Muzikal Telesni stražar bo pet večerov zapored napolnil Poletno gledališče Križanke. Sinočnja premiera se je končala s stoječimi ovacijami občinstva, pozibavanjem s telesi in mahanjem z rokami, nekateri so še zaplesali. Vtis je bil, da bo predstava všečna. Vse pa je odvisno od kriterijev, po katerih vsak poslušalec sam pri sebi spremlja predstavo in jo morda postavlja v kontekst filma. To izhodišče ni najboljše, ker bi lahko na sprejemanje muzikala kot takega lahko imelo vpliv, kaj šele velik ali prevelik.
Prizor iz muzikala Telesni stražar v Križankah, fotografije Darja Štravs Tisu
Muzikal The Bodyguard (Telesni stražar) je glasbeno-gledališka priredba slavnega filma iz leta 1992, v katerem sta v glavnihvlogah nastopila Kevin Costner in Whitney Houston, režiral pa je Mick Jackson. Odrsko adaptacijo The Bodyguarda je napisal Alexander Dinelaris in vključuje pesmi in mnoge uspešnice Whitney Houston. Muzikal je bil uradno potrjen za uprizoritev nekaj dni po smrti slavne zvezdnice, ki je umrla 11. februarja 2012. Prvo uprizoritev je doživel konec leta 2012 v Adelphi Theatre (Gledališču Adelphi) v znamenitem londonskem West Endu (evropska različica Broadwaya v New Yorku), ki je tudi uradna produkcijska ustanova za izvedbe tega muzikala.
The Bodyguard je žanrsko opredeljen kot romantični triler in pripoveduje zgodbo o ljubezni, ki zraste med nekdanjim agentom tajne službe Frankom Farmerjem in pevsko zvezdnico Rachel Marron. V odrski adaptaciji filmskega scenarija se spremeni to, da vlogo Nicki, sestre slavne pevke Rachel Marron, postavijo v
ospredje in razširijo njeno vlogo. Njena vloga začrta ljubezenski trikotnik sicer neuslišani ljubezni do Franka, vendar doda zgodbi nekaj več grenkobe in tudi romantičnega zapleta. Nicki naredi pomembno potezo, ko piše pismo zalezovalcu in se pretvarja, da je Rachel, saj vedno živi v senci slavne sestre in želi tudi sama
malo več pozornosti. To pa pripelje do tragične razrešitve, kar v muzikalu poskrbi za dodaten dramaturški zaplet. (Iz Programa Metke Sulič).
Predstava se je morda začela z nekoliko šibkejšo odrsko in pevsko prezenco glavne junakinje, ki je delovala vzvišeno, arogantno, po svoje nekoliko zbegano, vokalno ne takoj v najboljši formi, da bi nas na mah prevzela. Kot tako velika zvezda odra mora vendarle imeti vsega spoštovanja vreden samozavesten in umirjen nastop, še posebej glede lastne varnosti. V resnici pa se je vedla kot kakšna “koza” in ji je moral novi telesni stražar, ki je sicer dajal bolj vtis kakšnega birokrata, dajati osnovne informacije o tem, kaj se dogaja z njo in še bolj okoli nje. Odrsko ne deluje kot kakšna simpatična oseba. Ko se ob koncu prvega dejanja nenadoma spozabi in svojega telesnega stražarja strastno poljubi, se zdi vse skupaj precej ameriško šemasto.
Problem rivalstva med sestrama se na odru sicer pokaže, a je Nicki bila boljša pevka in samozavestnejša igralka, tako da ona v bistvu izniči prvi nastop Rachel Marron, ki naj bi s svojim prepoznavnim glasom in karizmo popolnoma obvladala oder in navdušene oboževalce prepričala o svoji kvaliteti. Na premieri ji to ni uspelo, bo pa v nadaljevanju predstav do petka svojo držo lahko popravila oziroma kar vsi, da predstava ne bo izgledala tako provincialno.
