Filharmonični orkester iz Seongnama v Narodni galeriji

Na 72. Ljubljana Festivalu je včeraj popoldne nastopil mednarodno znani Filharmonični orkester iz Seongnama v Južni Koreji. Vodi ga tudi pri nas že nekajkrat gostujoči dirigent Nanse Gum, ki je s svojo sugestivno energijo uvedel koncert z nagovorom in pozdravom ter izraženim veseljem, da lahko nastopajo v tako lepem ambientu dvorane med samimi slikami, kar je zanje prvič.

Nanse Gum med uvodnim nagovorom, vse fotografije Marijan Zlobec

Nanse Gum je omenil tudi gospodarsko sodelovanje med Južno Korejo in Slovenijo, tako da je bila prva vrsta rezervirana za predstavnike Kolektorja iz Idrije, opazili pa smo tudi ljudi iz podjetja Riko iz Hrovače. Vsekakor je sodelovanje južnokorejskih glasbenikov s Festivalom Ljubljana dolgo že desetletja, s čimer je Nanse Gum posebej poudaril zasluge direktorja in umetniškega vodjo Festivala Ljubljana Darka Brleka.

Darko Brlek in Nanse Gum

Seongnam, mesto bogate kulture in umetnosti, je leta 2003 ustanovilo Seongnam Philharmonic Orchestra, ki si je v dobrih 20. letih delovanja prislužil širok spekter kulturnih dosežkov. Orkester si prizadeva postati simfonični orkester svetovnega razreda, pri čemer ga aktivno podpira mesto in umetniški vodja Nanse Gum, priznan južnokorejski dirigent, ki je osvojil več mednarodnih priznanj zaradi izjemnega glasbenega talenta in vodenja.

Nanse Gum

Poznan je po svojih inovativnih interpretacijah klasične glasbe ter sposobnosti, da se poveže z občinstvom s svojimi čustvenimi in očarljivimi nastopi. Njegova vizija in predanost prispevata k nadaljnjemu razvoju Seongnam Philharmonic Orchestra in krepitvi njegovega ugleda na svetovnem glasbenem prizorišču. V Ljubljani se je zelo izkazal, glasbeniki pa se zavedajo, da je kot dirigent in umetniški vodja kot rojen zanje.

Filharmonični orkester iz Seongnama

Filharmonični orkester iz Seongnama ima odlične posameznike; več je glasbenic, tako da so glasbeniki kar v manjšini. Za vse pa je bila takoj opazna velika angažiranost in želja po čim boljši izvedbi lahko bi rekli kar atraktivnega programa.

Violinistka Maria Solozobova

Ob takem angažmaju sicer v akustično odmevni Narodni galeriji sicer hitro lahko nastopi zvočna nasičenost ali celo rahel odmev, a je hkrati ves koncert enovit, kompakten, posebej doživet in poslušalec spremlja glasbo tujih izvajalcev kot gostov z opazovanjem ter doživljanjem domačih in tujih izbranih umetnin. K njim pa še kako spadata tako uvodni Benjamin Britten kor kasnejši dvojni Wolfgang Amadeus Mozart.

Maria Solozobova

Preprosta simfonija op. 4 Benjamina Brittna v štirih stavkih vendarle ni tako preprosta, saj zahteva zelo jasno artikulacijo in smisel za vsakršno zvočno niansiranje, ki mora potekati od začetnega vstopa in s tem preizkusa zvočnoti v voluminoznem prostoru Narodne galerije, preko poudarka karakteristik stavkov, tudi z značilnimi pizzicati, solo čelom in nasploh gosto igro godal. Vse je potekalo zelo tekoče, morda je bil kakšen takt premalo čist, ohranjena je bila igrivost in pravcati glasbeni hedonizem, tako da kot poslušalec nehote obrneš pogled na dve sijajni sliki z družabnimi motivi slavnega Almanacha na desni steni dvorane Narodne galerije. Počutiš se počaščenega, ko si lahko domišljaš, kako so Almanachovi Kvartopirci poslušali Brittna.

Almanach – Kvartopirci, foto NG

V Narodni galeriji se je južnokorejskim glasbenikom najprej pridružila v Moskvi rojena in v Švici živeča violinistka Maria Solozobova, ki navdušuje s kombinacijo virtuozne moči, ustvarjalne spontanosti, elegance in glasbene pronicljivosti. Njen repertoar zajema celoten spekter od baročnih del prek klasične in romantične glasbe do sodobnih skladb.

Maria Solozobova

Maria Solozobova si je za svoj nastop izbrala priljubljeni Mozartov Violinski koncert.

Koncert za violino in orkester št. 3 v G-duru, K. 216, »Straßburški« je nastal leta 1775 v Salzburgu, kjer je bil skladatelj zaradi provincialnosti mesta in utesnjenega službenega položaja nezadovoljen. Violinski koncert naj bi tako poimenoval zaradi aluzij na lokalni ples, ki ga je slišal v koroškem Straßburgu.
Uvede ga topel sonatni allegro, v katerem se veselo izmenjujeta solist in orkester kot enakovredna sogovornika, v drugem stavku prevladujejo solistična violina in flavte, medtem ko v sklepnem stavku pridejo do izraza ljudsko navdihnjeni motivi. (Iz programa Jana Prepadnika).

