Gostovanje celotnega opernega ansambl Maggio Musicale Fiorentino na 72. Ljubljana Festivalu nadaljuje zelo bogato tradicijo sodelovanja in predvsem nastopanja italijanskih glasbenikov in umetnikov pri nas ter s tem spoznavanja njihove glasbene in širše kulturne zgodovine, kar je posebna dragocenost, pa tudi redkost. O treh italijanskih programskih večerih v Ljubljani je z odra najprej spregovoril direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek.
Prizor iz Trubadurja v Cankarjevem domu, vse fotografije Darja Štravs Tisu
Brlek je dejal, da mu je v veliko veselje, da danes lahko gostimo eno najboljših oper na svetu – Maggio Musicale Fiorentino. To ne bi bilo možno brez podpore MOL, številnih sponzorjev in donatorjev ter veleposlaništva Republike Italije Zahvalil se je samim izvajalcem opere in občinstvu zaželel dobro poslušanje.
Darko Brlek
Z odra je spregovoril še italijanski veleposlanik v Sloveniji, njegova ekselenca Giuseppe Cavagna, ki je marca letos prevzel mesto Carla Campanileja, diplomatskega predstavnika zadnja štiri leta. Cavagna je spomnil na bogat program sodelovanja, o samem Maggio Musicale Fiorentino, ki deluje od leta 1933, pa je povedal, da je najstarejši italijanski glasbeni festival. (No, operni festival v veronski Areni seže že v leto 1913). Dejal je, da so srečni in ponosni, da lahko sodelujejo z Ljubljano in Festivalom Ljubljana. Izrekel je tudi trditev, da takega Ljubljana Festivala brez Darka Brleka ne bi bilo. (Po predstavi sem mu v zvezi s tem namignil, da bi si Brlek zaslužil italijansko državno odlikovanje v obliki komendnika, in je odgovoril, da delajo na tem).
Giuseppe Cavagna med nagovorom
Vsakoletna italijanska gostovanja na Ljubljana Festivalu bi, če bi našteli vsa; npr. samo slavni Riccardo Muti je v Ljubljani nastopil že petkrat, potem celotni ansambli in Milana, Benetk, Genove, Firenc, Rima, Bologne, Torina, Catanie, Trsta… uvrščajo Italijo ob bok Rusije in Anglije ter seveda Hrvaške z največjim številom gostovanj pri nas. Potem sledijo Španija, Amerika, Avstrija, Kitajska, Južna Koreja, Kazahstan…
Trubadur je letos na programu takoj po Tosci
Trubadur je opera v štirih dejanjih. Prva izvedba je bila januarja 1853 v rimskem Teatru (Gledališču) Apollo. Besedilo sta napisala Salvatore Cammarano, ki je umrl pred zaključkom libreta, in Leone Emanuele Bardare, mladi neapeljski učitelj, ki ga je dokončal. Za libreto Trubadurja je Verdi želel tako kot običajno hitro akcijo, udarne kontraste, nenavadne značaje in močne čustvene situacije.
Vplival je na libretista, od njiju zahteval ekonomičnost, napetost, efektivnost, jedrnatost. Pisca sta nezadovoljna ustregla želji in izpustila marsikatero za razumevanje zgodbe pomembno sekvenco v priredbi tragedije El trovator Antonia Garcie Gutiérreza, zato so nekatere stvari manj razumljive. Kritiki po premieri niso bili navdušeni nad novo opero. Pomembno vlogo je Verdi dal v lik Azucene, maščevalne matere, njen značaj je prava operna (ali gledališka)
mojstrovina.
Mogoče marsikdo tega ni razumel ali pa ni hotel razumeti in si je za glavno dramaturško os izbral neuslišano ljubezen Leonore in grofa. Vendar je glavna tema maščevanje matere. Kritiki so operi očitali tudi suhoparnost v melodični gradnji. Niso razumeli, da so melodije te opere prav tako bogate kot druge, je bila pa dramatična obdelava veliko bolj natančna in konkretna, glasba je gradila značaje likov na odru.
