Poslovil se je velikan slovenske zborovske in simfonične glasbene kulture, dirigent Marko Munih (1936 – 2024). Vest je pravkar objavil Radio Slovenija ob začetku zborovskega programa in potem še v poročilih.
Marko Munih, foto njegova spletna stran
Šolal se je v Tolminu, Novi Gorici in Ljubljani. Čeravno sta bila njegova starša glasbeno zelo dejavna, o profesionalni glasbeni poti Marko Munih ni razmišljal. V Ljubljani je obiskoval Poljansko gimnazijo in stanoval v Domu Ivana Cankarja, kjer so bili tudi gojenci Konservatorija za glasbo. Imeli so svoj orkester in v domski kapeli vadili program. Neko nedeljo so igrali Schubertovo Nedokončano simfonijo in ko je Marko prisluhnil njihovi vaji, se je zgodila prelomnica v njegovi načrtovani življenjski poti. Ta glasba ga je namreč prevzela z močno čustveno reakcijo in odločil se je, da hoče postati glasbenik.
Začetki glasbenega izobraževanja tedaj že petnajstletnega Marka so bili zahtevni. V nižjo glasbeno šolo v Ljubljani ga niso sprejeli z utemeljitvijo, da je prestar. Sprejeli so ga le v Šempetru pri Novi Gorici, zato se je za eno leto prepisal tudi v tamkajšnjo gimnazijo. Z zagnanostjo, trmo, vztrajnostjo in prizadevnostjo je v enem letu opravil kar tri letnike nižje glasbene šole. Klavir je vadil tudi po 12 ur dnevno, da je dohitel vrstnike.
Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je vpisal študij dirigiranja in ga pri profesorju Danilu Švari z odliko zaključil.
Dobil je Prešernovo štipendijo za podiplomski študij pri dirigentu Lovru von Matačiću v Frankfurtu ob Majni. Zaradi uspešnosti, marljivosti in nedvomnega talenta mu je dirigent Lovro von Matačić ponudil službo asistenta, saj je zanj uspešno pripravil orkestre, a je Marko ponudbo zavrnil.
Od leta 1965 do 1971 je bil stalni dirigent simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije.
Od leta 1971 do 1979 je prevzel Komorni zbor RTV Ljubljana, s katerim je posnel veliko glasbenih del in tudi koncertiral.
Naslovnica knjige
V tem obdobju je koncertiral tudi z orkestrom Slovenske filharmonije, s katerim je izvedel veliko del slovenskih skladateljev in tudi prve izvedbe njihovih novitet. Vodstvo te ustanove ga je predlagalo za nagrado Prešernovega sklada, ki jo je prejel leta 1986.
Z domačimi in tujimi orkestri je nastopil v Italiji, Nemčiji, Avstriji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, na Češkoslovaškem, v Sovjetski zvezi, Bolgariji in Veliki Britaniji.
Do zborovskega zvoka je maestro Marko Munih imel prav posebno afiniteto in je z njim dosegel velike uspehe. Iz amaterskih pevcev je s svojo sugestivno močjo znal izvabiti zvočnost na izjemno visokem, malone profesionalnem nivoju. Njegovi pevci so večkrat z navdušenjem izjavili, kako se sploh niso zavedali, da zmorejo tako peti.
Ljubezen do zborovske glasbe in izjemen občutek za toplino zborovskega zvokasta sta mu omogočila odlične interpretacije tudištevilnih vokalno-inštrumentalnih del, ki so v velikem številu posneta na nosilcih zvoka in za katere je dobil odlične ocene ne le domače, marveč tudi mednarodne kritike.
Posebej je potrebno omeniti vodenje Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič v letih 1965 do 1975.
V tem obdobju še ni bilo vrhunskih zborov, APZ je veljal za»paradnega konja«, saj je na mednarodnih tekmovanjih dosegal najvišja mesta, številne plakete, nagrade, priznanja v Mariboru, avstrijskem Spittalu, italijanski Gorici Društva C. A. Seghizzi, v angleškem Welsu…Z visoko ravnijo petja se je zbor uveljavil doma in po svetu. Mnogi skladatelji so pisali nove skladbe, ki jih je krstno izvedel prav APZ.
Koncert združenih pevskih zborov Primorske ob 100. obletnici smrti Simona Gregorčiča v CD 28. novembra 2006
Po tekmovanjih v italijanski Gorici DruštvaC. A. Seghizzi, kjer je APZ dosegal najvišja odličja, so Marka povabili v njihovo žirijo, postal je celo umetniški vodja tekmovanja, kot predsednik je vodil žirijo kar osemkrat, za kar so mu podelili diplomo in priznanje.
APZ je z Markom Munihom izvedel preko 200 koncertov in na turnejah po Evropi, Kanadi, Združenih državah Amerike dosegali izjemne uspehe. Zbor se je po mnenju kritikov uvrstil v sam vrh zborovskega poustvarjanja na Slovenskem ter s svojim poletom spodbujal porast nastanka kakovostnih mešanih pevskih zborov v celotnem slovenskem kulturnem prostoru ter v zamejstvu, saj je gostoval tudi tam.
Marko Munih je bil šestnajst let odgovorni urednik Radia Slovenija, kjer je usmerjal glasbeni okus na temelju kakovostne glasbe. Spodbujal in podpiral je glasbeno ustvarjalnost slovenskih skladateljev ter se zavzemal za promocijo nacionalne ustvarjalnosti in ustvarjalcev v mednarodnem prostoru. V štirih mandatih delovanja je tako pustil močan pečat na vsebinah slovenskega glasbenega radijskega programa. V tem obdobju je imel koncerte tako s Simfoniki RTV Slovenija kot z Orkestrom Slovenske filharmonije.
Marko Munih je bil po svoji primorski duši zborovski dirigent, kar smo ob vsem bogastvu in iskrenosti podoživljanja zborovskih umtnin doživljali vsi pevci in pevke, ko nam je digiral naš “Markec, najboljši mahatelj na svetu”.
Za umetniško vodstvo APZ je Marko Munih že leta 1970 prejel nagrado Prešernovega sklada, kar mu je dajalo nov in največji ustvarjalni zagon ter moč.
Marko Munih je bil štiri leta zapored kandidat za Prešernovo nagrado za življenjsko delo, a je ni prejel, kar ga je prizadelo. Vedno so jo prejeli drugi, tudi s precej manjšimi umetniškimi uspehi.
Po upokojitvi je živel v svoji rojstni hiši v Mostu na Soči, ki jo je uredil kar v svoj spominski muzej.
Munihov vpliv na slovensko zborovsko kulturo je bil ogromen, prav tako pa na glasbeni razvoj mladih, študentov, s katerimi je najraje sodeloval, kasneje starejših in še posebej Primorcev.
Munihov največji zborovki uspeh je bila velika, dvomesečna koncertna turneja po ZDA in Kanadi februarja in marca leta 1973 s kar tridesetimi koncerti v največjih mestih od Toronta do San Francisca in Los Angelesa, pa Washingtona, Chicaga, Clevelanda. Kaj takega vse do danes ni ponovil noben slovenski zbor, pa tudi kakšen drugi glasbeni ansambel ne.
Marka Muniha se bomo vsi njegovi nekdanji pevci, apezejevci spominjali z iskreno hvaležnostjo; dal nam je ogromno, vse iz ljubezni, ne za plačilo. Imel je emocijo in srčnost, zato ni bilo presenečenje, če se je med samim dirigiranjem včasih zjokal.
Dragi Marko, hvala ti za vse.
Marijan Zlobec