Prvi koncert svetovno znanega ruskega pianista Mihaila Pletnjeva v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma se je končal s stoječimi ovacijami in kar dvema dodatkoma, če pomislimo, da je pianist zaigral kar dva koncerta: Prvi in Drugi klavirski koncert Sergeja Rahmaninova. Tretji in Četrti koncert bosta na programu 72. Ljubljana Festivala nocoj.
Mihail Pletnjev na svojem prvem koncertu, vse fotografije Marijan Zlobec
Dočakati pravcati festival z izvedbo vseh štih koncertov Sergeja Rahmaninova z istim in svetovno priznanim pianistom Mihailom Pletnjevom ter ob spremljavi Budimpeštanskega koncertnega simfoničnega orkestra z dvema dirigentama, je rariteta in umetniška dragocenost, ki jo je občinstvo že prvi večer znalo opaziti in z množično udeležbo, – zelo veliko je bilo mladih poslušalcev-, ter ovacijami nagraditi.
Mihail Pletnev je s tem svojim festivalom v bistvu kar na svetovni turneji. Znani so mi vsaj njegovi koncerti v Rotterdamu, New Yorku in Soulu ter na začetku jeseni še v Parizu, vsakokrat z drugimi orkestri in dirigenti. Vse to daje samemu pianistu dominanten in izvajalsko umetniško najbolj prepričljiv položaj na odru, ko vsakokrat znova le sam ocenjuje vse okrog sebe: orkestre, dirigente, dvorane, občinstvo, akustiko, sprejem. To je posebna radost, ki vse nastopajoče umetmike še kako stimulira. Vsakokrat pade v novoglasbeno areno, ki ko mora osvojiti le s svojo umetniško močjo.
V Ljubljani se je to pokazalo s pianistovima kar dvema dodatkoma: Nokturnom Petra Iljiča Čajkovskega in Etudo iz cikla petnajstih Études de Virtuosité, Op. 72 Moritza Moszkowskega, kljub nastopoma v prvem in drugem delu koncerta. Zlasti Moszkowski je na naših koncertnih odrih neznan in v bistvu nikoli izvajan. Je bil pa priljubljen na koncertih slavnega Horowitza.
Na prvem koncertu Budimpeštanskega koncertnega simfoničnega orkestra je bil dirigent madžarski glasbenik András Keller.
Sergej Rahmaninov (1873–1943) je bil eden najboljših pianistov svojega časa in kot skladatelj zadnji veliki predstavnik ruske pozne romantike. Pri štirih letih ga je s klavirjem seznanila mati, nato je nekaj časa študiral na Sanktpeterburškem konservatoriju in tam spoznal predvsem glasbo Nikolaja Rimskega – Korsakova, Aleksandra Glazunova in Anatolija Ljadova. Njegov bratranec in učenec Franza Liszta, Aleksander Siloti, ga je usmeril v Moskvo, kjer je živel in študiral pod vodstvom Nikolaja Zverjeva. Ta je slovel po špartanski vzgoji, saj je med drugim svojim učencem prvih nekaj let študija prepovedal obiskati dom in občasno se je tudi fizično znašal nad njimi. Kljub temu za svoje delo nikoli ni zahteval plačila, njegovi učenci pa so mnogo svojih sposobnosti in uspehov pripisali ravno njemu. (Iz programa Jana Prepadnika).
Rahmaninov je v Sloveniji znan in izvajan že desetletja dolgo, a nazadnje je z dvema klavirskima koncertoma: Drugim in Tretjim nastopil ruski pianist Denis Macujev, prav tako na Ljubljana Festivalu. Tretji koncert je v zadnjem obdobju najbolj izvajan, kar se je pokazalo na Prvem mednarodnem klavirskem tekmovanju v Ljubljani, ki so ga imeli na programu kar trije najboljši in nagrajeni pianisti. Žal je za slovenske pianiste, čeprav se na neki način z njim vsaj skušajo pokazati, pretežak in to dokazuje, da je za naše pianiste ta cilj sedaj še nedosegljiv. Alexander Gadžiev ga še ni igral.
Mihail Pletnjev je je na prvem koncertu ubral čisto kronološko zaporedje, kot da bi nam želel pobliže predstaviti celo epoho iz vedno dramatične ruske zgodovine, najsi jo gledamo politično ali v njenem kontekstu še glasbeno umetniško.
Vsekakor njegov nastop v primerjavi s sedanjimi razmerami v vojni med Rusijo in Ukrajino nikogar ni odvrnil od obiska koncerta, ki ga je v prvi vrsti balkona spremljal aktualski izredni in pooblaščeni ruski veleposlanik, njegova ekselenca Timur Eyvazov.
