Lepo je bilo na koncertu Radeta Šerbedžije in njegovih glasbenih gostov na samostojnem celovečernem glasbenem dogodku v dveh programsko ločenih delih v polnem Poletnem gledališču Križanke v okviru 72. Ljubljana Festivala. Uradni naslov koncerta je bil v hrvaščini Zbog sebe, zbog tebe, zbog drugih, v slovenščini pa se je glasil Zaradi sebe, zaradi tebe, zaradi drugih.
Rade Šerbedžija v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
Šerbedžija je na tiskovni konferenci kaka dva tedna pred nastopom o svojem glasbenem ustvarjanju med drugim povedal, da govorijo pesmi, s katerimi bo nastopil, o ljubezni, prijateljstvu in čustvih. Še več: glasba nas uči, kako lažje preživeti vse čustvene pretrese in kadar je glasba prava, deluje kot opij za ljudi.
Rade Šerbedžija prvič v večeru pozdravlja Mileno Zupančič
Radeta smo v Sloveniji najprej spoznali kot filmskega igralca, nekoliko starejši gledalci v Križankah so se ob njegovem nastopanjo na odru in med sprehajanjem v avditoriju kot del avtorežije in koncertnega scenarija hkrati lahko spominjali še njegovih vlog v treh slovenskih filmih: Sedmina – 1969 režiserja Matjaža Klopčiča, Rdeče klasje – 1970 Živojina Pavlovića in Begunec – 1973 Janeta Kavčiča, ki so, ali vsaj prva dva imela ogromen uspeh ter odmev. Vsi trije filmi so temeljili na izvirni slovenski literaturi: Beno Zupančič, Ivan Potrč in Marjan Rožanc.
Violinistka Yvette Holzwarth, Rade Šerbedžija in Miroslav Tadić
Z odra je že proti koncu koncerta Rade omenil najprej dva takrat mlada igralca, Mirka Bogataja (legendarna je Popajeva smrt v Sedmini) in Toneta Slodnjaka, v Sedmini nastopajočega kot Tiger, (ki je na višku kariere, ko je v Drami igral Hamleta, tragično umrl v prometni nesreči), zatem pa še Berta Sotlarja iz filma Ne obračaj se, sine (Ne okreći se sine) režiserja Branka Bauerja iz leta 1956. Beži stran in se reši; reši svoje telo in dušo ter ne misli na nič, kar se je doslej tragičnega zgodilo. Hrvaški vojni triler govori o medvojnem dogajanju, ko partizanskega ilegalca, inženirja Nevena Novaka, vozijo na ustaškem vlaku v zloglasni Jesenovac, a skoči z vlaka in poizkuša najti svojega sina Zorana v ustaškem dijaškem domu, da bi ga kot ustaškega indoktriniranca rešil in odpeljal na partizansko osvobojeno ozemlje…
Predstavitev Milene Zupančič
Ta medvojni in ideološki ali spopad med narodi s kasnejšimi balkanskimi reprizami je Radeta Šerbedžijo spremljal vse do danes, a je na koncertu v Križankah to uprizoril, izvedel ali interprtiral metaforično vrhunsko.
Bert Sotlar je za svoj nastop v filmu Ne okreći se sine na festivalu v Pulju prejel zlato areno za najboljšo moško vlogo, prv tako je zlato areno kot najboljši prejel sam film
Rade Šerbedžija je s to pevsko interpretativno metaforo v Križankah hkrati odgovoril vsem, ki se nenehno ukvarjajo z vsakršno, zlasti tragično preteklostjo, žal pa tudi s sedanjostjo, iz katere bi marsikje morali nedolžni ljudje bežati in se nikoli več ozreti, če bi bilo to možno, a ni.
Rade Šerbedžija, foto Darja Štravs Tisu
Ta v bistvu kar življenjsko filozofska izpeljava poante ali duhovnega sporočila večera, je bila v najtesnejši povezavi z njegovo ljubo gostjo večera, prijateljico, dramsko in filmsko igralko Mileno Zupančič, ki je hudo bolna prišla na koncert in sedela v prvi vrsti zgoraj, tako da je nehote postala osrednja figura Radetovega kot rečeno nekajkratnega scenskega gibanja med občinstvom.
Med to izpovedjo posvetitve večera Mileni Zupančič, so se na obeh ekranih, dvignjenih na obeh straneh odra, prikazali številni prizori iz filmov in gledaliških predstav, tako same kot v družbi na primer Poldeta Bibiča ali Radka Poliča. Kolaž je zasnoval Tone Stojko.
