Velika pričakovanja pred vnovičnim gostovanjem Baleta SNG Maribor, tokrat na 72. Ljubljana Festivalu s celovečernim baletom Grk Zorba skladatelja Mikisa Theodorakisa, so se uresničila in predstava je sicer kot prva že napolnila Poletno gledališče Križanke. Na koncu je bilo toliko aplavzov in ponovitev slavnega plesa sirtaki, da smo se kar čudili.
Občinstvo na baletni predstavi Grk Zorba, fotografije Darja Štravs Tisu
Ljubitelji Mikisa Theodorakisa poznajo največ po slavni melodiji in prizoru iz filma z že kar precej ostarelim igralcem Anthonyjem Quinnom, a kot veste, je velikokrat že ena meodija dovolj, da obiščete predstavo v celoti.
“Balet Grk Zorba v koreografiji slavnega baletnega ustvarjalca
Lorce Massina je ena izmed mednarodnih uspešnic, ki v Sloveniji
vedno znova navdušuje občinstvo vseh generacij. Vsebinsko se
opira na roman Življenje in nravi Aleksisa Zorbe grškega romanopisca in filozofa Nikosa Kazantzakisa, ki je slogovno zavezan eklektični logiki klasičnega pripovednega baleta. Navdih črpa tako iz jasne strukture romana kot tudi iz privlačnega grškega melosa v glasbi Mikisa Theodorakisa.
Poanta baleta se ne opira zgolj na dinamizem ljubezni in smrti, ki se kažeta kot sprožilca dogodkov v Kazantzakisovem romanu, ampak tudi na vitalizem francoskega filozofa Henrija Bergsona, Kazantzakisovega mentorja, ki je znan po svojem konceptu élan vital (življenjska sila), predstavljenem v filozofskem spisu Ustvarjalna evolucija (L’Évolution créatrice) iz leta 1907.
Tako balet gleda onkraj dualističnih spon telesnosti, z novim premislekom o tem, kaj sta smisel življenja in življenje nasploh, v nas poleg navdušenja nad slikovitostjo Krete prebudi zavedanje, da je največ, kar lahko storimo zase in za druge, prav prijateljska čuječnost ter sprejemanje sebe in drugih takšnih, kot s(m)o.” (Iz programa Metke Sulič).
Prvo dejanje
Ko prispe Američan John v neko vas na Kreti, skuša navezati stike
s tamkajšnjimi prebivalci, a ga zavračajo. Le Zorba, energični in
svojeglavi Krečan srednjih let, sprejme Johna z odprtimi rokami
in mu začne razodevati skrivnosti svoje življenjske filozofije, katere bistvo je živeti in uživati v vsakem trenutku.
Kmalu po prihodu na Kreto se John zaljubi v mlado vdovo Marino, ki pa je že obljubljena Yorgosu, mladeniču iz vasi. Tudi Zorba je deležen ljubezenske naklonjenosti starejše umetnice, gospe Hortense, toda Zorba preveč ljubi svobodo, zato ne razmišlja o resnem razmerju.
Drugo dejanje
Ljubezenska navezanost med Johnom in vdovo Marino postaja iz dneva v dan močnejša, toda vaščani močno nasprotujejo njuni zvezi. Gospa Hortense si želi, da bi se poročila z Zorbo, s čimer bi lahko zgladila sosedske odnose in tako ponovno vzpostavila sožitje v vasi, toda jeza vaščanov se stopnjuje, dokler vdove ne ubijejo. Zorbi uspe za las rešiti Johna, ki ga je globoko pretresla Marinina smrt.
Tudi gospa Hortense spozna, da ji Zorba ne vrača ljubezni, zato jo preplavi obup, kmalu zatem umre strtega srca. Medtem ko Zorba žaluje za gospo Hortense in se krivi za njeno smrt, ga John spomni na življenjske nauke, ki mu jih je posredoval. Ko skupaj zreta njuni usodi v oči, zaplešeta veličasten sirtaki, pridružijo se mu tudi vaščani. (Iz programa).
Mikis Theodorakis (1925–2021) je eden najvplivnejših grških skladateljev 20. stoletja, pesnik in politik, poleg tega pa velik patriot. Znan je po glasbi iz filma Grk Zorba, ki ga je leta 1964 režiral Michael Cacoyannis (film je prejel tri oskarje). Theodorakis se je rodil na otoku Hios. Glasbo je študiral na konservatorijih v Atenah in Parizu (tukaj pri Olivierju Messiaenu).
Grk Zorba, foto Marijan Zlobec
V poznih 50. letih prejšnjega stoletja je napisal več simfonij, vendar se je vrnil v Grčijo, da bi svoje glasbeno znanje uporabil v tradicionalni grški glasbi, s katero je odraščal. Njegov opus zajema skupno tisoč del, od tega sto obsežnejših kompozicij (simfonij, kantat, oper, baletov, oratorijev) in več kot 750 pesmi (popevk), ki so večinoma zaživele po letu 1960 v izvedbi znanih pevcev, kot so Agnes Baltsa, Milva, Edith Piaf, Nana Mouskouri, Iva Zanicchi in skupina The Beatles.