Sergej Rahmaninov je proti koncu svojega študija na Moskovskem konservatoriju napisal Koncert za klavir in orkester št. 1 v fis-molu, op. 1 (1891), ki ga danes poznamo predvsem v predelani obliki iz leta 1917. Skladatelj je že s svojim prvim izdanim delom izkazal zanesljivo razumevanje idiomatskega pisanja za klavir in osupljiv dar za melodijo.
Prvi stavek je oblikovan sonatno in ima hiter uvod, v katerem začetnim fanfaram sledi odsek z briljantnimi akordi, spominjajoč na uvoda klavirskih koncertov Roberta Schumanna in Edvarda Griega, ki sta navdihovala Rahmaninova. Izpeljavi v šestih delih in reprizi sledita virtuozna kadenca ter koda.
Drugi stavek je oblikovan rapsodično in ima značaj nokturna, medtem ko pri zadnjem stavku, sonatnem rondoju z uvodom, dvema temama in kodo, v ospredje ponovno stopi briljantna virtuoznost. (Iz programa).
Mihail Pletnjev se je na oder sprehodil nekoliko okorno, počsi, nekako obotavljivo, ne pa energično in nasmejano kot Martha Argerich. Pletnjev je ponotranjen, meditativen, bolj psiholški ali celo filozofski. S sposobnostjo izredne koncentracije in spominskega pogleda na ves, vsekakor ne ravno popularni, koncert, ga je skušal čim bolj osmisliti, ga pokazati po njegovi veličini, po zapletenosti, ki je po eni strani tehnično zahtevna ali že kar bohotna, po drugi strani s kadencami omogoča solistu pokazati kar se da bogat karakter, ki ga je Pletnjev idealno spojil s sabo, tako da se je ves čas zdelo, kot da igra kar samega sebePletnjev je izjemen perfekcionist, ne le v tehničnem sislu, amak hkati še z lepoto tona in ob tem še z dinamičnim prilagajanjem samemu orkestru. Ta spoj je bil prav tako izjemen in smo poslušali koncerto celoto, ko se ne posreči vedno s tako prepričljivotjo, kotsmo ji bili priče sinoči. Interpretacija pa je vendarle razkrila tisto, kar smo potem slišali na izvedbi Drugega koncerta; Prvi nima večnih melodij in s tem širše zapomljivosti.
Rahmaninov je po katastrofalni krstni izvedbi Simfonije št. 1 v dmolu, op. 13, ki so jo povzročili predvsem neuigrani glasbeniki in močno vinjeni Glazunov v dirigentski vlogi, doživel psihološki zlom ter padel v depresijo in alkoholizem, kar mu je več let onemogočalo komponiranje. Voljo do ustvarjanja mu je povrnil
zdravnik Nikolaj Dahl in Rahmaninov mu je posvetil svoj Koncert za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18 (1901).
Ta je med občinstvom in pianisti nemudoma postal eden najbolj priljubljenih koncertov vseh časov. Ima tri stavke in v veliki meri sledi tradicionalni strukturi s prvim stavkom v sonatni obliki, v kateri so motivi obeh tem izpeljani v kompleksnem dialogu med solistom in orkestrom, počasnim drugim stavkom in hitrim tretjim stavkom z zmagoslavnim koncem, ki predstavlja umetnikovo dobljeno bitko proti duševni motnji. Kompozicijsko pomeni odmik od svojeglave mladostne impetuoznosti (zlasti prve simfonije) do nagnjenosti k razkošnim harmonijam, barviti in subtilni orkestraciji ter široko razpetim liričnim, pogosto strastnim melodijam, ki jih danes tako močno povezujemo z rusko glasbeno identiteto. (Iz programa).
Drugi klavirski koncert je bil kajpada pričakovani vrhunec koncerta. Če bi rekel, da večina obiskovalce sinočnjega koncerta pozna prav ta koncert, ki poslušalca s svojo bogato emotivnostjo in prepoznanimi melodijami gane in prevzame, da mu koncentrirano in hkrati predajajoče sledi v glasbeno kar se da bogatem izrazu, dinamičnih vrhuncih, ki se v bistvu pokažejo v vseh treh stavkih, tako da nastaja med samo izvedbo svojevrstno sožitjemed odrom in dvorano, česar pa se vsi zavedajo in se temu glasbenemu, umetniškemu doživljajskem ekazitu prepustijo.
Mihail Pletnjev v interpretaciji Drugega koncerta ni spremenil kakšnega zunanjega videza, izpustil vsaj kakšen smehljaj, dodal kakšen radostni pogled, kot da bi bil brez uživanja, a se je, kot paradoks, slišalo ravno to, kako uživa. Dočakali smo pričakovano glasbeno in umetniško celoto.
