Pisateljica Gabriela Babnik Quattara se med pisanjem svoje knjige Za angele, da jim ne bo dolgčas prav gotovo ni zavedala, kakšna bo usoda knjige, če bo v načinu pisanja in izoblikovanju svoje pisateljske poetike uporabila ali prepisala posamezne stavke ali dele stavkov iz drugih knjig drugih avtorjev, pri živih ali dosegljivih brez njihove vednosti in privolitve, tu Maline Schmidt Snoj kot avtorice biografije o svoji mami, plesalki sodobnega plesa Marti Paulin Schmidt – Brini.
Gabriela Babnik Quattara na lanskem Frankfurtskem knjižnem sejmu, foto Wikipedija
Bralec zlonamernosti v knjigi Babnikove ne bo opazil, a gre vendarle za možnost, da Snojevi kakšen literarni opisi v knjigi ni bil všeč. A to je en vidik, ki z avtorskim pravom nima veliko skupnega oziroma je težko dokazljiv ali celo nemogoče. Kaj je resnica v biografiji neke ženske in kaj resnica o domnevno isti ženski v literarni upodobitvi ?
Odgovor najdemo v sedanji polemični in v neki obliki sankcionirani situaciji, ki pa temelji na očitku prepisovanja istih stavkov iz načeloma znanstvene knjige v fiktivno. Biografska literatura je praviloma v prednosti, ker ne more prepisovati iz fiktivne literature, lahko pa citira iz mnogih knjig, dokumentov, pisem, dnevnikov, celo iz druge literature…, ki jih fiktivna literatura nekega drugega pisca ali ustvarjalca načeloma ne potrebuje. Dilema in past je, ko pisateljica prestopi prag dovoljenega, sklicujoč se na literarnoteoretski pojem medbesedilnosti, ki v knjigi ni pojasnjen, in uporabi elemente ustvarjalnosti drugih. Brez dovoljenja. Pojem omembe literature na koncu knjige, na kar se sklicuje Gabriela Babnik Quattara, ni zadosten ali z vidika avtorskega prava ničen. Primerjalno bi se dalo odpreti vprašanje v nasprotni smeri: ali so samovoljni in izbrani citati iz drugih virov v znanstvenobiografski knjigi v vsebinskem in pravnem smislu boljši ? Ne. Vse je subjektivno. Še posebej v sodobnem slovenskem zgodovinopisju je škandaloznih pristopov zelo veliko. Knjiga Samo en ples Maline Schmidt Snoj je subjetivna, tako kot je subjektivna Za angele, da ne jim ne bo dolgčas Gabriele Babnik Quattara. (Nekoč sem se pogovarjal s profesorjem dr. Jožetom Toporišičem o nekih slovničnih zadevah in mu rekel, da je to subjektivno, pa mi je odgovoril: “Matematika je subjektivna!”).
Ali pa je avtorsko pravo tudi subjektivno ? So zakoni in njihova interpretacija subjektivni ? Poglejte vsakdanje življenje, kjer je teh dilem in prepirov na stotine.
Problema v konkretnem primeru ne bi bilo, če bi nekdo ne bil prizadet in se hkrati upravičeno lahko sklicuje na kršenje svojih avtorskih pravic. Psihoanalitiki bi najbrž pomislili na odnos ženska ženski, en ustvarjalni ego proti drugemu. Zunanji opazovalec lahko pomisli na marsikaj, v slovenskih dimenzijah pa sploh. Slovenija oziroma slovenski pisatelj, ki piše v slovenščini, je spričo svoje majhnosti lahko avtomatično prizadeta ali kaznovana. Pogojno rečeno je “kazen” tudi v tem, da si pisatelji ne upajo toliko pisati npr. o spolni intimi kot kakšen tujec, nazadnje npr. v Ljubljani gostojoča turška pisatejica Lale Gül v knjigi Živela bom (Mladinska knjiga).