Za kompozicijski slog Verdija v tej operi je značilno, da ustvarja dramatičnost v glasbi, ne pa toliko na odru. Stopnjevanje doseže s kontrastnim nizanjem duetov, tercetov, ansamblov, solistov, ljubezenskih prizorov, prizorov maščevanja … Vedno se prefinjeno odzove na dogajanje v besedilu, vse bolj razpušča kontrast med recitativom in arijo, ju prepleta. Afekt izrazi z glasbo. Ustaljeno in navadno fraziranje ter preprosto harmonijo spaja s privlačnimi ritmi, melodični motivi pa so oblikovani tako, da pritegnejo poslušalčevo pozornost. Verdi je imel dobro izobrazbo iz harmonije in kontrapunkta, dobro je poznal glasbo svojih prednikov, imel pa je tudi močan občutek za orkestracijo, ki ji je dodajal barvitost, z njo je ustvarjal razpoloženja in dramo, nikoli ne na račun pevske linije. Orkester je v
vlogi spremljevalca vokalnih partov in ga podpira. Poslušalstvo je bilo, nasprotno od kritikov, navdušeno nad zakladnico neskončno lepih arij. V Benetkah so to delo izvajala tri gledališča hkrati, v dveh letih je slavilo uspeh v New Yorku, Londonu, Parizu. (Iz programa Metke Sulič).
Ljubljanska predstava je opero v štirih dejanjih razdelila na dva dela z enim odmorom, a hkrati s spustom zavese po dejanjih, tako da se je zdelo, kot da nastaja nekakšna odrsko scenska zadrega in da na odru nekaj počnejo, a imajo težave.
Prvo dejanje
Španija, 15. stoletje. Poveljnik straže grofa Lune, Ferrando, pripoveduje predzgodbo, ki je pomembna za razumevanje zapletene vsebine opere in se nanaša na mlajšega grofovega brata. Stari grof Luna je imel dva sinova, nad mlajšim je stara ciganka izrekla urok, zato so jo zažgali na grmadi. Njena hči Azucena ji je obljubila, da bo maščevana; ukrade mlajšega grofovega sina in ga (domnevno) vrže na grmado. Stari grof je prepričan, da njegov mlajši sin živi,
starejšemu, ki je prevzel naziv, pa se priduša, da ga mora vse življenje iskati. Leonora, dvorna dama, je zaljubljena v trubadurja. Ponoči na vrtu ob petju trubadurja pomotoma pade v objem grofu Luni, ki je tudi zaljubljen vanjo. Trubadur je Manrico, sin Azucene in pripadnik nasprotnikove vojske, in Luno v jezi pozove na dvoboj. Manrico zmaga, a prizanese grofu, češ da mu je to preprečila višja sila.
Drugo dejanje
Azucena sinu Manricu pripoveduje o grozljivih dogodkih ob sežigu svoje matere in se izpove o ugrabitvi grofovega sina. Pretresena mu prizna, da je pomotoma na grmado vrgla lastnega sina, in ne grofovega. A Manricu vseeno zatrdi, da je on njen pravi sin. V bitki je Manrico ranjen, Leonora misli, da je umrl, odloči se za redovniški red. Grof Luna in Manrico prideta v samostan, da bi to preprečila.
Ko Leonora vidi Manrica, se odloči za poroko.
Tretje dejanje
Vojaki grofa Lune se pripravljajo na zavzetje trdnjave Castellor. Tam naletijo na Azuceno, privedejo jo pred grofa, Ferrando prepozna ugrabiteljico iz davnih časov. Sama pa se izda, da je Manricova mati. Obsodijo jo na grmado. Na poroki Leonore in Manrica pride vest o Azuceni, Manrico ji prihiti na pomoč.
