KRITIK.si

Na 72. Ljubljana Festivalu je v Poletnem gledališču Križanke sinoči nastopila slavna brazilska pevka in trenutno brazilska kulturna ministrica Margareth Menezes. Svojemu koncertu je dala pomenljiv naslov Musica popular brasileira.

Margareth Menezes, vse fotografije Marijan Zlobec

Pred nastopom je gostjo predstavil soorganizator koncerta Brane Rončel, ki je med drugim omenil svoje tridesetletno sodelovanje s Festivalom Ljubljana pri organizaciji tovrstnih koncertov in spomnil, da je slavni Gilberto Gil prvič nastopil v Križankah že leta 1988, Margareth Menezes pa v Cankarjevem domu leta 1991.

Čas beži in mi z njim, kar pomeni, da smo se malo postarali.

Organizator je iz avditorija umaknil vse sedeže v pričakovanju velikega obiska in vsesplošneg žura, kar pa se je izkazalo kot preoptimistično pričakovanje. Ljudi ni bilo dovolj, da bi napolnili Križanke, prav tako se ni vsem ljubilo plesati, tako da so ostali najbolj prikrajšani za koncert ravno tisti, ki bi se radi vsedli in v miru v glasbi uživali.

Brazilska glasbena zvezda očitno ne nagovarja več mladih, ampak le še starejše poslušalce in gledalce. Starejših, ki bi si želeli svoj sedež ali stol, je bilo veliko, a smo lahko sedli le na beton.

Ta izkušnja je precej bridka, saj bi organizator moral upoštevati starostno strukturo obiskovalcev in vsaj v zgornji polovici ali pri vrhu Križank razporediti nekaj vrst sedežev, od koder bi bil umirjen pogled na oder.

Margareth Menezes je umetnica v nenehnem razvoju in gibanju. Njen najnovejši album, Autêntica, je bil leta 2020 nominiran za latinskega grammyja, kar je njena tretja nominacija.

V svojih pesmih, ki se pogosto dotikajo tematike črnosti in moči temnopolte ženske, ostaja zvesta svojim koreninam ter združuje elemente afriške, brazilske in popularne glasbe v privlačno mešanico, imenovano brazilski afropop.

Ta slog je glasbenica popeljala v več kot 40 držav na štirih celinah, poleg uspešnih svetovnih turnej pa je nastopala na žrebu nogometnega svetovnega prvenstva leta 2014 v Braziliji in na festivalih, kot so Montreux Jazz v Švici, Rock in Rio ter Brazilian Day v New Yorku.

Maga, kot ji pravijo, bo oktobra 2024 dopolnila 62 let. Margareth, rojena v Boa Viagemu, regiji polotoka Itapagipe v Salvadoru, brazilski zvezni državi Bahia, je najstarejša hči v družini petih otrok.

Dar za umetnost je izhajal iz družine: odraščala je ob dedku, ki je igral kitaro, in doživela, kako so se njeni starši zbirali ob stereo zvočnikih. Margareth, predhodnica gibanja afropop, je bila prvi glas samba-reggaeja, posnetega v Braziliji, z ikonično pesmijo ‘Faraó – Divindade do Egito’.

Svojo različico afropopa je sinoči pripeljala na oder v Križankah na 72. Ljubljana Festivalu, kjer so se ji pridružili še Raoní Lima Maciel (kitara), Caio Felipe Ferreira Nascimento (klaviature), Nelmário Marques Cerqueira (bas), Caio Oliveira Dos Santos (tolkala) in Joilson Dias Dos Santos (bobni).

Margareth Menezes takoj naredi vtis samozavestne in vase prepričane glasbene osebnosti, prepolne glasbenih in odrskih izkušenj, nastopanja, hkrati pa naravnosti in ne kakšne vsiljivosti, ki bi želela narediti večji vtis s kakšnim spodbujanjem. Raje ima tako rekoč vsakokrat izgovorjeno portugalsko besedo obrigada, kar je zahvala za lep in topel sprejem.

Če bi rekel, da spretno obvladuje svojo starost, bi moral takoj dodati, da ostaja avtentična tako glasovno, vokalno izpovedno, kot z določenimi plesnimi elemeti, polnimi obratov, tako da se v celoti vidi njena razkošna koncertna obleka.

Prav tako je energična v gestikulaciji, ki pa spet izvira iz naravnosti in doživete spontanosti svojega nastopa.

Njenih šest inštrumentalnih spremljevalcev je bilo razdeljenih na dva dela, nekako oklepajoče, tako da je sama ves čas občutila svojo osrediščeno odrsko lego in bila na odrski čistini, ne pa kot nekateri naši glasbeniki, ki zvlečejo na oder nič koliko stvari, ki so jim samo v napoto, kot npr. Vlado Kreslin.

Ta čisti oder ji omogoča razkošnost, a še vedno obvadovanje gibanja, poplesavanja, omenjenega kroženja, a z drugimi glasbeniki ne bližnjega stika. Oni so samo spremljava.

Poje v portugalščini, jeziku, ki ima v Braziliji svojo zgodovino, kot sem jo opazoval v Muzeju portugalskega jezika v Sao Paulu in se vedno znova čudil, zakaj Slovenija nima Muzeja slovenskega jezika, če smo že pridobili svojo državo. To ni zanimalo že kakih 15 dosedanjih kulturnih ministrov in ne kakih 2000 slavistov.

Morda portugalščina ni tako spevna kot španščina, še en kolonizatorski jezik v Srednji in Južni Ameriki; več ima konzonantnih skupin na škodo čistih vokalov, ki dajejo glasu večjo spevnost in lahkotnost. Ob tem pa nastopijo v interpretacijah ritmi, tu kot vpliv afriškega plesnega temperamenta, prenešenega na brazilska tla.