Vprašanje, ali bi se z obema knjigama kaj hudega zgodilo, če do protesta in določenih zahtev Maline Schmidt Snoj ne bi prišlo ? Nič, le pozornost javnosti bi bila manjša; celo knjiga, ki je bila umaknjena iz prodaje, bo začela uživati večjo pozornost; si jo bodo bralci v večjem številu izposojali v knjižnicah. Branje obeh knjig bo večje.
Pisateljica Gabriela Babnik Quattara utegne v bodoče povsod naleteti na bolj priprta, ali celo zaprta vrata, kar je v majhnem slovenskem založniškem krogu, neznatnem trgu in relativno ozkem bralskem okolju za umetnika v samostojem poklicu in s tremi otroki hitro zelo kruto in v boju za enostavno preživetje lahko celo usodno.
Salman Rushdie oktobra 2023, foto Wikipedija
Za pisatelja ali pisateljico je to skoraj najhujša kazen, razen zaporne ali vsaj pogojno zaporne.
Seveda so lahko pisatelji obsojeni tudi na smrtno kazen ali dočakajo atentate nase, kot je atentat z nožem s posledično izgubo desnega očesa leta 2022 preživel lani na Frankfurtskem knjižnem sejmu nagrajeni Salman Rushdie.
Naslovnica knjige Nož v slovenskem prevodu
Mnogi so bili ubiti med vojnami ali po njih, doma ali v emigraciji, zaradi politične ali ideološke pripadnosti… Doslej je bilo ubitih več tisoč novinarjev. (V muzeju v Saigonu oziroma Hošiminhu sem videl posebno steno s portreti nekaj deset padlih novinarjev v vietnamski vojni).
Kritična analiza pisanja Gabriele Babnik Quattara bi se nemara strnila v pomisel, da ni tako odlična pisateljica, če je potrebovala prepisovanje v kakršni koli obliki in obsegu. Če dam nekaj nase in želim priti na pisateljski piedestal, ne bom brskal po tujih knjigah in iz njih prepisoval.
Ampak tu sta v pisateljski polemiki in obtožbah nehote udeležena dva glavna igralca kot zgodovinsko konkretni osebi (Marta Paulin Schmidt – Brina in Karel Destovnik – Kajuh ). Tu pa upravičeno nastopi drugačen lakmusov papir. Tokrat ni pomoči, ker gre za hoten izbor na obeh straneh.
Če bi napadena pisateljica bolj podrobno premislila problem medbesedilnosti, vključno z vsem, kar lahko s tem nastane, bi pisala drugače ? Ali pa bi potem lahko nastopil problem glede same biografske pravilnosti ? In kdo jo pozna ? Bojan Štih mi je nekoč rekel: “Zgodovine ni, so samo knjige o njej!” (Povedal mi je tudi, da si ne znam predstavljati, kaj vse je sam takoj po vojni videl in doživel v Beogradu, kjer je takrat bil, a da o tem ne bi pisal).
Naslovnica knjige Samo en ples
Sam ne verjamem, da bo prišlo do nove izdaje knjige, opremljene s citati, niti ne verjamem, da bo izšla nove, predelena verzija knjige, niti ne, da bo knjiga spet dana v prodajo. Možen bi bil le dogovor, da se v obstoječo knjigo vstavi nekaj listov z že objavljenimi opravičili Gabriele Babnik Quattara ter glavnega urednika Orlanda Uršiča in najbolj izstopajočimi primeri kršenja avtorskih pravic, ki bi jih za objavo pripravila Malina Schmidt Snoj.
Pisateljica Gabriela Babnik Quattara je kaznovana, a to ni kazen za prometni prekršek, ko plačaš kazen in če takoj pol manj. V majhni Sloveniji se vleče vse za tabo. Žal je tako in kazni so prevelike. (V primerjavi s pravimi kriminalci na vseh področjih pa tisočkrat prevelike). Pri pisateljstvu gre ali naj bi šlo za najvišjo moralo ali etično čistost.
V tem kontekstu mi je prišla v roke najnovejša knjiga Srečka Kosovela Pesnikovo poslanstvo (založba Sanje, 2024) in v njem pesem Deset zapovedi.