Medtem ko Rachel uživa v svoji slavi, ji neznani zalezovalec začne pošiljati grozilna sporočila, v katerih omenja njeno smrt. Rachelin menedžer poskuša okrepiti njeno varnost in ji poleg telesnega stražarja Tonyja priskrbi še eno osebo, ki je usposobljena za tako zahtevne situacije, kot je ta. (Po uradni predstavitvi vsebine).
Tako vstopi v življenje pevke Frank Farmer, izkušen telesni stražar. Rachel vztraja, da ga ne potrebuje. Frank spozna Rachelinega 10-letnega sina Fletcherja in med njima se razvije prisrčen odnos, v katerem Frank postane, proti svoji volji, v očeh otroka očetovska figura.
Na sceno vstopi Nicki, Rachelina sestra, skupaj vadita novo pesem. Potem ko Rachel konča nastop v klubu, Frank ostane na pijači z Nicki, ki ga poskuša zapeljati, saj si zaželi ljubezenske romance z njim. Odpre se mu in mu razkrije sanje, ki sta jih imeli z Rachel o skupni glasbeni skupini, ampak samo ena je lahko postala zvezdnica. Nicki tudi na ljubezenskem področju ostaja v senci sestre. Medtem ko Frank raziskuje naravo groženj, se odnos med njim in Rachel poglablja in prehaja meje poklicnega.
Sledi prizor nastopa Rachel v nočnem klubu Mayan, ki ga je Frank želel preprečiti, saj se je izkazal za nevarnega. Rachel se upre in gre kljub grožnji, ki jo najde napisano v garderobi, na oder. Zalezovalec jo poskuša zabosti. Nastopi znameniti prizor, v katerem telesni stražar iz kluba v naročju nese prestrašeno pevko. Njegova profesionalnost prepriča Rachel, da sprejme njegovo pomoč. To je tudi vrhunec prvega dejanja, saj postane jasno, da je nevarnost resnična.
Prvo dejanje se sklene z vročim poljubom med pevko in stražarjem na karaokah. Pevka namreč povabi stražarja na nekakšen zmenek, in ko zapojeta skupaj, med njima preskoči iskrica strasti. Muzikal mojstrsko prepleta elemente napetosti, romance in glasbe, kar zagotavlja, da je prvo dejanje le uvod v še bolj dramatično in čustveno zgodbo, ki sledi. (Iz programa).
Hitrost vsakršnih dogajalnih sprememb se v predstavi zdi premalo prepričljiva in doživeta, polna spremenljivk, z vrhuncem v Frankovi odočitvi, da se bo še sam povzpel na oder in kar zapel, seveda brez priprav kot da itak že vse zna od prej, čeprav je le telesni stražar. In poje precej slabo.
Rachelino hitro zaljubljanje se zdi kot dramaturški lok ob koncu prvega dejanja. Prepričljiv samo v plehki Ameriki, v razsvetljeni Evropi pa ostaja limonada.
Drugo dejanje muzikala prinaša intenzivno mešanico napetosti čustvenih pretresov in glasbenih vrhuncev, ki gledalce popeljejo na čustveno potovanje vse do ganjenosti. Rachel in Frank se srečujeta z naraščajočo nevarnostjo in svojimi čustvi. Po napetem začetku, ko Frank uspešno prepreči poskus atentata na Rachel, se zgodba poglobi v njuno osebno dinamiko. Rachel je razpeta med glamuroznim življenjem in grožnjami, ki ji grenijo življenje. Hkrati se med njo in Frankom razvijajo močna čustva. Oba se jih trudita obvladati, a privlačnost med njima je vse bolj očitna. Nicki odkrije, da je Frank prespal pri Rachel. V Nicki se porodijo čustva ljubosumja.
Medtem ko se Frank in Rachel zbližujeta, zalezovalec postaja vse bolj drzen. Kljub Frankovim prizadevanjem, da bi jo zaščitil, se Rachel odloči nastopiti na dobrodelnem koncertu v Miamiju. Zalezovalec se zahrbtno poigra s sinom, ki v nekem trenutku izgine, in jih prestraši. Očitno postane, da je njihov trenutni stražar tudi zloglasni zalezovalec, tega se tudi Frank še ne zaveda. Vse tri Frank pelje v kočo svojih staršev in tam se zgodi umor Nicki, ki pred tem prizna Franku, da je pisala zalezovalcu pismo in se izdajala za sestro v želji po večji pozornosti. Prizor se konča, ko jo zalezovalec zabode, Rachel jo drži v rokah vse do njenega bridkega konca.