Četrto dejanje
Manrica ujamejo, z Azuceno sta v zaporu. Leonora Luni v zameno za svobodo Manrica obljubi sebe. Grof sprejme dogovor, Leonora spije strup. Odide v zapor obvestit Manrica, da je prost, in se zgrudi mrtva. Luna da ubiti Manrica. Ko se Azucena prebudi, ji Luna skozi okno pokaže mrtvega Manrica. Luni razkrije, da je bil to njegov resnični brat. Razpeta je med bolečino in zadovoljstvom, da ji je
končno uspelo maščevati svojo mater. (Iz programa).
Scensko – režijska predstava Trubadurja nas nekako bolj spominja na okoje zgodovinskega dogajanja, ne v Španiji, ampak bolj na Soški fronti med prvo svetovno vojno. Dogajalni prostor je poudarjeno vojaški, kasarniški, bojni, cigansko podeželski, zelo malo ali precej pomanjkljivo samostanski ali cerkveni, malo grmadni, razen nekaj v uvodu, čeprav je ravno grmada vrhunec maščevanja, sežiganja otrok in ljudi, zmot in zablod.
V sami adaptaciji ali obnovi režije Stefanie Grazioli je bilo na ljubljanskem odru čutiti nekoliko zadrege, šablonskosti, premalo žive igre zlasti obeh moških junakov, ki sta vendarle prežeta z naraščajočo strastjo, medsebojnim ljubezenskim rilavstvom, slutnjami, vizijami, radikalnimi željami in dejanji, kar bi v sodobni operni produkciji terjalo več dela z vsakim pevcem posebej, a tega ni bilo, ker so vsi pevci pravzaprav nastopali šele na začetku obnovljene produkcije prvotnega režiserja Cesara Lievija.
Luigi Perego, scenograf in kostumograf Trubadurja, je bolj ali manj variativno nizal scene v nekakšno pripovedno zaporedje, o katerem je na tiskovni konferenci spregovorila režiserka Stefania Grazioli. Scenska diferenciacija ni dovolj izrazita ali povedna, prav tako je zelo statična, konceptualno zelo konvencionalna ali zastarela, ker je operno gledališče v zadnjih desetletjih zelo napredovalo, tudi v Firencah samih.
To sem videl na MMG na precej predstavah, od Wagnerjeega Prstana nibelungov, ki je sicer nastal v Valencii, Berliozovih Trojancev, Beethovnovega Fidelia, Borisa Godunova Modesta Musorgskega, Verdijevega Rigoletta ali Don Carlosa…, če omenim le nekatere predstave, pa še gostujoče Straussove Elektre z Berlinskimi filharmoniki in Claudiom Abbadom ali Kavalirja z rožo s Salzburškega festivala.
Kostumografija je bila vojaška, ciganska in čarovniška, s čimer se je preveč poudarjala, tudi s statisti na odru, neka skrivnostna preteklost, ki pa ima bistveni dogajalni vpliv na samo aktualno operno dogajanje. Tako dobi predscena sežiga oziroma nasilni sprevod do grmade Azucenine matere slikovit, resda precej grotesken prizor, kot ga v običajnih predstavah ni.
Režiserka je precej poudarila razvoj strasti tudi na čisti človeško občutljivi ali osebni etični drži. Ko Manrico v dvoboju z grofom Luno v prvem dejanju zmaga, mu prizanese s smrtjo, češ da mu je to preprečila višja sila. Lahko je bil zgolj instintk, občutek skrivnostnih vezi s človekom pred njim, lako pa božja volja. Kasneje, v dialogu med Manricom in Azuceno, pride do tega razkritja, tako da se vendarle zdi, kot da ima vse niti v svojih rokah maščevalna Azucena.
Izrisanost vseh osrednih likov bi se prav gotovo poglobila ob večjem delu s solisti, ki pa so pokazali velik potencial, sicer v še razvojni fazi. Seveda je ta vokalna in interpretativna refleksija odvisna od njihovih možnosti nastopanja.
Trubadur terja vsaj štiri briljantne pevce in dramske igralce hkrati. Razpon je vedno odvisen od vsakega posameznika in vseh skupaj v različnih ali navzkrižnih situacijah, od monoloških vokalno dramskih izpovedi do duetov, tercetov…zborov.