Orkester je bil spet sijajen, skupaj z vsemi posameznimi solisti, ki jih je dirigent Keller upravičeno dvignil in so bili prav tako deležni ovacij.
V tem času je na drugem koncu Evrope madžarski skladatelj Béla Bartók (1881–1945) jasno vnašal nacionalne elemente v svojo glasbo, pri čemer se je paradoksalno opiral na glasbeni model simfoničnih pesnitev nemškega skladatelja Richarda Straussa. Toda kmalu so se v Bartókovem opusu pokazale pomembne spremembe, zlasti po seznanitvi z Zoltánom Kodályem, s katerim sta s svojim etnomuzikološkim pristopom razvila nov odnos do madžarske folklore. Skladatelja sta skupaj potovala in si zapisovala ter transkribirala ljudsko glasbo, ki sta jo razumela kot »naravni fenomen«, ki lahko postane vir navdiha. Drugače od skladateljev 19. stoletja sta premaknila poudarek s preprostega prirejanja ljudskega gradiva na obogatitev in prenovo umetnega glasbenega stavka s pomočjo značilnosti ljudskega idioma. Seznanitev z ljudsko glasbo je bila za Bartóka odločilna, saj mu je omogočila, da se je osvobodil tonalnega sistema, v središče njegove harmonske logike pa sta se postavili ideji simetrije in polarnosti. (Iz programa).
V letih 1918 in 1919 je s svojo pantomimo Čudežni mandarin (orkestracijo je dokončal leta 1924) dosegel najradikalnejšo točko. Zgodba se dogaja v podstrešni sobi, kjer trije zvodniki prisilijo mladenko, da v svojo temno kamro vabi mimoidoče, potem pa jih oropajo. Najprej okradejo grabežljivega starca,
nato plahega mladeniča, kot tretji pa se pojavi mandarin, ki ga skladatelj glasbeno portretira s pentatonskim motivom.
Mlado dekle z mandarinom zapleše, a mu, tik preden naj bi se poljubila, zbeži. Tako se prične dir, v katerem poskušajo zvodniki mandarina trikrat ubiti, toda umre lahko šele takrat, ko je potešen njegov nagon v objemu mladenke in njegovo truplo zažari. Zgodbo je seveda treba razumeti na simbolni ravni kot kritiko sodobnega trenutka. Zvodniki, ki so upodobljeni z neusmiljenim
ritmom v šestosminskem taktu, poosebljajo krvoločnost civilizacije, medtem ko mlado dekle, za katero je značilen interval čiste kvinte, predstavlja upanje. Skladba ima zelo gosto teksturo, ki nastane z naslojevanjem zvočnosti, v čemer lahko prepoznamo ostanke Straussove ideje nalaganja plasti, kot tudi ogromno
kromatike, trilčkov, tremolov, glissandov, grozdov in razširjenih
tehnik igranja, kar ustvarja izrazito barvito orkestracijo. (Iz programa).
Koncert se je začel z zamenjanim vrstnim redom, tako da so Madžari sami začeli z madžarsko glasbo in ji na gostovanju v Ljubljani in na 72. Ljubljana Festivalu dali svoj epohalni značaj in pomen. Zadošča, če primerjamo tedanjo madžarsko ali slovensko glasbo. Kakšna ogromna razlika. V vsem; glasbenem znanju, osebni umetniški svobodi, aktualnem izrazu, sposobnosti uveljavljanja novih vsebin, kjer se združujeta tradicija in sodobnost, zavest aktualnosti v evropskem glasbenem svetu.
V izvedbi je bila seveda poudarjena baletna zgodbenost, kot jo opisuje program. Občudovali smo tako vse soliste (klarinet, pozavna, fagot, flavti, oboa, klavir) ali cele sekcije (trobente, pozavne). Godala so bila, čeprav nekoliko zmanjšana (13, 12, 10, 10, 6) toliko bolj intenzivna in angažirana, čutila se je gostota zvoka in nasploh zelo kompaktna izvedba celote, ki je dobivala vse bolj prepoznan nacionalni karakter, ki skladatelja odlikuje še v mnogih drugih delih.
Dirigent Keller je bil ves večer zelo suveren interpret. Prav gotovo ga je navdahnil že pogled na polno in za spremljanje koncerta razpoloženo dvorano. To pa so takoj začutili vsi glasbeniki. Ker so bili prvi na programu, njihovega koncertnega dodatka ni bilo.
Na koncu koncerta so vsi dočakali stoječe ovacije.
Marijan Zlobec