Narodna galerija je za Mozartovo glasbo čaroben ambient, tako da prihaja do izraza vsa njegova genialna muzikalnost, ki izvajalko solistko na violini posrka vase in ji nudi vrhunske pogoje za interpretativne in umetniške efekte. Solistki je to uspelo in se je po toplih aplavzih v dodatku vrnila k solo Bachu, in to v dvorani, kjer je pred že kar desetletji ves cikel Sonat in Partit za solo violino izvedel legendarni Shlomo Mintz.

Kot druga solistka pa je nastopila Min Jio, ki je občinstvu razkrila čarobnost tradicionalnega korejskega glasbila haegeum.

Min Jio

Simpatična je bila poteza dirigenta Nanseja Guma, ko je občinstvo v Narodni galeriji vprašal, kako je ime temu inštrumentu in ni nihče vedel ziroma odgovoril.

Min Jio je naredila prisrčen vtis že s tradicionalno obleko

Haegeum, tradicionalno korejsko godalno glasbilo, spominja na navpične gosli z dvema strunama. Odlikuje ga paličast vrat, votla lesena resonančna škatla ter dve svileni struni. Zaradi visokih zvokov je tudi poznan pod vzdevkom “ggaeng-ggaeng-i”.

Na glasbilo je zaigrala in tradicionalno korejsko glasbo – Jung Jae-Min: Urban Arirang – predstavila Min Jio, ki se ne le aktivno vključuje v glasbeno ustvarjanje orkestra, ampak s svojim poučevanjem in mentorstvom prihodnjih generacij glasbenikov prispeva h nadaljnjemu razvoju te čudovite korejske umetnosti.

Jung Jae-Min je južnokorejski skladatelj, pianist in dirigent, ki s svojo glasbo raziskuje zgodbe, povezane s sodobno kulturo Južne Koreje. Skladbo Urban Arirang je napisal kot novodobno predelavo priljubljene ljudske pesmi Arirang, ki ima pri Korejcih tako izjemen čustveni naboj, da velja za neuradno himno, in je deležna številnih priredb, pogosto na korejsko glasbilo haegeum. Urban
Arirang je nastal na podlagi različice pesmi iz južne province Gyeongsang, kjer se je skladatelj rodil. V očeh mladega fanta, ki je v Seul prišel iz razmeroma ruralnega okolja, se je prestolnica zdela precej hladna, a mu je hkrati dajala vtis, da gre za prefinjeno, multikulturno mesto. Občutek se v skladbi prikazuje tako, da različni inštrumenti igrajo polifono, prevzemajo različne zvočnosti in nalagajo plasti ter tako ustvarjajo novo podobo ljudske pesmi. (Iz programa).

V drugem delu koncerta, ki je sicer minil brez pavze, so gosti izvedli še najbolj popularno Mozartovo simfonijo.

Simfonija št. 40 v g-molu, K. 550 (1788) zaseda posebno mesto že zaradi dejstva, da je le ena od dveh simfonij v molovi tonaliteti. Mnogi avtorji so komentirali, da je Mozart za svoja najbolj dramatična dela uporabljal tonaliteto g-mola. Muzikolog Alfred Einstein je denimo trdil, da je s tem sredstvom uglasbil »usodo« ali »udarce usode«, podobno kot naj bi to storil Beethoven v svoji znameniti Simfoniji št. 5 v c-molu. Orkestracijo Simfonije št. 40 zaznamuje odsotnost trobent in pavk, kar ustvarja bolj intimno in mestoma tesnobno ter temačno vzdušje. To se zdi logično, saj je bilo leto 1788 še posebej nesrečno za Mozarta: dunajsko občinstvo je bilo vse manj željno poslušati njegove koncerte in recitale, neplačani računi so se kopičili ter najhuje od vsega je bila smrt njegove hčerke Theresie. Kljub temu se v simfoniji tu pa tam pojavijo nežne, graciozne melodije in izbruhnejo celo redki trenutki veselja, ki predstavljajo neuklonljivost človeškega duha v največji nesreči. (Iz programa).

Izvedba simfonije v Narodni galeriji je Mozarta naredila bolj svečanega kot morda tragičnega, bolj plemenitega ali celo vzvišenega nad vsakršno usodo. Dirigent dinamično ni želel pretiravati, ampak je iskal in našel zvočno lepoto. K izvedbi so poleg odličnih godal (6, 5, 4, 3, 2) odločilno prispevali soli vseh pihalcev, kar v tem galerijskem ambientu nudi izjemne možnosti ustvarjanja glasbene lepote.

Dodatek z Mascagnijem

Južnokorejski glasbeniki so se hvaležnemu občinstvu zahvalili in za aplavze oddolžili z dodatkom. Izbrali so slavno medigro ali Intermezzo iz Mascagnijeve opere Cavalleria Rusticana ali Kmečka čast, ki na simbolni ali že kar vizionarski glasbeni ravni napoveduje usodni razplet ali spopad na nož med dvema moškima. Poslušali smo počasno in zelo doživeto izvedbo s skoraj pretresljivo jokajočim solom oboe, ni pa bilo sicer obvezne harfe.

Nanse Gum in Darko Brlek pred slavno sliko Poveličanje sv. Frančiška Saleškega, 1753, slikarja Valentina Metzingerja

Marijan Zlobec