Tosca med Cavaradossijem in Scarpio

Gostovanje ansambla Opere in Baleta SNG Maribor na 72. Ljubljana Festivalu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma s prenosom mariborske predstave Puccinijeve Tosce ob stoletnici skladateljeve smrti je vzbudilo veliko zanimanje zlasti spričo dveh gostujočih zvezdniških pevcev: tenorista Jonathana Tetelmana in baritonista Željka Lučića. Oba sta v Ljubljani že nastopila, a ne skupaj in v celovečerni operni produkciji. Prav tako je bila v Ljubljani na gostovanju že znana interpretka naslovne vloge sopranistka Rebeka Lokar. A ko pridejo skupaj trije solistični velikani, nastajajo vendarle nova in drugačna razmerja, ko se mora vsakdo na novo izkazati in svojo umetniško veličino utemeljiti, osmisliti, dokazati, skratka v celoti občinstvo prepričati.

Prizor iz drugega dejanja Toce v Gallusovi dvorani CD, fotografije Darja Štravs Tisu

Tosca ni bila narejena za veliki oder Gallusove dvorane, ampak za nekoliko manjši v Mariboru. Scenska zasnova Matica Kašnika je bila sicer zelo ambiciozna, deloma razkošna ali s pudarjanjem rimske cerkvene veličine in zgodovine, z dvovišinsko perspektivo v nekaterih prizorih efektna, a je s črno-belo vizualno podobo sicer barvno izrazitega cerkvenega interiera, kar bi pričakovali, v bistvu nastopila proti Cerkvi, kar se je ves čas predstave dogajalo s poudarkom na politiki ali političnih, tu seveda zgodovinskih ozadjih. Vrhunec tega je bil v bistvu že kar blasfemični Te Deum, ki je bolj spominjal na neko zborovanje mafijcev s klobuki in v slabi vizualni prezenci, kot pa na slavljenje in čaščenje Vsemogočnega v ponižno vdani procesiji vsem razvidne hierarhije. Prav tako se je cerkovnik na začetku opere in ob prihodu šefa rimske policije vedel tako invalidno kot strahopetno ponižno, in baronu Scarpii ni bilo težko še enkrat izpričati in uveljaviti svoje oblastniške drže bolj ali manj primitivnega tipa, a hkrati iznajdljive vztrajnosti, s katero kljub nenadejani smrti doseže svoj politično maščevalni cilj.

Cavaradossi in Tosca

Režiser Pier Francesco Maestrini je želel poudariti negativiteto celotnega dogajanja in je predstavi dopuščal preveliko temino, kot da bi bil kakšen psihoanalitik. Za gledalca tako temna predstava ni najboljša, čeprav se vse dogaja v ambientih, ki so jim nekoč dajale svetlobo bolj ali manj le sveče.

Prvo dejanje Tosce, foto Marijan Zlobec

Maestrini je sicer želel poudariti moč zla, oblasti, politike, vojne…, a to je en vidik. Bolj vprašljiva je podoba ljubezni, ki jo je režiser videl bolj v spopadu ljubosumja, posesivnosti, poizkusa dominacije, različnih in zelo močnih stanj, trenutkov, ki pripeljejo tako do verbalnih ali tekstovnih odločitev v sami drami in Tosco pokažejo večplastno, v bistvu kar sodobno žensko, se pravi emancipiranko osamosvojenega, moškega obvladajočega profila. Tosca je v operi marsikaj, ker doživi največ, in to v zelo kratkem času. Čar Tosce je v spoju osebne predzgodovine, hitre spremembe v realnost, izdaja po mučenju Cavaradossija, kar je scensko – režijsko sijajni del predstave, reakcija na spolno izsiljevanje barona Scarpie, kar je spet zelo moderna, celo ljubljanska tema, očitna igra moči in še večja zahrbtnosti in laži, kar spet srečujemo v aktualni politiki v še stokrat hujših oblikah, če se spomnimo pred leti dogajanja v Turčiji z državnim udarom vojske in maščevanjem starega in novega predsednika… Da ne grem še kam drugam. Sodobnost Tosce je v predstavi verificirana na način logičnih reakcij dopadljive odrske prezence naslovne junakinje. Ona mora zmagati, celo na politični ravni, čeprav je politika v bistvu ne zanima, vprašanje pa je vedno odprto, ali s samomorm, spektakularnim skokom z obzidja zelo visokega Angelskega gradu v Rimu izpriča svojo smrt ali zmago. V bistvu dokazuje konec nekega zgodovinskega trenutka, povezanega z Napoleonom in njegovimi osvajalskimi pohodi, a hkrati še razcepljenost tedanje Italije, ki je postala zedinjena ali Kraljestvo Italije šele leta 1861 in je mi danes v takratnih antagonizmih in političnih konfliktih v bistvu ne dojamemo.

Prvo dejanje Tosce, foto Marijan Zlobec

Mariborska predstava Tosce vse to radikalizira, razgalja, poudarja antagonizme, dokler vsi ne plačajo najvišje možne cene – z lastno glavo. Režiser je to med drugim poudaril s sceno obešenega ujetega Cesara Angelottija in zvrnitvijo njegovega trupla v prepad ali Tibero, česar običajno v predstavah Tosce ni in je bila ta scena zelo efektna v smislu podobe celote. Podobno iznajdljiv in efekten je bil zgolj video, se pravi posneti prizor nedolžnega pastirčka, prav tako v črno-beli tehniki, ki naj bi imel vsaj nekaj upanja, a izhajajočega bolj iz narave, v kateri je prizorček posnet. Vse to predstavo Tosce obogati.

A vendarle je treba reči, da se v prvem dejanju slikar Cavaradossi ne more uveljaviti s svojo osnovno umetniško dejavostjo, ker je njegova Marija Magdalena, ki jo domnevno slika, že zdavnaj dokončana in že krasi neko precej oddaljeno in visoko dvignjeno podobo in na kateri ne moremo opaziti, ali so njene oči bolj modre ali črne, ker je vse, kot rečeno, brez barvnega in s tem primarno avtentičnega kolorita. Ta režijsko scenski zaris predstave vsekakor ni tako nedolžen, kot si mislita režiser in scenograf. Slika je v nastajanju, je jedro spora in ljubosumja s posledicami. Težko si predstavljam slikarja Cavaradossija brez palete, lestev, odra in ustvarjalnega procesa samega. Čar oči je seveda v skrivnostni identiteti ženske osebe. Ker oči ne vidijo zgolj sebe, ampak vse, kar si drugi umišlja. Oči so organ duše, kot je v približno istem času kot Puccini zapisal Ivan Cankar v Epilogu k Vinjetam 1899.

Prvo dejanje Tosce, foto Marijan Zlobec

Kot vidimo, mariborska predstava Tosce niha v detajlih, a se v celoti navdihuje in razvije v sklenjeno celoto bolj mračnjaškega tipa.

Predstavo so izoblikovali odlično razpoloženi pevci, še posebej če pomislimo, da je bilo to gostovanje brez poprejšnjih predstav z enako zasedbo v Mariboru.

Čeprav smo vse tri osredje protagoniste že slišali, so svojo umetniško podobo udejanili v Tosci na zelo prepričljiv in efekten način, kar se je pokazalo na koncu v velikih ovacijah, prav tako pa že med predstavo po posameznih najbolj markantnih nastopih, kar je seveda začel tenorist Jonathan Tetelman kot Cavaradossi s sijano zapeto arijo Recondida armonia, s katero je dokazal ne le lepoto in čistost glasu, ampak izpovedno moč z zelo dolgim fraziranjem in perfektno vokalno dramsko prezenco, ki je v trenuku napolnila Gallusovo dvorano in vzpostavila glasovni nivo ali kriterij vseh kasnejših solističnih nastopov, vse do njegove zadnje, predsmrtne arije E lucevan le stelle, ki seveda ni tako energično dramatična, niti najmanj optimistično vznesena, ampak izpričevalka osebnostnega poraza, a se mora pevec prav tako razpoloženjsko identificirati z nostalgijo, saj so sanje o ljubezni za vedno izginile, še bolj upanje v življenje, ker umira v obupu.

Te Deum, foto Marijan Zlobec

Ta večna tema ljubezni do življenja, ko je z njim dejansko konec, v operni zgodovini seveda ni osamljen primer, če pomislimo samo na Verdija, a je Puccinijeva melodija, če je scensko bolj odprta, kot je bila v jetnišnici mariborske predstave, izjemno močna.

Baritonist Željko Lučić je bil, kot se reče, rojen baron Scarpia. Sijajen v vseh odtenkih; figura oblasti, nadvlade, obvladovanja prostora in ljudi, zaveda se celo napake, ko je s topovi naznanil pobeg ujetnika in državnega sovražika, a bo zmoto uspešno popravil, vsaj začasno. Prav tako je glasovno izreden in ga lahko samo občuduješ.

Baron Scarpia, Tosca in Cavaradossi

Lučić bi morda bil lahko še za kanček bolj razvraten, če si je že ves čas želel Tosco podrediti ali podjarmiti, jo mentalno in spolno zlorabiti kot nekakšno večpomensko trofejo, pri čemer je vseskozi vedel, da laže, celo s primerom simulacije streljanja, kot se je nekoč že zgodilo z grofom Palmierijem, kar je v samem libretu nedokazana skrivnost, je pa izvajalcem kazni jasno, da ne bo šlo za simuliranje streljanja, in ker je bil advokat Eusebio Palmieri v resnici ustreljen, bi Tosca morala vedeti, da Scarpia jasno naroča umor. Ta nenehna psihološka igra in boj v drugem dejanju Tosce je bila odrsko izredna, čeprav je v sami vokalni interpretaciji sopranistke Rebeke Lokar slavna arija Vissi d’arte, vissi d’amore imela premalo čistosti, ker njen glas nima več intonančne povsem jasne identitete in imaš vtis, kot da bi pela več tonov hkrati. Ostaja močan osebnosti, dramski profil v izpovedi, ki je ne le avtorefleksija ali avtokarakteristika, ampak postavlja na zatožno klop samega Gospoda, ker mu njena molitev ne pomeni nič. Prestop iz krščanske ponižnosti v poganski krvavi obračun je Rebeka Lokar izpeljala zelo efektno, še posebej z drugih “zaštihanjem”, tako da mora tik pred tem zgolj ranjeni Scarpia z občutkom Toscinega maščevalnega prezira dokončno umreti.

Baron Scarpia in Tosca

Zelo močan interpret Cesara Angelottija je bil basist Valentin Pivovarov; v njem je bilo vse, kar od te vloge pričakuješ in niti malo ni kaj manjša, ker se vse bolj vrti okrog njega; on povleče usodo nase in jo prav tako kot drugi, a na drugačen način, plača z življenjem ali s smrtjo.

Baron Scarpia, Tosca in Cavaradossi

Solidni, a precej karikirani in oponižnjeni ali uslužnostno dosledni so bili Sebastijan Čelofiga kot cerkovnik, Dušan Topolovec kot policijski agent Spoletta, Tomaž Planinc kot Sciarrone, Mihael Roškar kot ječar, za zaveso pa smo, ob predvajanju video posnetka, slišali glas pastirčka Terezije Potočnik Škofič.

Ta mrakobnost in seveda še bolj tragičnost vsega individualnega in družbenega stvarstva, v mariborski predstavi Tosce ni tako časovno-prostorsko zamejena, kot je Tosco pred dobrimi tridesetimi leti “na krajih in časih” v živo z dirigentom Zubinom Mehto predvajal RAI v menda kar 104 države. Sam se spominjam, da sem si navil budilko, da nisem zamudil sončnovzhodnega prizora v tretjem dejanju, kot so ga določili in izračunali onega dne v Rimu. V mariborski predstavi je sicer bil sončni vzhod precej krmežljav in je potrjeval v vsej predstavi premalo dodelano oblikovanje svetlobe Jeana Paula – Carradorija, ki bi moral lučno bolj dihati in včasih tudi zadihati, kar pa se mu ni bog ve kako posrečilo.

Tosca in ustreljeni Cavaradossi

Odlični so bili kostumi Luca dall’Alpia, kar pa glede na izdelane in določene profile v Tosci niti ni tako težko.

Dirigent predstave Simon Krečič svojo mariborsko produkcijo dodobra pozna in je tudi v preselitvi Tosce v Ljubljano znal najti pravo razmerje med vokalnim odrskim dogajanjem in igranjem orkestra v kar globoki orkestrski jami Gallusove dvorane, tako da je ujel vse odločilne trenutke predstave, razen v Te Deumu, s precej povprečnim opernim zborom in že omenjeno scensko-režijsko postavitvijo, v kateri ni bilo razbrati kakšne pričakovane slovesno urejene pobožnosti.

Aplavz za nastopajoče, foto Marijan Zlobec

Orkester je igral zelo čisto in homogeno v vseh sekcijah ter z opaznimi soli (klarinet, flavta, fagot, rogovi…). Zvok orkestra je pravi operni, morda bi predstava lahko imela na nekaj mestih še večjo ali bolj poudarjeno drmatično stopnjevanje, kot v omenjenem Te Deumu in na koncu predstave, pred streljanjem, ko ravno strmo naraščajoči zvok, dinamika orkestra poudari in dramatizira zaključenost usode, ne le Cavaradossija, ampak posledično še Tosce same.

Na koncu so bile burne ovacije.

Marijan Zlobec