72. Ljubljana Festival podpira mlade glasbenike v več oblikah njihovega nastopanja, od celovečernih koncertov prek festivala na Ljubljanici in letos še posebnih promenadnih koncertov, v preteklosti seveda še drugih koncertov, ki jih je pred že več kot štiridesetimi leti v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma začel slavni italijanski dirigent Claudio Abbado, ko je k nam pripeljal svoj novoustanovljeni Mladinski orkester Gustava Mahlerja in je bila prav Ljubljana ena prvih koncertnih postaj zunaj Avstrije.
Epifanio Comis, vse fotografije Darja Štravs Tisu
V zadnjih letih je bilo nekaj mladinskih koncertov, ki sta jih vodila Vasilij Petrenko in Marko Letonja, potem je Daniel Barenboim pripeljal svoj slavni West – Easten Divan Orchestra, Riccardo Muti pa Orchestra Giovanille Luigi Cherubini.
Posebna dejavnost mladih je povezana s Slovenskim mladinskim orkestrom, ki ga je ustanovila in vodi dirigetka Živa Ploj Peršuh in bo na Ljubljana Festivalu nastopil tudi letos (21. avgusta). Seveda bo še vrsta drugih programov povezanih z mladimi glasbeniki z vseh koncev sveta.
Koncert Orchestra sinfonica del Conservatorio Vincenzo Bellini di Catania, kot se orkester uradno imenuje, je bil spričo napovedi dežja prestavljen v premajhno Slovensko filharmonijo, kjer je sam 85 – članski orkester zavzel oder in še dodatek k njemu, tako da z balkona nismo videli ne dirigenta in še manj čedno katalonsko sopranistko iz Barcelone.
Bistvene zasluge za gostovanje glasbenikov s Sicilije, tik pod še aktivnim vulkanom Etna, ki je največja tovrstna evropska turistična atrakcija, razen onih vulkanov na oddaljeni Islandiji, in je ponovno najbolj aktiven ravno danes, kot poroča radio, ima pianist, pedagog, dirigent in profesor Epifanio Comis, ki ga v Ljubljani poznamo po njegovi profesorski dejavnosti vodenja mednarodnega Mojstrskega tečaja Festivala Ljubljana – za klavir. Letos jih bo deset za prav toliko inštrumentov, potekali pa bodo od 25. julija do 11. avgusta, vsi pa bodo imeli tudi samostojne koncete predvidoma po osem najboljših udeležencev.
Epifanio Comis je bil tudi prvi direktor Mednarodnega klavirskega tekmovanja v Ljubljani, ki mu bo čez nekaj let sledilo drugo.
Kot smo videli na koncertu, pri orkestru iz Catanie ne gre za sestav iz samo mladih glasbenikov, se pravi dijakov, ampak gre za kombinacijo najboljših učencev in njihovih profesojev, ki se tako na poseben način združujejo na skupnih nastopih. Če rečem, da se morajo profesorji pred svojimi dijaki izkazati tudi na koncertnem odru, ne le v predavalnicah in glasbenih sobah, bi pomislil, da imajo ravno oni večjo tremo, ker jih dijaki na odru lahko najbolje nadzirajo in preverijo, kaj znajo, če jih že učijo.
To sožitje na odru se je izkazalo za posrečeno zlasti v drugem delu koncerta z interpretacijo slavne Četrte simfonije Petra Iljiča Čajkovskega. Zakaj so izbrali ravno njega, bi si sam odgovoril, ker je skladatelj rad imel Italijo in jo tudi obiskal. Nekoč sem v Benetkah videl spominsko ploščo, češ da je v tej hiši stanoval od tega do tega dne Peter Iljič Čajkovski.
Čajkovski je izrecno napisal Italijanski capriccio op. 48. Navdih je dobil ob trimesečnem potovanju v Rim s svojim bratom Modestom leta 1880 po neuspelem zakonu z Antonino Miliukovo. Čajkovski je uporabil tudi motive italijanske ljudske glasbe ter pustnega karnevala kot ga je doživel.
Drugi odgovor bi morda bil, da italijanska glasbena kultura nima toliko mednarodno znanih simfonij, ki bi bile avtomatično antološke za vse koncertne odre. Spomnimo pa se gostovanja ter obiska Ljubljane skladatelja Luciana Beria in izvedbe njegove Simfonije za osem glasov in orkester.
Glasbeni gosti s Sicilije so nam v prvem delu koncerta predstavili svojega slavnega rojaka Vincenza Bellinija in z njim povezanega Severia Mercadanteja.
Tak izbor je bil več kot upravičen, čeprav se je izkazal zlasti za gostujočo katalonsko pevko, sopranistko Sereno Sáenz, kot zelo zahteven. Seveda bi se lahko vprašal, ali Italija nima več svojih, italijanskih sopranist, ki bi na gostovanjih lahko pele najtežje Bellinijeve arije ?
