Druga predstava Trubadurja MMF je bila boljša

Gostovanje opernega ansambla Maggio Musicale Fiorentino na 72. Ljubljana Festivalu z dvema predstavama Verdijevega Trubadurja ter še enim simfoničnim koncertom, vse pa pod dirigentskim vodstvom legendarnega Zubina Mehte napoveduje novo obdobje sodelovanja med Firencami in Ljubljano.

Grof Luna in Azucena, fotografije Darja Štravs Tisu

Večinoma sploh prvi obisk Firenčanov v Ljubljani dokazuje, kako je Slovenija v očeh Italijanov podcenjena, skrivnostna, kot da bi šlo za kakšno zelo oddaljeno, ne pa sosedsko državo.

Priklon solistov, dirigenta in režiserke, foto Marijan Zlobec

Obratno pa je interes Slovencev za obisk Italije in njenih tako rekoč neskončnih zgodovinskih, umetniških, naravnih in turističnih znamenitosti vsakodnevni pojav.

Leonora

Ljubljana Festival je v zadnjem obdobju, vsaj preteklih dvajsetih let, vsakoletno fokusiran na italijansko glasbeno kulturo, ustvarjalnost in poustvarjalnost. To se da zlahka preveriti v knjigi, ki je izšla ob jubilejnem 70. Ljubljana Festivalu z vsemi programi.

Leonora in grof Luna

Kot kažejo programska prizadevanja Darka Brleka, umetniškega vodje in direktorja Festivala Ljubljana, Veleposlaništva Republike Italije v Sloveniji, Italijanskega kuturnega inštituta v Ljublani, skuposti italijanske narodne manjšine v Sloveniji, več italijanskih festivalov in kulturnih ustanov ter ansamblov, se bo organizirano, selektivno, programsko diferencirano ali hkrati profilirano sodelovanje nadaljevalo, pri čemer Festival Ljubljana upa na finančno pomoč same Italije, saj so gostovanja oper draga. Je pa vsaj prevoz vsega lažji in krajši.

Leonora, Manrico in grof Luna

MMF je kot rečeno gostoval z dvema predstavama Verdijevega Trubadurja. Zanimiva je bila že prva ali splošna ugotovitev, da je bil sprejem občinstva prve predstave v ponedeljek toplejši ali še bolj navdušujoč, saj se je končala s skandirajočimi stoječimi ovacijami in aplavzi, česar na drugi predstavi, namreč skandiranja, ni bilo. In je bil tudi celotni aplavz krajši.

Manrico in Azucena

Kdor je bil na obeh predstavah, je zlahka opazil boljšo drugo, kar se zdi logično, saj so nastopajoči potrebovali priprave na novo dvorano Cankarjevega doma, celotno generalko, kar pa je bila v bistvu kar ponedeljkova predstava. Nanjo sem tu imel precej pripomb.

Leonora in grof Luna

Druga predstava je bila boljša, bolj igralsko in pevsko intenzivna, usklajena, čistejša, dinamično tako rekoč perfektna, k čemur so največ prispevali odlično razpoloženi sicer isti solisti. S svojim konceptom vodenja predstave pa se je še bolj izkazal sam dirigent Zubin Mehta, ki je na koncu, ko je prišel na oder, dočakal burne stoječe ovacije.

Leonora in Manrico

Orkester MMF je igral zelo zavzeto, izkušeno, saj so mnogi Trubadurja izvajali že poprej in ga nasploh poznajo že desetletja ali z akademij. Posrečena je bila poteza uporabe koncertnih orgel v Cankarjevem domu, potem igra harfe v ozadju, uvodna arija Manrica prav tako zadaj, potem petja ženskega zbora nun zunaj scene, kar je naredilo izreden glasovni in zvočni vtis.

Leonora in Manrico

Še vedno pa imam dvom o postavitvi moškega zbora izza koprenaste zavese, povsem statično, ko Manrico zapoje svojo znamenito arijo Di quella pira, ki jo sicer poznamo po številnih posnetkih, od slavnega Jussija Börlinga do danes. Ta prizor ni bil dovolj dramatičen, zlasti še, če pomislimo na končni poziv k orožju in boju na smrt. Meni je bil še vedno najbolj všeč nastop tenorista Franca Bonisollija v veronski Areni.

Leonora in Manrico

Je pa bil nastop italijanskega tenorista Mattea Desoleja na drugi predstavi boljši, bolj celovit, glasovno čistejši in v končnici močnejši ter daljši, skratka pravi. Marsikaj je odisno od samega trenutka, razpoloženja, glasovne forme in počutja ter zborskega okolja ali že kar stimulacije. Na prvi predstavi tega ni bilo dovolj.

Leonora

Sopranistka Carolina Lopez Moreno je bila tokrat še boljša, bolj umirjena, prefinjena, s čistim glasom in zanesljivih višin. Morda njen glas ni toliko dramski, kot je bil nekoč nastop slavne Ljiljane Molnar – Talajić, ki je Leonoro pela po vsem svetu, pred desetletji pa smo jo slišali tudi v Ljubljani. Ona je imela globoko doživeto emocijo, seveda z vrhuncem v ariji Tacea la notte placida. Velikokrat je pela prav z Zubinom Mehto, prvič v veronski Areni leta 1969, potem pa po vsem svetu, tudi v MET. S posnetkov se spominjamo prav tako slavne Zinke Kunc – Milanov, ki je kasneje svetovno kariero začela prav kot Leonora v Trubadurju v Ljubljanski operi leta 1927.