Težko bi se odločil, kdo med pevci je bil najboljši, ker so vsi pokazali različne profile in svojske pristope do svojih vlog.
Odrsko enkratna je bila ruska mezzosopranistka Olesja Petrova in bi se opera namesto Trubadur lahko imenovala po njej, ker je ona glavna junakinja. Imela je prepričljiv dramski nastop, vokalno je bila dovolj dramatična in je z nizkimi legami pokazala pravi karakter svoje vloge. Na nekaterih mestih je vizualno jasnost ovirala prerazkošna lasulja, ki je delala vtis, kot da so jo pobrali v kakšnem hlevu.
Petrova je ves čas ohranila položaj skrivnostnosti, ki pa se s stopnjevanjem same dramatike razplete šele na koncu, a je odprto vprašanje, kaj sploh doseže v tej zgodbeno najbolj komplicirani Verdijevi operi.
Leonora je bila bolivijsko-albanska sopranistka Carolina López Moreno, ki pa se je rodila in odraščala v Nemčiji. Z odliko je diplomirala na Državni univerzi
za glasbo in upodabljajočo umetnost v Stuttgartu, kjer je opravljala operni magisterij ter ga nadaljevala na Šoli za glasbo v Manhattnu v New Yorku. Angažirana je za vodilne vloge v operah Verdija, Puccinija, drugih veristov, Mozarta, Rote, Offenbacha in Poulenca.
Carolina López Moreno ima zelo lep lirski sopran z določenimi dramskimi akcenti in barvitostjo, ki pevki omogoča interpretacijo širšega razpona opernih vlog. Njen glas je čist in fraziranje umirjeno, a se je čutila rahla negotovost tik pred visokimi toni, kot da bi se morala nanje pripravljati, ker je zahtevnost Verdija velika. To seveda ni najlepše. Motila je prav tako kot pri Azuceni konjušnična lasulja iste barve, namesto da bi ji pustili naravne temno rjave oziroma kar črne lase in bi bila dama še lepša, kot jo sicer predstava želi prikazati. Igralsko je všečna, spretno izraža svoj emotivni karakter, svojo žensko ljubezensko vznesenost, celo strast in na koncu odločitev za dokončno žrtvovanje. Slabo pa je scensko režijsko postavljen prizor z vstopom v samostan.
Sopranistka bi prav gotovo še lahko nastopila na festivalu v Ljubljani, najraje s kakšnim odličnim tenoristom. Repertoar ima vsekakor dovolj velik za večer opernih arij in duetov.
Južnokorejski baritonist Leon Kim je bil rojen v Seulu. Prvo glasbeno izobrazbo je prejel v domači deželi, kjer je tudi diplomiral. Magisterij je vpisal in opravil na Konservatoriju za glasbo Luigi Cherubini v Firencah. Zdaj sodeluje z Akademijo opere v tem mestu. Najvišje nagrade je prejel na sedmih italijanskih tekmovanjih in mnogih drugih v Južni Koreji ter tudi tretjo nagrado na prestižni Operalii Placida Dominga v Astani. Debitiral je v Koreji in se tesno povezal z Majskim glasbenim festivalom v Firencah, kjer sodeluje v mnogih produkcijah. Njegov repertoar vključuje predvsem dela Verdija, Puccinija in drugih italijanskih veristov ter tudi Bizeta.
Leon Kim ima izrazit dramski baritonski glas, s čimer bi lahko nadaljeval tradicijo nastopanja nekaterih italijanskih baritonistov, če se spomnimo Lea Nuccija ali Piera Cappuccillija. A bi se moral bolj odpreti, tako glasovno kot igralsko, skratka biti bolj suveren in odrsko izkušen. Tu je svoj potencial le nakazal, a ta vloga žal terja več.