Rade Šerbedžija je s programom najprej želel biti osebno izpoveden, tako na ravni svojih besedil kot kantavtorskega petja, po drugi strani pa balkansko, jugoslovansko ali sedaj bolj nacionalno povezovalen, ne pa izključujoč.
Rade Šerbedžija, foto Darja Štravs Tisu
Velika večina njegovega programa je bila tako mešanega, razen Montijevega Čardaša, s katerim je kot delu programa, ko je bil na odru ansambel Zapadni kolodvor sam, z izborom skladbe omogočil koncertno vrhunskost in virtuoznost, še posebej s pokazanim naraščajočim tempom.
Kreslin in Šerbedžija, dva prijatelja na odru
S to omembo pa smo prišli do koncepta celotnega večera, ki je bil formalno razdeljen na dva dela, programsko pa v tri, ker so se na drugem delu koncerta na odru pojavili kar trije Radetovi gosti. Slovenski glasbenik in igrale Jure Ivanušič, Šerbedžijeva najmlajša hči Milica in kot največje presenečenje, do pojave na odru najbolj skriti kantavtor Vlado Kreslin.
Šerbedžija je imel pripravljen natančen scenarij, k čemur je spadala njegova igralska podoba z nekaj teatralnosti (prizor z mizo, kozarci, vinom, ki si ga natoči, še prej whiskyjem, ki ga pije med petjem, na koncu pa kozarce z mize po balkansko zmeče na tla, da se z žvenketom razbijejo).
Najbolj sta presenetila njegova recitativna izpovedna moč v prvem delu koncerta in še bolj pevska prezenca v izpovedno in žanrsko širokem ter vsebinsko še bogatejšem drugem delu.
Jure Ivanušič, foto Darja Štravs Tisu
Težko bi našel kakšno napako, ker je bil ves večer on sam. Sam s sabo in v sebi ter s tem najbolj naš. Glasovno je presenetil, seveda v pozitivnem smislu.
Rade Šerbedžija s hčerko Milico, foto Darja Štravs Tisu
Šerbedžija je slovenski del svojega programa še najbolj podelil gostoma, odličnemu pevcu, šansonjerju, prevajalcu, igralcu in pianistu Juretu Ivanušiču, med drugim z lastnim prevodom Jacquesa Brela iz francoščine in izvedbo Marieke.
Gost Vlado Kreslin
In zatem še Vladu Kreslinu s svojo Reko, sam pa je citiral svojo pesem iz časa, ko je dobil zatočišče in dve leti bival v Sloveniji, ki jo je nekoč ocenil kot svoj “vojni paradiž.” Dvakrat je omenil Brodarjev trg 2, kjer je stanoval, ko je leta 1992 prišel v Slovenijo (in dobil slovensko državljanstvo).
Violinistka Yvette Holzwarth
Rad ima narode, ljudi, ljudstva, manjšine, zato ni bilo presenečenje, ko je izvedel dve romski pesmi, ali kot je dejal z odra, ciganski, prav tako je bil opazen makedonski programski delež, ker ima prav makedonska glasba veliko tipičnih sedemosminskih ritmov in nasploh melodičnih prepoznavnosti, kar je bilo za člane Zapadnega kolodvora pravi izpovedni balzam.
Vasil Hadžimanov
Tu so bili zelo izraziti še drugui nastopajoči, ko srbski jazzovski glasbenik Vasil Hadžimanov, kitarist svetovnega formata Miroslav Tadić, pevka, violinistka, skladateljica in pesnica Yvette Holzwarth, ki je aktivna na področjih balkanske, arabske, pop, jazz in eksperimentalne glasbe.
Zapadni kolodvor
V ansamblu Zapadni kolodvor so nastopili solistični harmonikar Marjan Krajna ali prav tako solistični violinist Antun Stašić ali pa kitarist Mario Igrec in bas kitarist Dario Hleb. Nastopila sta še kitarist (bugarija) Ranko Purić in bobnar Borna Sercar.
Rade Šerbedžija in Marjan Krajna
Morda je bilo nekaj nostalgije občutiti v pesmi Panonske trešnje, ali celo ironije, saj je pesem nekoč pel Arsen Dedić, kot je Rade povedal z odra, in na festivalu prejel drugo nagrado, prvo pa Kičo Slabinac.
Koncert se je bližal koncu, ko je na oder stopila še Radetova najmlajša hči Milica, hčerka Lenke Udovički, s še razvijajočim se glasom, kot se je pokazal v interpretacji angleške pesmi, slišali smo še pesem Branka Miljkovića, končal pa se je z že legendarno pesmijo Ne daj se, Ines.
Marijan Zlobec