To kar si je za svoj koncertni nastop izbrala Sereno Sáenz, presega dimenzije priložostnega koncerta in že vstopa v celoviti koncert opernih arij. Sopranistka si je namreč izbrala zelo zahtevne; tehnično, vokalno, muzikalno, vsebinsko interpretativno arije iz oper Capuleti in Montegi, Puritanci, Norma in Mesečnica.
Vse te arije so že same po sebi izpovedno močne, psihološko in situacijsko v kontekstu samega opernega dogajanja zelo določene in za pevko zelo zahtevne, izziv najvišje kategorije, ki ga ne bi sprejela vsaka čeprav odlična pevka. Sopranistke si običajno izberejo eno Bellinijevo vlogo in se v njej skoncentrirajo na skladateljev zahtevni izraz, še posebej z vrtoglavo tehničmo zahtevnostjo ob sorazmerno počasnem tempu.
V Puritancih se spominjamo nekdanjega odličnega nastopa naše takrat komaj dvaindvajsetletne sopranistke Vlatke Oršanić, ki je Elviro pela tako v Ljubljani kot na gostovajih Ljubljanske opere SNG, med drugim v Pragi, kjer so Puritaci s slovenskim opernim ansamblom dočakali svojo prvo predstavitev sploh.
Z Bellinijem v zgornjem smislu se lahko ponaša le največja pevska legenda Maria Callas, še posebej po svojih nastopih v Normi, Mesečnici, manj v Puritancih, ki jih je posnela studijsko z opernim ansamblom Scale, potem v operi Il Pirata, v kateri je nastopila v Scali. Callas v operi Capuleti in Montegi ni pela.
Izziv, ki ga je sprejela španska sopranistka Serena Sáenz, je bil skratka največji možni in je že kot tak predstavljal izreden pogum gostujoče pevke, da se je podala na zahtevni ljubljanski oder v štirih tako različnih vlogah in ženskih karakterjih.
Serena Sáenz ima svetel lirski sopran z določenimi filigransko izdelanimi koloraturami ali vokalnimi okraski. Zna frazirati in se vokalno izpovedovati, a sem vseskozi pogrešal čistejšo italijansko dikcijo, ki bi dajala poudarek sicer vseskozi kompliciranemu besedilu, ki je v teh Bellinijevih operah poln metaforičnih pomenov, simbolike, prizorov in osebno izkustvenega ženskega značaja, lahko bi rekel kar v ekstremnih bivanjskih položajih (Puritanci, Mesečnica), da ne rečem kar usode ali usodnostnih okoliščin, v katerih se znajdejo vse Bellinijeve ženske.
Serena Sáenz je zapustil več kot ugoden vtis, še posebej če pomislim na izvzetost vseh štirih arij iz dogajalnega okolja in postavljenih v koncertni portretni profil žensk za poslušalca ne ravno simpatičnega značaja in seveda redkeje izvajanih oper.
Serena Sáenz je izziv sprejela z velikim pogumom, koncertno pripravljenostjo in predanostjo, v samem glasovnem, interpretativnem podajanju pa bi pričakoval še nekoliko več izpiljenosti z željo po perfekcionizmu.
Uvodoma je izvedla arijo Julije »Eccomi in lieta vesta«, iz opere Capuleti in Montegi (I Capuleti e i Montecchi), sledila je arija Elvire »Qui la voce… Vien, diletto« iz opere Puritanci (I puritani).
»Casta Diva«, arija Norme iz opere Norma, bi bila lahko vrhunec, ko bi pevka imela nekoliko več dramskega glasu in elegičnosti, priprošnje ali celo molitve.
Četrta arija je bila »Ah! non credea mirarti«, Amine iz opere
Mesečnica, ki je prav tako težka in zahteva izjemno koncentracijo in rafinirano izpovedno moč.
Bellinijeve ženske so skrajno občutljiva bitja, manj elementarne in bolj spiritualne, hrepenenjske, s podobo in vizijo ljubezni kot nekaj najbolj popolnega, kar se v življenju sploh da doseči. A Bellinijeva ženska vizija je bolj potovanje kot realizacija ali doseženi cilj. Njegove metafore je izjemno težko peti.
Orkestrska spremljava je nekoliko nihala, bila razrahljana in manj intenzivna.
Serena Sáenz, vse fotografije Marijan Zlobec
Ta del je bil posvečen Vincenzu Belliniju kot rojenemu v Catanii, in prav je, da se ga rojaki kot prvi spominjajo in ponesejo v svet.
Na Bellinija se je vsebinsko navezal Severio Mercadante, ki ga pri nas najbolj poznamo po njegovem večkrat izvajanem Koncertu za flavto, ki ga je v svet ponesla Irena Grafenauer.