- Spoznavaj umetnost.
- Ne profaniraj je.
- Posvečuj njeno poslanstvo.
- Služi ji pošteno, da boš lahko rekel: Moja ljubezen je čista.
- Ne oviraj umetnosti. (Propagiraj umetnost).
- Ne bodi pornograf.
- Ne bodi plagiator.
- Ne bodi spletkar.
- Ne delaj kompromisov.
- Ne mešaj se v kritiko.
Marta Paulin Schmidt – Brina, foto spletna objava MK
Vrnimo se k primerjavi tekstov iz obeh knjig, da ugledamo možne dimenzije prepisovanja.
11) Sara je vstala. Nič tragičnega ni bilo v tem, da je zapuščala šolo, pa vendar je bila žalost del te spremembe.
“Sara, ne vem, ali naj rečem,da si naravna voditeljica, vsekakor pa imaš nekaj čisto svojega. Lepo plesno proporcionalnost, z darom za višine in ritme.”
Sara je zavila z očmi. Zdelo se je, da tam stoji že celo večnost in čaka, da ji Vera dovoli oditi. (G. B. Q., str. 62).
Tudi Marija Vogelnik je o svoji soplesalki in prijateljici Marti po vojni zapisala podobno, češ da je bila “svojska, ustvarjalna in umetniško naravnana pisateljica z izrazito osebnim pristopom k sodobni plesni umetnosti/…/ lepa, plesno proporcionirana plesalka z darom za višine in ritme; v njej je bilo dosti plesne kolorature, z živimi nogami in dobrimi poskoki in skoki”. (Marija Vogelnik, Sodobni ples na Slovenskem, Knjižnica Kinetikon 1, Kinetikon laboratorij, Ljubljana, 1975, str. 111) (M. S. S., str. 117/118).
12.) Vera je prijazno in medlo rekla, da je oproščena šolnine in da se lahko kadar koli vrne. (G. B. Q., str. 63).
Prav tako pa kratko pisemce – napisano z roko, a žal brez datuma – kaže, da je prav to svojo učenko posebej cenila: “Draga Marta ! Zaradi Vaše resnosti in Vaših plesnih zmožnosti Vas oproščam šolnine in sicer za ves čas Vašega študija. Vas pozdravlja Vaša M. Vidmar.” (M. S. S., str. 100).
13) Ni ji bilo dovolj samo jutranje prebujanje in premišljevanje, kateri izmed ženskih kipov, ki jih je videla na portalu katedrale v Strasbourgu, je najbolj primeren za plesno interpretacijo. Ta zgled po drugi vrsti umetnosti je bil edinstven, čeprav Sari ni šlo za to, da bi po čemer koli izstopala, pač pa, da jo je pritegnila določena nasprotujoča si narava mladenke, ki so jo nekateri poimenovali “nespametna devica”.
Sara si je v zvezek najprej narisala kostume, ki so bili živi posnetek po kipu: zelo živo rumeno – rdeče barve, ki naj bi ponazarjale strastno željo po življenju, ugajanju in uživanju – do strahu pred vsem tem. S kratkega potovanja v Franciji se je spominjala predvsem hudobije na obrazu “nespametne device”. Dolgo časa je razmišljala o izvoru tega nagnjenja in prišla do sklepa, da ne more biti nič drugega kot neizživeto hrepenenje. Ker je šlo za srednjeveški kip, je hrepenenje znalo izvirati iz nečesa, kar je bilo povezano z moškim in manj s sebstvom, ki je pripadalo ženski. (G. B. Q., str. 63).
Videti je, da si je Marta natanko – kakorkoli že – ogledala predvsem tisto stran gotskega portala v Strasbourgu, kjer je videti čednega zapeljivca, seveda skušnjavca, ki malce avšastim in prismuknjenim nespametnim devicam smehljaje se ponuja jabolko, obenem pa mu na hrbtu, ki ga deklice ne vidijo, (simbolno) lezejo grdi kuščarji in krastače. Vse te device spuščajo svoje lučke, prva se že obrača proti njemu in se nekako (vabljivo) neumno smehlja. Na nasprotni strani portala so seveda resne (in dolgočasne), klasično lepe in pokončne pametne device, ki varno držijo svoje svetilke, pri čemer jih lep bradat ženin, tj. Kristus, blagosljavlja. (M. S. S., str. 121).