Grk Zorba, foto Marijan Zlobec
Theodorakis je bil politično aktiven, bil je član grškega odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno, kasneje pa je nasprotoval vojaški diktaturi v Grčiji (1967–1974). Vse to se je izražalo v njegovi glasbi, ki je v Grčiji postala simbol odpora in boja za svobodo. Ker je vsebovala politična sporočila, se je hitro širila med ljudi, zato je prihajal v nemilost z vlado; ta ga je večkrat pahnila za rešetke, celo v taborišče, ali zahtevala izgnanstvo.
Kasneje je postal ambasador grške glasbe po vsem svetu in celo vstopil v grški parlament, bil izvoljen za ministra brez listine in kmalu odstopil.
Grk Zorba, foto Marijan Zlobec
Kot skladatelj je spretno združeval različne glasbene sloge, najpogosteje tradicionalno grško glasbo; lestvice, ritme in ljudske motive, kar je prispevalo k prepoznavnosti in priljubljenosti njegovih del v Grčiji in po svetu, z elementi resne (klasične) in sodobne glasbe zahodnoevropskega kanona. Naklonjen je bil eksperimentiranju in odprt za sprejemanje ter apliciranje sodobnih skladateljskih tehnik v svoje komponiranje. Njegovo glasbo odlikujejo melodičnost, čustvenost in zvočna bogatost.
Sirtaki iz filma Grk Zorba (1964)
Marsikatera njegova melodija je danes del grške popularne glasbe in kulture, kot je ples sirtaki, ki je postal sinonim za grško identiteto. Njegova dela so še danes simbol boja za svobodo in človekove pravice.
Sirtaki, foto Marijan Zlobec
Glasbeno tradicijo Krete, ki je navdihnila Theodorakisa pri pisanju
glasbe za film Grk Zorba, označuje orientalski pridih. Na Kreti tradicionalno igrajo na starodavno liro, leseno godalo s tremi strunami, ki si ga glasbenik nasloni na levo koleno. Za kretske plese so značilne zahtevne figure in koraki. Plesalci se držijo za roke, izjema je le pendozali, pri katerem se objamejo okrog ramen. Izvira iz starodavnega bojnega plesa in je eden najpopularnejših ljudskih plesov. Sestavlja ga pet osnovnih korakov, ki jih plesalci izvajajo v polkrogu. Kaj pa sirtaki? Sirtaki je v osnovi zmes tradicionalnega grškega kola (sirtosa) in plesa hasapiko, v katerih se izmenjujejo počasni in hitrejši tempi. Značilni so dolgi in počasni gibi, ki spominjajo na vleko, plesalci se držijo za ramena kot veriga. Sirtaki ni avtentičen tradicionalni grški ples, ki bi ga plesali na Kreti. Značilno koreografsko podobo, kot jo poznamo danes, ji je nadel igralec Anthony Quinn, ki je upodobil naslovno vlogo Aleksisa Zorbe v filmu Grk Zorba. Igralec si je ples izmislil kot rešitev v danih okoliščinah, namreč zaradi padca med snemanjem si je zlomil nogo. Poškodba naj bi vplivala na nastanek sirtakija v počasnejšem tempu in z gibi, ki jih je igralec še zmogel izvesti.
Koreograf Lorca Massine (1944) je sin slovitega koreografa Léonida Massina. Ples je študiral pri svojem očetu, nato pa še pri Victorju Gsovskem, Asafu Messererju in Anatolu Wilzacu. V svoji bogati karieri je sodeloval s svetovno priznanimi koreografi, kot so George Balanchine, Maurice Béjart in Léonide Massine. Od očeta je podedoval strast do pripovednih oziroma dramskih baletov in jo združil s svojim talentom upodabljanja sodobnih tematik v kontekstu klasičnega plesnega idioma. Koreografiral je več kot petdeset baletov in glasbenih produkcij. Izvirna različica baleta Grk Zorba je bila po praizvedbi v veronski Areni izvedena v
več kot petintridesetih državah, predstavo pa si je ogledalo več kot tri milijone navdušenih gledalk in gledalcev. Massinova dela so repertoarna stalnica številnih mednarodno priznanih baletnih ansamblov in družb, kot so New York City Ballet (Newyorški mestni balet), American Ballet Theatre (Ameriško baletno gledališče), Birmingham Royal Ballet (Kraljevi balet v Birminghamu), Béjart Ballet Lausanne (Béjart Balet iz Lozane), Ballet Opéra national de Paris (Balet Pariške opere), prav tako so bila izvedena v slavnih opernih hišah, od Metropolitan Opera (Metropolitanske opere v New Yorku), Teatro alla Scala (milanske Scale), Teatro (Gledališča) La Fenice, Teatro di San Carlo (Gledališča San Carlo v Neaplju), Teatro dell’Opera di Roma (Opernega gledališča v Rimu) pa vse do Royal Opera House (Kraljeve operne hiše v Londonu). (Iz programa).