Čeprav se zdi, da Saverio Mercadante (1795–1870) ni bil blizu
glasbenemu izrazu Bellinija, Gioachina Rossinija ali Gaetana
Donizettija, je komponiral plodovito in njegovo poseganje v tradicionalne operne strukture, melodiko in orkestracijo je pomembno prispevalo k temeljem, na katerih je Verdi nato reformiral italijansko opero. Poleg oper je skladal tudi sakralno glasbo (maše in kantate), orkestrske skladbe in komorna dela. V desetletjih po njegovi smrti v Neaplju je utonil v pozabo, vendar njegova dela po drugi svetovni vojni poustvarjalci občasno oživljajo in tudi posnamejo. Mercadante je leta 1860 po navdihu Bellinijevih oper napisal Poklon Belliniju, bogato in kontrastno skladbo liričnih in dramatičnih trenutkov iz nekaterih svojih del. (Iz Programa Jana Prepadnika).
Izvedba Mercadanteja je bila solidna, a interpretativno manj zavzeta in intenzivna.
V programu je sicer prišlo do nekaj sprememb oziroma zamenjave vrstnega reda, kar se je zdelo logično, saj je prva izvedena kompozicija Sinfonia iz opere Norma spadala na začetek in efektno uvedla koncertni večer ter hkrati testirala dvorano in koncertno vzdušje.
Za rusko simfonično glasbo 19. stoletja je značilna napetost med
zahodno tradicijo in vzhodno izvirnostjo. Mnogi skladatelji so se
želeli opirati na rusko ljudsko izročilo, a takšni napevi so dovolili zgolj enostavno repetitivno variiranje. Prvi, ki je nakazal rešitev, je bil Mihail Glinka, oče ruske klasične glasbe, ki se je opiral na zahodne tehnike. Ruska peterka, ki so jo sestavljali Milij Balakirjev, Aleksander Borodin, César Kjuj, Modest Musorgski in Nikolaj Rimski-Korsakov, je na različne načine poskušala oblikovati jezik, ki bi v celoti temeljil na izvirnih ruskih elementih. Ti poskusi segajo vse od simfonij s prvim stavkom v sonatni obliki in preostalimi stavki v stalnem izmenjavanju privlačnih in ljudsko navdihnjenih melodij do skladb, katerih celoto po leitmotivičnem principu prežema ena in ista tema.
Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) velja za skladatelja, ki je znal
najbolje prepletati rusko glasbo s tradicionalnimi zvrstnimi normami. Medtem ko so za njegove prve tri simfonije značilni učbeniško prevzemanje klasičnih modelov in nacionalna občutja, je v svoji Simfoniji št. v 4 v f-molu, op. 36 (1878) radikalno spremenil ustvarjanje. To je začetek poti proč od nacionalne simfonike do avtobiografskega razkrivanja notranjosti, verjetno kot posledica burnih sprememb v skladateljevem zasebnem življenju (vključno z zakonsko krizo), ki niso več omogočale pisanja močno ekspresivne glasbe v okostenelih strukturah. V tem delu je Čajkovski v celoti razvil svoj dar za melodiko in ga izrabil bolj svobodno kot kadarkoli prej, formalno pa se je kljub navidezni tradicionalni štiristavčni simfonični strukturi približal Lisztovi simfonični pesnitvi, ki namesto klasičnega izpeljevanja gradiva oz. tematsko-motivičnega dela v ospredje postavlja glasbeno slikanje prizorov in poetskih, literarnih ali filozofskih idej. (Iz programa).
Izvedba Simfonije št. v 4 v f-molu, op. 36 v štirih stavkih:I. Andante sostenuto – Moderato con anima, II. Andantino in modo di canzona, III. Scherzo: Pizzicato ostinato, IV. Finale: Allegro con fuoco je bila z eno besedo vznesena, monumentalna, pravilno razpoloženjsko in interpretativno členjena, razdeljena tako rekoč po stilnih značilnostih, a hkrati povezanih v prepričljivo celoto. Čeprav so jo izvedlji italijanski glasbeniki, je ohranila svoj slovanski, v bistvu pa že kar univerzalni glasbeni karakter. Izstopali so solisti v pihalih, pa tudi sekcije, tu pozavne, pet rogov, dve trobenti. Vsa godala so bila odlično pripravljena, posebej natančni so bili vsi pizzicati, ki so zazveneli kar dramatično in se je tak dirigentov pristop lahko le še nadaljeval in širil.
Po burnih aplavzih in ovacijah so dodali oziroma ponovili še zadnji del četrtega stavka simfonije, tako da se je dirigent Epifanio Comis lahko še enkrat izkazal s svojo zanesljivo in sugestivno dirigentsko držo.
Navdušeni glasbeniki so se potem še zadržali v dvorani in se fotografirali za spomin na obisk Ljubljane in koncert v Slovenski filharmoniji, kjer smo nekoč bili videli dirigirati tako Claudia Abbada kot Riccarda Mutija, če omenim le dva slavna italijanska dirigenta.
Marijan Zlobec