Karel Destovnik Kajuh, foto Wikipedija
14) V mislih se je večkrat vračala v trenutek, ko je kot štirinajstletno dekle pobegnila od doma. Bila je naveličana nalog in šole nasploh in se je odločila podati v Afriko. S prijateljico sta šli z vlakom proti Dolenjski in prišli do postaje Ortnek. Tedaj je Sara že imela dijaško karto državne gimnazije za vožnjo po železnici. Nekje je še vedno hranila fotografijo z lastnoročnim podpisom – iztrgala jo je iz izkaznice, opremljene z žigom, in sicer po tistem, ko so po vrnitvi domov in v šolo z njo ravnali kot z zločinko. Sare ni toliko bolela izdaja strica Ivana, pri katerem sta se s prijateljico oglasili, prespali in si nabrali moči za nadaljnje potovanje, pač pa, da so za dogodivščino, kot so to potovanje poimenovali, v celoti obremenili njo. Sošolki iz boljše družine se ni zgodilo nič, Saro pa so okrivili in vrgli iz šole. Teta, ki je računala z njeno meščansko izobrazbo, ji tega prestopka ni mogla oprostiti in Sara je tedaj dokončno razumela, da se želi rešiti močvare, v kateri je odraščala, in to na način, ki si ga bo sama izbrala. Vnaprej so ji pripisovali, da bo iz vsega naredila godljo, niso pa vedeli, da je za to pripravljena sprejeti tudi odgovornost. (G. B. Q., str. 64)
Šele po vojni je o tem sama zapisala, da je v svojem štirinajstem letu – bržkone poleti 1925 – pobegnila od doma in da so po njeni vrnitvi z njo “doma in v šoli ravnali kot z zločinko, z izobčencem. V tem je bil tudi vzrok, da sem prekinila svoje šolanje na gimnaziji, se vpisala v trgovsko šolo in stopila v službo.” (opomba V življenjepisu v Anketnem listu iz oktobra 1945). Spominjam se njenega približnega pripovedovanja o tem, kako da sta se s sošolko, naveličani nalog in šole nasploh, ko sta nekega dne sedeli ob Ljubljanici, odločili, da se podata kar v Afriko. Menda sta šli z vlakom proti Dolenjski in prišli do postaje Ortnek. To je prav mogoče, saj je Marta imela dijaško karto državne gimnazije za vožnjo po železnici. Fotografija z lastnoročnim podpisom, predvidoma iz leta 1925 za to izkaznico, ki je opremljena z žigom “ferialnega saveza” in vtisnjeno štampilko z grbom “Železnic Ljubljana”, nam je ostala. Izstopili naj bi, da se oglasita in prespita pri stricu Ivanu, postajnem mojstru – ali je bil prav tedaj tam v službi ? -, ki je sicer v tem kraju več let živel z družino, možno pa bi bilo tudi, da sta se ustavili pri neznani hiši (kar je malo verjetno). Kakorkoli že, “odpravili”so ju nazaj v Ljubljano ! Dogodivščina je ostala zavita v meglo, njene posledice pa so bile očitne: sošolki iz “boljše” družine se ni zgodilo nič, za vse so okrivili Marto, jo vrgli iz šole, pa tudi doma (najstniškega) prestopka očitno niso razumeli in ji ga niso oprostili. Pobeg, ki je bil posledica slabih ocen in – kot je sama zapisala – občutja, da nima pravega doma, saj se ni mogla nikomur res zaupati in se je zato vse bolj zapirala vase, je njeno psihično razpoloženje in stvarni položaj le še poslabšal. (M. S. S., str. 44, 45, 46).
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec