Afro Latin Jazz Orkestra je z umetniškim voditeljem, pianistom in dirigentom Arturom O’Farrillom sinoči navdušil občinstvo v polnem Poletnem gledališču Križanke in čisto na koncu ter na poziv pevca, plesalca in tolkalca z odra dvignil avditorij na noge oziroma k pozibavanju in plesu z dvignjenimi rokami.
Pozibavanje občinstva na koncu koncerta v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
Tako ni bilo nobene dileme več, kot je v uvodnem vprašanju Artura O’ Farrilla na odru slavni glasbenik poizkušal najti odgovor, kaj je bilo prej: latino ali jazz ? Nastajalo je skupaj, bi našli odgovor.
Festival Ljubljana je pripravil koncert z mednarodno priznanim umetniškim vodjem jazz festivalov, radijskem in televizijskem voditeljem Branetom Rončelom, s katerim ga veže že več kot 30-letno sodelovanje.
Brane Rončel, foto Darja Štravs Tisu
Rončel je z odra uvodoma spregovoril kot v dobrih starih časih Ljubljanskega jazz festivala. Omenil je, da je v zadnjih tridesetih letih tu pripravil nič manj kot 53 koncertnih dogodkov.
Predstavil je goste. Prvič je v Slovenijo prišel pianist in vodja najpomembnejšega Afro Latin Jazz Orchestra Arturo O’Farrill, to pa je tudi njegov ali njihov edini nastop v Evropi.
Arturo O’Farrill, foto Darja Štravs Tisu
Kot smo videli po koncertu, so glasbeniki hitro odšli v avtobus, ki jih je odpeljal v hotel, da so vzeli svoje stari, potem pa jih je odpeljal na letališče v Milano za jutranji polet v New York.
Glasbenik izhaja iz glasbene družine – njegov oče Chico O’Farrill je sodeloval z velikani, med katerimi so bili Count Basie, Dizzy Gillespie, Stan Getz iz sveta jazza, na področju latino glasbe pa z Machitom, Celio Cruz, Titom Puentejem …
Izkušnje v Mehiki rojenega Artura so se tudi po zaslugi njegove matere, pevke Lupe Valero, izoblikovale in razvile v močno glasbi predano osebnost. V mladosti ob igranju klavirja, še posebej po letu 1965, ko se je družina iz Mehike preselila v New York. Ob koncu 70. let je njegov talent prva zaznala Carla Bley.
Arturo O’Farrill,
Danes govorimo o Arturu kot vodji najpomembnejšega latino-jazz big banda na sceni, ustanovljenega leta 2002. O’Farrill je z Afro Latin Jazz Orchestra dobil šest grammyjev, zadnjega lani za album Fandango at the Wall in New York.
Koncert žal ni imel svojega samostojnega koncertnega programa, v katerem bi umetnika in vso njegovo zelo bogato mednarodno dejavnost podrobno predstavili, je pa bil naveden v skupni programski knjižici 72. Ljubljana Festivala.
Koncert, foto Darja Štravs Tisu
https://en.wikipedia.org/wiki/Arturo_O%27Farrill
Afro Latin Jazz Orchestra je s svojo markantno postavitvijo zavzel kar ves oder Križank. Struktura Big Banda, kot jo poznamo, ni bila vertikalna, ampak horizontalna. Če bi sprva pomislil, da se razpršeni ali razširjeni glasbeniki med sabo ne bodo slišali ali igrali vsklajeno, natančno ali homogeno, je bila glasbena, zvočna in akustična podoba ansambla kar se da celovita.
Afro Latin Jazz Orchestra so na odru predstavljali glasbeniki:
Arturo O’Farrill, klavir
Jasper Dutz, alt saksofon
Sun Yoo, alt saksofon
Ivan Renta, tenor saksofon
Berta Moreno, tenor saksofon
Larry Bustamante, bariton saksofon
Seneca Black, trobenta
Jim Seeley, trobenta
Bryan Davis, trobenta
Rachel Therrien, trobenta
Jasim Perales, pozavna
Rafi Malkiel, pozavna
Juanga Lakunza, pozavna
Earl Mcintyre, bas pozavna
Keisel Jimenez, konge
Carlos Maldonado, tolkala
Raul Reyes, bas
Vince Cherico, bobni
Arturo O’Farrill, pianist, umetniški vodja ter na posameznih mestih sugestivni dirigent, še posebej ko je šlo za določene efektne konce skladb, s poudarjanjem njihove dramatičnosti, je imel še voditeljsko vlogo, kot se za izkušenega glasbenika mednarodih razsežnosti, še najbolj povezanega z Mehiko in ZDA, pa tudi Kubo, zdi logično.