Leonora

V MET je prvič nastopila že leta 1937. Zubin Mehta pa je nekoč dirigiral sami Leontyne Price, ko so ob njej peli še mladi Placido Domingo, Sherril Milnes in Fiorenza Cossotto. Price sicer ni imela tako evropskega, italijanskega glasu, bolj ameriškega, črnskega, a izreden dramski glasbeni karakter. Kakšna fantastična zgodovina Zubina Mehte. Sanja se nam ne, kaj vse je lepega ta umetnik doživel, predvsem pa se v imenu glasbe, umetnosti in lepote razdajal.

Leonora

Carolina Lopez Moreno bolj spada v generacijo že slavne Olge Peretjatko, (Ana Netrebko, ki sem jo v vlogi Leonore videl v Salzburgu, je generacijsko starejša), a ima vse predispozicije, da se ji pridruži. V Trubadurju ima zelo težko nalogo še po igralski plati, od uvodnega zapleta z zmoto, ko v temi objame grofa Luno namesto ljubljenega Manrica, ki ob prihodu na oder to vidi in pomisli na njeno ljubezensko izdajo, hkrati pa da Luni vedeti, kdo je njen edini ljubi, a vseeno pride do dvoboja. V nadaljevanju mora ta odnos razvijati in ga pripeljati do končnega sklepa o samožrtvovanju z zaužitim strupom.

Priklon nastopajočih, foto Marijan Zlobec

V bistvu pa njena smrt Manrica ne osvobodi, ampak po Luninem spoznanju prevare umori, s tem pa ukaže smrt lastnega brata. Sopranistka je tip modernejše pevke in ženske, ki je kot Leonora  nakazala svojsko trmo, pripadnost ljubemu, žrtvovanje. Odtenki sodobnosti so specifični in jih ni mogoče zaigrati, ampak so in ostajajo naravni. To pa občinstvo začuti ali pa ne. Pri njej pomislim, da ima še velik potencial in razvoj.

Ines in Leonora

Slišal sem, da bi Carolina Lopez Moreno utegnila nastopiti s tenoristom Jonathanom  Tetelmanom, ki je na letošnjem festivalu pel Cavaradossija v Tosci, na večeru opernih arij in duetov. Po prikazu svojih dveh nastopov v Ljubljani se zdi nadaljevanje operne kariere odprto. Sem pa proti grdi lasulji, s katero so jo v predstavi našemili.

Leonora in Manrico

Južnokorejski baritonist Leon Kim ima prav tako odlične glasovne predispozicije, pravo dramsko žametno barvo glasu, v igri je sicer skušal biti drugi večer bolj razgiban, a bi bil v bolj razviti in dodelani režiji še boljši. Upajmo, da bo večji poudarek dajel pravi dramski igri, se pravi sodobnejšemu pogledu na opero. Zdi se mi, da nima prirojenega dramskega refleksa ali pa da evropskih odtenkov v čustvovanju še ne dojame po igralski plati, medtem ko se po glasovni lažje nauči.

Priklon Manrica, foto Marijan Zlobec

Za rusko mezzosopranistko Olesjo Petrovo kot Azuceno bi težko rekel, da ni že na obeh predstavah pokazala svojega maksimuma, prej je v vseh interpretativnih odtenkih in izrazitosti na posameznih mestih pretiravala, ko je želela izpovedati močna občutja in pretresljivost v povezavi s preteklimi, sicer le opisanimi dogodki, a je isti karakter ohranila v vseh nastopih še v aktualnem dogajanju.

Čar in pretresljivost imata v njeni vlogi dvojno dimenzijo. Na nekaj mestih se je zdelo, kot da že pretirava in preveč forsira, s tem pa vokalno dramske končnice intonančno niso bile čiste. Sam sem večkrat slišal Fiorenzo Cossotto v veronski Areni, seveda pa tudi našo Marjano Lipovšek, ki je sodelovala v koncertni izvedbi in snemanju opere s Slovensko filharmonijo in tenoristom Janezom Lotričem kot Manricom, ko so po Ljubljani gostovali še v Zagrebu.

Priklon zbora, foto Marijan Zlobec

Operni zbor je bil na obeh predstavah odličen, prepoln pravih verdijanskih, italijanskih epskih glasovnih razsežnosti. In volje po nastopanju in razdajanju ljubljanskemu občinstvu.

Priklon solistov, foto Marijan Zlobec

Zubin Mehta je s svojim orkestrom, s katerim dela že desetletja, tako kot dirigira Trubadurja (z njim sem videl nekoč predstavo v dunajski Državni operi), spet pokazal svoje mojstrstvo, na drugi predstavi čistejše ujemanje med orkestrom in solisti, čeprav vse še ni bilo čisto ali idealno. Ima pa izjemen smisel za celovitost in prepričljivist operne prezence, napetost predstave, ki poslušalca skoncentrira, da si skoraj ne upa dihati, kot se reče.

Priklon Azucene, foto Marijan Zlobec

Polnokrvnost druge predstave je pokazala tisto, kar smo pravzaprav slišali in videli že kar velikokrat, a se zdi, kot da je vsako gostovanje tujih opernih ansamblov kot poklicano na nekakšen “javni zagovor” in “utemeljitev” lepote ambienta, za katerega mi je Ana Netrebko po njenih dveh zadnjih nastopih in srečanjih na odru po njih rekla, da sama ne ve, zakaj se tu tako dobro počuti.

Prizor iz predstave, foto Marijan Zlobec

No, zadovoljstvo so nastopajoči izrazili že po ponedeljkovi predstavi, po sredini pa so bili  žalostni, ker bodo morali že kar zgodaj domov.

Priklon Zubina Mehte, foto Marijan Zlobec

A upanje na skorajšnjo vrnitev Firenčanov ostaja.

Zubin Mehta se poslavlja

Marijan Zlobec