TV Slovenija je sama naredila precejšnjo reklamo za svojo oddajo Panoptikum, ki jo je vodila novinarka Nina Jerman. Dosedanje prepričanje v javnosti je, da je bila slaba, če pa vprašaš založbi Mladinska knjiga in Litera za dokumente o medsebojnem komuniciranju ter s konkretnimi posledicami, pa dobiš odgovor, da je to poslovna skrivnost.
Gostje v oddaji Panoptikum (z leve): Luka Vidmar, Miklavž Komelj, Gabriela Babnik Ouattara, Breda Smolnikar in Matjaž Pikalo, foto Televizija Slovenija
V napovedi same oddaje 1. maja na MMC lahko preberem:
“Izpostavili bomo nekaj primerov iz zgodovine književnosti – momentov, ko so se romani oziroma njihovi avtorji znašli v sodnih dvoranah, pred represivnimi organi, so bili oziroma so obtoženi plagiatorstva.
Spomnili se bomo jugoslovanskega podija in leta 1976, ko je sočasno v Srbiji in na Hrvaškem izšla Grobnica za Borisa Davidoviča Danila Kiša in sprožila eno največjih plagiatorskih afer v Jugoslaviji. Afera se je iztekla v spopad med književno tradicijo in novimi književnimi prijemi. In kakšna je slovenska zgodba slabega pol stoletja pozneje? Založba Litera, ki je izdala roman Za angele, da jim ne bo dolgčas Gabriele Babnik Ouattara, se je pred kratkim javno opravičila Malini Schmidt Snoj in (njeni) založbi Mladinska knjiga zaradi kršenja avtorskih pravic oziroma nezakonite objave nekaj odlomkov iz njene memoarske knjige Samo en ples, ki riše življenje avtoričine matere, plesne umetnice Marte Paulin Schmidt.
Na prepise iz svojega biografskega dela je Mladinsko knjigo opozorila Malina Schmidt Snoj sama. Ob tem je založbi Litera skupaj z Mladinsko knjigo postavila zahteve: finančno odškodnino, umik iz prodaje in javno opravičilo. Založba Litera je knjigo Za angele, da jim ne bo dolgčas Gabriele Babnik Ouattara umaknila iz prodaje, plačala odškodnino za 0,4 avtorske pole besedila, Malini Schmidt Snoj pa sta je javno opravičili tako založba kot tudi Gabriela Babnik. Zanimalo nas bo, kakšna je razlika med plagiatom ter citatnostjo in medbesedilnostjo, na katero se sklicuje pisateljica.
Malina Schmidt Snoj je v intervjuju za Panoptikum poudarila: “Ni me posebej motila literarna obdelava mamine življenjske zgodbe in podobe, ker smo bili na različne interpretacije navajeni. Bila sem pa ogorčena, ker si je gospa Babnikova dovolila (po domače rečeno) ukrasti moje stavke in stavke moje mame, ki jih je potem ali dobesedno navajala ali pa jih je zgolj minimalno spremenila in predelala ter vtaknila v svoje literarno delo.”
Gabriela Babnik odgovarja, da je v svoji knjigi korektno navedla vire, iz katerih je črpala (delo Samo en ples je navedeno kot medbesedilo) in predelala posamezne pasuse, pri tem pa opozarja, da leposlovje ne navaja virov v opombah pod črto: “Nisem prepisovala. Gre za legitimni literarni postopek medbesedilnosti. Malina Schmidt Snoj je spisala memoarsko prozo, biografsko prozo, sama pa govorim o fikcijski prozi. Se pravi, da sem vzela določene fragmente iz njene knjige. To, da vzameš določen fragment, določen podatek in ga vkomponiraš v lastno fikcijsko zgodbo, to ni prepisovanje. In z vidika literarne zgodovine to ne more držati.” (Iz objav na MMC).
Knjigo se da umakniti iz prodaje in javnosti, a ne v celoti, kar se je pokazalo pri branju Menartovih spominov, sedaj pa po branju knjige Gabriele Babnik Quattara v knjižnicah, kar je za marsikaterega bralca dovolj.
Morala zgodbe je mnogotera, ena tiči v tem, da je medbesedilnost kot ustvarjalni postopek v umetniški prozi poražen. Je v slabšem položaju kot so t. i. znanstveni ali poljudnoznanstveni teksti.
Malina Schmidt Snoj ima v svoji knjigi Samo en ples neomejeno število citatov, opisov ali imenovanj konkretnih imen znanih osebnosti, interpretacij, pričevanj, svojih ugotovitev in komentarjev… Vse te osebe so že mrtve in ne morejo prebrati, kaj je v knjigi zapisano o njih. Na primer o skladatelju in pianistu Marijanu Lipovšku, pa Vilku Ukmarju, s katerima sem sam imel intervju, a marsičesa nisem izvedel, na primer, da je bil Lipovšek takoj po vojni kaznovan in bil en mesec ali celo dva v delovnem taborišču, kar se je pokazalo šele ob njegovi posmrtni razstavi v NUK. A da je bil zaprt, ni vedela niti njegova hči Marjana Lipovšek. Vzrok naj bi menda bil v tem, da je med nemško okupacijo Ljubljane igral klavir v še danes obstoječi restavraciji Šestica. O tem pa mi je v pogovoru in intervjuju pripovedoval skladatelj Bojan Adamič, ki je na isti klavir igral pred njim, med italijansko okupacijo, a je potem dobil nalogo, da gre v partizane, se pravi ven iz Ljubljane.