Sledi odhod Rachel na podelitev oskarjev, v čast pokojni sestri, saj so bile to njune sanje. Ko je Rachel na odru, jo zalezovalec poskuša ustreliti, vendar jo Frank v ključnem trenutku uspešno zaščiti s svojim telesom, ko skoči pred njo, a je ranjen. V napeti sceni mu uspe onesposobiti napadalca in zagotoviti Rachelino
varnost. (Iz programa).
Drugo dejanje je bilo na sinočnji premieri v celoti boljše, bolj razgibano, več igre in boljšega petja, samozavestnejše odrske prezence, bolje je bil izkoriščen oder, tako da so se določene scene prenesle med občinstvo, kamor se je pomešal atentator in čakal na svoje streljanje na Rachel kar iz publike, bi se dalo reči. Še poprej se je zasledovalec skrival nekje nad odrom v nekakšni mansardi, od koder je z višine lahko opazoval dogajanje spodaj in nanj reagiral. Tam izgleda kot kakšen študent, ugotovljen pa je nič manj kot komandos.
Pevci so se popravili v drugem dejanju in proti koncu, tako da smo šele tu dobili boljši vtis, kot bi ga morali že od samega začetka. Po vtisu samih nastopajočih ob koncu predstave, bi se dalo sklepati, da bodo naslednje predstave bolj doživete, poglobljene in izčiščene s težnjo po perfekciji. Ta zasedba, ki nastopa v Telesnem stražarju, je nova in je zanje Ljubljana prvo prizorišče. Plesalci so bili odlični, na koncu že kar akrobatski.
Zasedba nastopajočih v Križankah:
Rachel Marron: Rhianne-Louise McCaulsky
Frank Farmer: Norman Bowman
Nicki Marron: Kelly Agbowu
Fletcher: Roj’ae Rayon Simpson
Zalezovalec: Alex Gibson-Giorgio
Bill Devaney: David-Michael Johnson
Sy Spector: Michael Conley
Ray Court: Jay Faisca
Tony: John Gurdian
Spremljevalni pevci: Marion Fagbemi, Choolwe Laina Muntanga
Ansambel: Charlotte Louise, Alice Oberg, Emma Robotham-Hunt, Verity Thompson, Gustave Die, Amonik Melaco, Ryan North, Ben Whitnall
Glasbeniki:
Dan Glover, klaviature
Eleanor Cozens, klaviature
Matt Abrams, klaviature
Tommaso Varvello, kitara
Jack Hartigan, kitara
Simon Meredith, pihala
Darren Wiles, trobenta
Ali McMath, bas kitara
Gerry Morgan, bobni
Režiser je bil Mykal Rand. To je zanj že sedma predstavitev kakega muzikala v Ljubljani in je premiero skrbno spremljal, tako da bo lahko kakšno zadevo še izboljšal.
Andrew Exeter je bil scenograf in oblikovalec luč. Scena je s poudarjanjem glavne zvezdnice precej pretirana, svetloba pa je večkrat bolj uprta v publiko, premalo pa osvetljuje obraze in telesa nastopajočih. Precej kičasto deluje uvodni posnetek orgiastičnega navdušenja množic Chrisa Whybrowa kot oblikovalca zvoka. Nasploh bi se pri mešalni mizi dalo še kaj dodelati.
Med soavtorji so omenjeni še Michael Bradley, glasbeni vodja, Dan Glover, glasbeni direktor, Colleen Morris-Glennon, kostumografinja, Helen Keane, oblikovalka lasulj, pričesk in ličenja, Danielle Tarento, producentka in direktorica kastinga, Martyn Sands, vodja produkcije, Paul Deavin, vodja produkcije.
Treba si bo ogledati še zadnjo predstavo in še kaj reči glede končnega vtisa o gostovanju Londončanov.
Marijan Zlobec