Naklonil je precej besed zahvale in navdušenja nad mestom Slovenijo, lepoto in prijaznostjo ljudi, tako da se je zdelo že skoraj malo teatralno naštevanje, kdo naj živi, kot Živela Mehika, Živela Slovenija…Živel ves svet. Prav tako je spregovoril o svoji pedagoški dejavnosti in vzgoji mladih glasbenikov. Če pogledamo različne spletne objave o njem, lahko pomislimo: kako vse to zmore ?
In vendar je ves koncert izzvenel kot kakšna vaja ali generalka, se pravi nekaj povsem spontanega, sproščenega, domačnega, osvobojenega slehernih koncertantnih konvencij, vključno z odsotnostjo obveznih uniform, kot je značilno za vse naše ansamble in godbe.
Glasbeniki so na odru dajali tis, kot da so pravkar prišli s ceste, popili kavo in se počasi preselili na oder, da se začnejo zabavati sami zase. Če pa je v avditoriju publika, toliko bolje: bo zabava obojestranska.
Fascinantna je bila individualna pripravljenost vseh glasbenikov, saj so se kot solisti v sklenjenem programskem zaporedju, kot ga je zasnoval pianist Arturo O’Farrill, zvrstili skoraj vsi, razen kontrabasista, dveh bobnarjev in bas pozavnista. Po svoji izraznosti in obvladanju intrumentov hkrati z doseganjem najvišjih višin so bili izstopajoči trije trobentarji: Jim Seeley, Bryan Davis, Rachel Therrien, tako da je bila četrta trobentačica Seneca Black, ki je prav tako nastopila kot solistka, nelojalna ženska v moški konkurenci.
Saksofonisti so bili kot solisti vrhunski, a ne čisto samostojno profilirani s kakšnim daljšim solom, ampak so bolj ostajali v kontekstu hitro menjajoče ali izmenjalne celote; najbolj opazen je bil altsaksofonist Sun Yoo, pa še ostali: Jasper Dutz, alt saksofon, Ivan Renta, tenor saksofon, Berta Moreno, tenor saksofon in celo Larry Bustamante, bariton saksofon.
Pozavnisti so prišli predzadnji na vrsto; Jasim Perales, Rafi Malkiel, Juanga Lakunza, ne brez določene scenske teatralnosti, ki je želela poudariti virtuoznost obvladanja inštrumenta.
Koncert, foto Darja Štravs Tisu
Na koncu je bilo nekoliko zaigrane odrske zadrege, ko se je solist Keisel Jimenez, tolkalec na kongah, spremenil v pevca in plesalca na odru ter animatorja občinstva, ki je stoje, s plesom, dvignjenimi rokami, ploskanjem v ritmu, kot že nekajkrat poprej med koncertom, glasno sodelovalo.
Koncert, foto Darja Štravs Tisu
Ves večer je bil zelo muzikalen in v omenjenem stilu naslova ansambla; zelo ognjevit, dinamičen, ritmičen, temperamenten, odprt, spontan, osvobojene sleherne konvencije. Glasba čez vse in za vse. Le ena kompozicija je bila počasna, da bi nam pokazali, kako se igra “po starem”, da zavibrirata moč in gostota zvoka v vsej širini in opojnosti, a so jo hitro spremenili v “prvotno stanje” koncertnega utripa.
Arturo O’Farrill, foto Darja Štravs Tisu
Sam pianist Arturo O’Farrill je bil pri klavirju na precej mestih spričo premočnega igranja orkestra kot solist neslišen, drugje pa se je izkazal kot pravi virtuozni jazz glasbenik. Kot vodja ni silil v solistično in dirigentsko ospredje, ampak je mislil na vse. Drugače kot naši (nekoč jugoslovanski) jazz dirigenti, od Vojislava Simiča, Bojana Adamiča, Miljenka Prohaske, Jožeta Privška, če omenim le one, ki so nekoč nastopali v Križankah, dalje oziroma do danes, kot dirigira Lojze Krajnčan. Pozicija glasbenika dirigenta ni več moderna ?
Koncert, foto Darja Štravs Tisu
Dobili smo vse, kar smo pričakovali. Med drugim lekcijo, kako je treba v orkestru znati igrati.
Koncert, foto Darja Štravs Tisu
Marijan Zlobec