Predstava baleta Grk Zorba v polnih Križankah je bila v celoti prepričljiva, pregledna in jasna, zgodba, kot je bila predstavljena, zelo razvidna, všečna, čeprav precej konfliktna, s poudarkom na individualnih usodah, ki se prepletajo in povezujejo, razhajajo in spet zbližujejo, kot da bi bil nenehno prisoten nekakšen kolektivni razpoloženjski, čeprav lokalni grški utrip. Od tod nekateri bolj folklorni elementi in nastopi (Turkinje), tako v plesu kot petju v grščini opernega zbora izza odra in solistke v ozadju na njem.
Massinova koreografija je dinamična in omogoča vsem petim glavnim zgodbenim junakom (Zorba, John, Marina, gospa Hortensa, Yorgos) samostojno okarakterizacijo in hkrati postavljenost v odnose, bodisi na osebni ravni, v kateri opazimo določene zadrege, obotavljanja, adaptacijo v lokalno skupnost, ljubezen (John), prepričevanja, zglede, čustvene in vedenjske preobrate, vznesenost in žalost ter končno očiščenje z vrnitvijo v življenjski optimizem (Zorba), ljubezensko čistost, vdanost, predanost (Marina), skorajda preveč poudarjeno in našemljeno žensko v še zadnjem pričakovanju ljubezni, a s tragičnim koncem (gospa Hortensa) ali boj za lokalne vrednote in tradicijo, ki velja tudi za ljubezenske odnose (Yorgos).
Yorgos
Massinovo koreografijo so za ljubljansko predstavo uspešno pripravili asistenti koreografa Elisa Arnone, Alenka Ribič in Anton Bogov.
Oder je bil dovolj velik za vse, foto Marijan Zlobec
Scenografija, ki je spominjala tako na grško arhitekturno belino kot na antiko (kipi v gipsu) v povezavi s sodobnostjo, je bila zasnovala z izvirno idejo Filippa Tonona za Fundacijo Arena di Verona.
Grk Zorba, foto Marijan Zlobec
Kostumograf je bil Leo Kulaš z asistentkama Suzano Rengeo in Simono Toš. Ohranil je tako grško tipiko kot turško folkloro, veliko je bilo v zborih diferenciacij, a s poudarkom na žlahtnosti in plemenitosti, kar je predstavi kot celoti dajalo vtis pomembnosti trenutka, dogajanja in prostora.
Oblikovalec svetlobe je bil Tomaž Premzl. Predstavo je naredil kar se da svetlo, rekli bi grško sončno.
Kdo je bila pevska solistka ? Objavljeno ni bilo ne v ljubljanskem ne v mariborskem programskem listu, čeprav je nastopila kot solistka.
John in Zorba
Zasedba:
Zorba: Davide Buffone
John: Ionut Dinita
Marina: Tijuana Križman Hudernik
Madame Hortense: Evgenija Koškina
Yorgos: Matteo Magalotti
Zorba
Turkinje: Branka Popovici, Monja Obrul, Tea Bajc, Mina Radaković, Beatrice Bartolomei, Nuša Urnaut, Mirjana Šrot
Ženske: Branka Popovici, Monja Obrul, Tea Bajc, Mina Radaković, Beatrice Bartolomei, Nuša Urnaut, Mirjana Šrot, Metka Masten, Olesja Hartmann Marin, Hristina Stojčeva, Ines Uroševič, Satomi Netsu, Lana Druškovič, Adriana Cioata, Mihaela Matis, Klavdija Stanišić, Cleopatra Purice, Ines Petek.
Moški: Sytze Jan Luske, Lucio Mautone, Christopher Thompson, Maro Vranarič, Aleksandar Trenevski, Alexandru Pilca, Mircea Golescu, Vasilij Kuzkin.
Gospa Hortense, Zorba in John
V živo, postavljen v orkestrsko jamo in pod oder, kar so uspešno preuredili med obnovo poletnega gledališča, je balet izvedel Simfonični orkester SNG Maribor s koncertnim mojstrom
Sašo Olenjukom, Zbor Opere SNG Maribor z zborovodkinjo
Zsuzso Budavari Novak, vsi pa pod dirigentskim vodstvom izkušenega Simona Robinsona.
Žal je ozvočenje na več mestih precej škripalo, pa tudi kar zahreščalo, česar se poprej ni dogajalo in bo očitno, glede na dejstvo, da je bil balet Grk Zorba prva festivalska predstava, vse še enkrat preveriti in testirati, ker v odprtem prostoru, – med predstavo je nekaj časa deževalo, – se lahko hitro marsikaj pokvari, izboljša pa samo od sebe ne. Je pa hreščanje precej neprijetno.
Izvedba je bila v celoti solidna, a bi bila z boljšim ozvočenjem zvočno in vokalno čistejša. Križanke morajo nuditi glasbeno perfekcijo, te pa sinoči ni bilo.
Ponovitev sirtakija, foto Marijan Zlobec
No, občinstvo je te zadrege preskočilo in bilo na koncu predstave nadušeno.
Ponovitev sirtakija, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec