V knjigarni Konzorcij v Ljubljani so predstavili tri nova izvirna književna dela, ki so izšla v zbirkah Nova slovenska knjiga in Prvenci založbe Mladinska knjiga. Knjige je skupaj z avtorico in tremi avtorji predstavila urednica Nela Malečkar.
Naslovnice
Tandem Slavko Pregl in Leon Pogelšek – sodelovala sta že pri knjigi Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič – se vrača z romanom Pokvarjeno zlato, še eno pustolovsko pripovedjo, polno karizmatičnih likov in nepričakovanih zasukov.
Leon Pogelšek in Slavko Pregl, fotografije Marijan Zlobec
Vsi poznamo zgodbo o tem, da se je maršal Tito odločil za izdelavo jugoslovanske atomske bombe. Ni pa znana zgodba o tem, kaj se je zgodilo s posebno leguro, ki je bila del zaščitnega ovoja jedrskega reaktorja in je več desetletij ležala v kupu starega železa.
Po vrsti nenavadnih naključij so se do nje dokopali ponarejevalci in izpeljali draguljarsko in finančno prevaro evropskih razsežnosti. Pokvarjeno zlato je roman, poln balkanskega ludizma in objestnosti. (Iz predstavitve knjige MK).
Pisateljski tandem pripravja že tretjo knjigo o največjem smaragdu na svetu
Slavko Pregl in Leon Pogelšek sta izkušena tako na galerijskem kot pisateljskem odru. Nela Malečkar je o Preglu rekla, da je avtor že nad petdesetih knjig. Spominjamo se ga že desetletja dolgo, saj je bil uednik likovnih monografij pri MK Koprodukciji, potem je imel svojo založbo, deloval po Jugoslaviji in še posebej v Rusiji.
Od tod, se pravi iz moskovskih izkušenj, je v sedanji knjigi Moskva postavil v kontekst dogajanja.
Simpatična je bila njegova pripomba, da so teme oziroma zgodbe od Leona, piše sam, knjiga pa da je od obeh.
Leon pa je bil malo bolj konkreten, češ da si s pomočjo računalnika tekste lahko vsak dan pisanja izmenjujeta in vidita, prebereta in dopolnjujeta v skupen rezultat.
Leon je, ko je govoril o prvi skupni knjigi, povedal, da je 70 % napisanega v zgodbi doživel sam, 30 % pa iz fikcije, pri sedanji knjigi pa je 80 % tujih zgodb, a je bil sam v Vinči in si ogledal kraj najdbe “pokvarjenega zlata”, ki so ga neznanci ukradli in začele so nastajati cele mini serije različnih nacističnih, se pravi starih in na novo odkritih zakladov, med njimi iz zapuščine zloglasnega morilca, sadista in zagrizenega avstrijskega nacista slovenskega porekla Odila Globočnika.
Nela Malečkar
Ti ponaredki oziroma novi izdelki so bili desetkrat dražji od zlata. Skupaj so jih odlični, po umetnosti zelo razgledani ponarejevalci naredili do perfektnosti za skupno težo poldruge tone.
V romanu, kot je opazila že urednica Nela Malečkar, nastopajo nekatere osebe, ki smo jih srečali že v prvi knjigi. Med njimi je slavni Bata, velik kockar, ki je vse pridobljeno premoženje na koncu izgubil in se začel ukvarjati s trgovino z umetninami, seveda ponarejenimi. Ti izdelki, polni nacistične simbolike, saj so zhajali iz nacističnega obdbja, so najbolj šli v prodajo v sami Nemčiji in seveda pod roko, saj je prodaja izdelkov z nacistično simboliko v Nemčiji prepovedana.
Slavko Pregl je omenil, da je Bata znal prodajati. V Beogradu sta z Leonom obiskala njegovo vdovo in ji omenila nastajanje knjige, v kateri bo govora tudi o njenem možu. Bila je zelo zadovoljna: “Končno bo dočakal svoj spomenik!” Omenil je, da je imel stike s srbskim in ruskim likovnim ter založniškim trgom, bil tam in je to opisal po konkretih doživljajih oziroma krajih.
Najbolj skrivnosten je bil namig ali že kar trditev, da ima knjiga fantastičen konec.
Nova pesniška zbirka po sedmih letih
Petra Koršič
Ciprese so nova pesniška zbirka Petre Koršič, literarne kritičarke, urednice, lektorice in avtorice pogovorno-bralnih ciklov. Njena poezija v novi knjigi raste »iz občutka nežnosti in naklonjenosti do ranljivega«, kot v spremni besedi zapiše pesnik Milan Dekleva. Sto petindvajset cipres – sto petindvajset pesmi je razdeljenih v pet ciklov: prvi, Vojna, in zadnji, Gori, zaklepata in razklepata večno krožnico Vere, Upanja in Ljubezni. Ciprese / so simbol / nesmrtnosti / in / večnega / življenja. / Simbolizirajo / dušo, ki se pomika /navzgor.
