekmovanju Szering v Toluci (Mehika).

Koncert se je kvalitetno, vrhunsko v zadnjih tridesetih minutah stopnjeval domala do nekakšnega zvočnega orgazma, ker smo začutili, s kakšno energijo in željo po razdajanju svojega znanja so nas želeli obdarovati. Koncerti so dajanje svojega najboljšega znanja. S tem so programi 72. Ljubljana Festivala vsakokrat znova prepričljivi. Vsaj doslej so letos bili.

Omenimo vse soliste:

Trio Emilio Solla:

Emilio Solla, klavir, Ferenc Nemeth, bobni in Jorge Roeder, kontrabas

Antonio Lizana, vokal in saksofon

David Pastor, prva trobenta

Paquito d’Rivera, saksofon, klarinet

Alexis Cardenas, violina

Program:

Chick Corea, prir. Emilio Solla:
Señor Mouse
Spain
Children’s songs

Love Castle
Crystal Silence
Pixeland Rag
Leprechaun’s Dream
My Spanish Heart
Armando’s Rhumba
El Bozo
Spanish Fantasy

Po burnih aplavzih in stoječih ovacijah, ko so solisti že odhajali z odra, še predno so po tradiciji prejeli vsak svojo steklenico posebne polnitve rdečega vina iz leta 2016, ki ni v prodaji, ampak ga je Festival Ljubljana pridobil samo za svoja obdarovanja gostov na odru, je dirigent Josep Vicent občinstvo vprašal, če res želi še dodatek. In ker je slišal množični Jaaaa, so ponovili Spanish Fantasy.

Marijan Zlobec