Pri Manricu se vedno pokaže moč tenorista. Italijanski tenorist Matteo Desole, rojen leta 1989 v Sassariju na Sardiniji, je debitiral leta 2020 v vlogi Alfreda (La traviata, Narodno gledališče v Pragi). Petje je študiral pri Raini Kabaivanski v Modeni in pogosto sodeluje s Fundacijo Luciana Pavarottija v Modeni. Pel je Malcolma v Macbethu (Teatro comunale di Bologna – Mestno gledališče v Bologni), Edgarda v Lucii di Lammermoor (Teatro Lirico di Cagliari – Lirično gledališče v Cagliariju), Alfreda v La traviati (Opera di Roma – Opera v Rimu, Tiroler Festspiele Erl – Tirolske festivalske igre v Erlu, Teatro (Gledališče) La Fenice v Benetkah), Rodolfa v La bohème (Tiroler Festspiele Erl, Teatro (Gledališče) Petruzelli v Bariju, Teatro Comunale di Modena – Mestno gledališče v Modeni), Alfreda in vojvodo v Rigolettu (Opera Holland Park v Londonu), Don Riccarda v Ernani in Rolla v I Masnadieri (Teatro alla Scala – milanska Scala), Rinuccia v Gianni Schicchi (Modena, Ferrara), med mnogimi drugimi.
Matteo Desole je v bistvu lirski tenorist tako po karakterju glasu kot dramski igri. Žal se je izkazalo, da ni kakšen suveren dodipetist, se prvi tenorist, ki z dramskim glasom zapoje in dolgo časa drži visoki C ali kot pravijo Italijani do di petto, kot ga je v Trubadurju pel naš tenorist Janez Lotrič, razen v milanski Scali, kjer dirigent Riccardo Muti tega ni dovolil, češ da Verdi visokega C ni napisal, kar je le deloma res, ker je petje tenoristov, ki so se sami odločili za C toleriral in s tem avtoriziral.
Matteo Desole je imel v tem prizore malo sreče, ker ni bilo okrog njega zbora vojakov, kot bi se morali zbirati in na koncu vsi skrajno dramatično nastrojeni nastopiti. Namesto tega je bil zbor postavlje statično za koprenasto zaveso in dramsko v prizoru praktično ni sodeloval. To je bila režijsko zelo slaba poteza, ki je bolj ali manj uničila celoten prizor. Tenorist je bil najboljši v vseh drugih prizorih.
Ferrando je bil basist Giorgi Manošvili, Ines sopranistka Olha Smokolina in Ruiz tenorist Alfonso Zambuto. Najbolj prepričljiv nastop je imel v uvodnem prizoru Giorgi Manošvili.
Operni zbor MMF je bil odličen, tako v moški kot mešani zasedbi. Lorenzo Fratini, zborovodja, ga je pripravil v polnem vokalnem in izraznem sijaju, tako da smo lahko uživali italijansko opero v polnokrvni italijanski dikciji in akcentuaciji ter predvsem v zrelih glasovih.
Statisti so bili: Tim Novak, Aleksander Višnikar, Doris Horvat, Lučka Gomsi, Marja Kovanda, Nuša Trobentar, Teja Jezeršek, Urša Medven in Urška Kozike Jančič.
Ti so po svoje prispevali k bolj komplicirani podobi predstave kot bi bilo treba, a niso nič krivi.
Predstavo je vodil dirigent Zubin Mehta. Težko bi rekel, da je bilo njegovo vodenje odlično, ker je bilo neskladij med orkestrom in pevci kar precej in je to naredilo vtis nepripravljenosti, kar pa se žal na gostovanjih najprej pokaže, saj nastopajoči poprej na odru ne izvedejo celotne generalke, ampak večinoma le določene vaje ali prizore. Orkester je pokazal svojo tipično verdijansko operno držo in upošteval dinamična razmerja, tako da je bila ves čas ohranjena akstično izravnana podoba in je vsem pevcem ali zboru omogočila ves sijaj. Dvorana je znova pokazala svojo akustično odličnost in s tem identiteto vsakega nastopajočega. Vse bi bilo lahko še bojše ali bo na drugi predstavi nocoj.
Na koncu je bilo deset minut stoječih ovacij in aplavzov, ki so se spremenili v pravcato skandiranje.
Marijan Zlobec