Ciprese so dragocen botanični vrt, ki s svojo poetično lepoto nagovarja človekovo pozornost, sočutje in skrb za rast: rast življenja. Svet nas lahko napolni le, če smo se pripravljeni v njem izgubiti. Iz občutka nežnosti in naklonjenosti do ranljivega, iz teme rojevajočega se sveta raste tudi poezija Petre Koršič v novi knjigi.
Nič čudnega, da sta zgroženost nad brezumnim nasiljem in trpljenjem (cikel Ukrajina) ter človeška nemoč pred neznanskim, ki ni božja kazen, ampak posledica subjektivističnega napuha (cikel Požar na Krasu), izhodišče in zaključek knjige. Izhodišče in zaključek, ki razklepata in zaklepata krožnico Vere, Upanja in Ljubezni.
Ciprese v knjigi, ki se hočejo vsaka po svoje, v skladu z anatomijo svojega telesa, dotakniti neba, niso pesniški motiv, ampak simbolna moč govorice. Moč, s katero vzklijemo iz zemlje molka. – Milan Dekleva. (Iz predstavitve knjige MK).
Nela Malečkar je predstavila avtorico kot pesnico in kritičarko, avtorico uglasbljenih pesmi, sama pa je povedala, da se vrača na to mesto (knjigarne Konzorcij) po sedmih letih. Torej bi sklepali, da je nova pesniška zbirka nastajala kar sedem let.
Petra Koršič je povedala, da izhaja iz Goriških Brd, kjer živi, ciprese pa so kot simbol nečesa pokončnega, zimzelenega, večnega, drevo, ki stremi kvišku. Ciprese so stik z naravo.
Že iz nekaterih pogojno rečeno ciklov je razvidno, da so se je v zadnjem času dotaknile nekatere tragedije, kot je vojna v Ukrajini, ki jo je leta 2022 nameravala obiskati, ker ima tam prijateljico, a zaradi sinove bolezni tja ni odšla. Prav tako so jo prizadeli hudi požari na Krasu, ki ga ima zelo rada.
V svoji zbirki Ciprese pesmi ne strogo deli v omenjene teme ali celo cikle, čeprav jih nakazuje – Vojna, Vera, Upanje, Ljubezen, Gori, ampak ohranja pesmi številčno sklenjene po vrstnem redu in z naslovom Cipresa I… do Cipresa CXXV, z uporabo rimskih številk, kar cipreso postavlja nekako v zgodovinski čas, verjetno kar v rimski imperij, pri nas v Goriška Brda ali na Obalo, od koder je dobila navdih slikarka Metka Krašovec, kar v spremni besedi omenja Milan Dekleva.
Bralec bo takoj opazil cipresovsko podobo pesmi, napisanih v zelo kratkih verzih in kiticah, ki tvorijo navpično ozko “cipresarsko” strukturo.
Petra Koršič in Silvo Grmovšek
V zbirki Prvenci je izšel roman Ida in Hostnikova banda sociologa Silva Grmovška.
Dogajanje dvodelnega romana je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni, v Šaleško dolino in njeno okolico. Zmaga je bila izbojevana, sklenjen je bil mir, vendar se vojni vihar ni povsem umiril. V prvem delu romana spremljamo naslovno junakinjo Ido, v drugem pa osrednjo trojico Hostnikove bande, skupino partizanskih dezerterjev, ki se borijo proti novi boljševiški oblasti. Nor pogum in tragičnost njihovega »razbojniškega boja« še okrepi nenadejana ljubezenska zgodba. (Iz predstavitve knjige MK).
Silvo Grmovšek in Nela Malečkar
Pisatelj je v romanu upodobil povojno temo skrivnostnih borcev proti komunizmu na eni strani in za kraljevino na drugi, ki so v bistvu dezertirali iz partizanskih vrst in se skrivali v gozdovih, preživeti pa so jim pomagali kmeti, v zgodovinopisju sicer znani kot križarska ali Matjaževa vojska, ki bo nekoč prišla in nas rešila pred komunizmom, kot se je razvil.
Roman je nastajal na temelju raziskovaja arhivskega gradiva in po pogovorih z nekdanjimi sodelavci Udbe, ki pa so ostajali bolj tiho in so reagirali z nelagodjem, povedali pa niso nič ali malo. Udba je vsekakor politično opozicijo natanko spremljala.
Čeprav roman temelji na sicer malo ali manj znanih zgodovinskih dejstvih, je napisan kot romaneskna fikcija.
Silvo Grmovšek je, tako kot poprej Slavko Pregl, opozoril, da ima njegov roman dva fantastična konca; po prvem in po drugem delu romana.
Knjiga je bila predstavljena kot avtorjev knjižni prvenec. Nela Malečkar je nekako ugotovila, da se starost pisateljev prvencev dviga ali povečuje. (Kdo je bil najstarejši avtor slovenskega knjižnega prvenca doslej, pa se še ne ve, morda je Silno Grmovšek, rojen leta 1952, najstarejši, drugi pa Danilo Lokar pri 64. ?).
Marijan Zlobec