Gabriela Babnik Quattara se je ujela v past, iz katere pa, metaforično rečeno, je Malina Schmidt Snoj ne želi izpustiti na svobodo, vsaj ne brez hude kazni. Svoboda je zamujena, saj je bila pisateljica javno opredeljena kot tatica, morala se je opravičiti, tako kot njena založba, plačati kazen in pristati na umik knjige iz prodaje.
Primerjave niso enostavne
Ali bi bila knjiga Za agele, da jim ne bo dolgčas Gabriele Babnik Quattara drugačna, če bi nekaj preprisanih stavkov iz knjige Samo en ples Maline Schmidt Snoj opremila s citati oziroma narekovaji ? Ne bi bila, kvečjemu slabša, saj se v romaneskni prozi ne uporablja citatov iz denimo znanstvenih ali poljudnoznanstvenik ali publicistično biografskih knjig. Če pogledamo te knjige, niti ena ni brez sto in več citatov ali sklicevanj, zelo subjektivnih, da ne rečem trditev po potrebi. Če bi pogledal, kaj mi v knjigi Maline Schmidt Snoj ni bilo všeč, bi z lahkoto našel več takih mest, a pustimo to.
Dosedanje primerjave tekstov v obeh knjigah pokažejo, da bi Gabriela Babnik Quattara zlahka sama napisala svojo knjigo brez prepisanega enega samega stavka. Bili bi nemara celo boljši od stavkov v knjigi Maline Schmidt Snoj. Njen stil je drugačen, ni fiktivno literaren. Prepisani stavki, kot so bili ugotovljeni doslej, a le nekaj, niso pogoj, brez katerega Gabrielinega teksta ne bi moglo biti. To niso temeljna stilna in kompozicijska konstrukcija ali nosilec lastne knjige. Res pa je, da močan umetnik ustvarja samo iz sebe, a z vsem, kar je v njem na podlagi tisoč zunanjih vplivov. A ko gre za dve zgodovinski osebi, je težava večja, še posebej če želiš biti tudi na ravni literarne naracije biografsko prepričljiv.
Iz oznak v knjigi Gabriele Babnik Quatara, kot jih je opravila Malina Schmidt Snoj na fotokopijah, je vrsta nejasnih zaznamkov, kot ni DN, kar pomeni, da ni prepis ali dobesedni navedek. DN so deloma označeni z rumeno barvo, kar naj bi pomenilo stoodstotni prepis. Teh oznak je šest.
Oznak NI DN je osemindvajset.
Oznak DN brez podčrtanih stavkov z rumeno barvo je petinpetdeset. Gornji številki nista natančni, ker so oznake na fotokopijah zgoščene in na nekaterih mestih nejasne, ker so ena poleg druge. Nekatere oznake imajo še pripise, kot “prepisano iz zgodovinskega vira”, “povzela dejstvo”, “navedba je iz pisma Toneta Stupice…”, “to je dobeseden odlomek iz Veseli veter Filipa Kalana”…
Kako izgledajo zaznamki Maline Schmidt Snoj
Nadaljevanje zaznamkov Maline Schmidt Snoj o prepisovanju Gabriele Babnik Quattara
9) Morda je bil tudi ta racionalističen skepticizem “kriv”, da se je začela oddaljevati od šolskega sistema in potem med pripravami za nastop šolo zapustila. Leta 1935 tik pred produkcijo se je sicer vrnila, a zato ni naštudirala posebne solistične točke, nastopila je le v skupinskem Menuetu. Ko je v drugo odšla in v dnevnik zapisala “Spet odšla iz šole in se poskušala osamosvojiti.”, so jo dekleta objemala in ji ponujala kuhanca iz rdečega vina in mešanico začimb. V nastalem živžavu, ko so vsa dekleta govorila hkrati, je Sara iskala Verin pogled. Bila je tam, v kotu velike dvorane, njena ramena so bila do polovice oblita s senco. Njen nasmešek je bil zadržan, kakor da bi želela ukrotiti svoja čustva. (G. B. Q., str. 61)
Kot najzrelejša in najbolj samostojna učenka se je že začela oddaljevati od šolskega sistema in spričo posameznih nesoglasij (ne vemo natančneje, kakšnih) med pripravami za nastop zapustila šolo, se tik pred produkcijo 1935 sicer vrnila, a zato ni naštudirala posebne solistične točke, nastopila je le v skupinskem Menuetu. Potem je, kot je tudi zapisala Marija, “spet odšla iz šole in se je poskušala osamosvojiti. Vrnila se je po drugi produkciji” (Marija Vogelnik, Sodobni ples na Slovenskem, Knjižnica Kinetikon 1, Kinetikon laboratorij, Ljubljana, 1975, str. 112), ki je bila že naslednje leto. (M. S. S., str. 111)
Komplicirane oznake Maline Schmidt Snoj
10) “Sara se je vznemirila, umolknila je, postala sumničava. Da bi se umirila, je zaprla veke. Vera je bila vsekakor človek, ki je ohranjal stvari na svojem mestu, in ona, Sara, je hotela spreminjati pot planetov. Zase, ne za druge. Tudi ona je hotela, da bi bilo njeno življenje napolnjeno s trdim delom, toda drugače, kot je to veljalo za Vero. Če nič drugega, je Vera imela finančno pomoč očeta, uglednega obrtnika in meščana, ki ji je pomagal ustanoviti šolo plesne umetnosti in dal zanjo celo natisnit reklamni listek. Na njem je bil najprej zapisan namen šole, ki je bil “zgraditi osnove slovenske plesne umetnosti”, sledila je “predstavitev študija v skupinah, solo ure, posebna skupina za gospode.” (G. B. Q., str. 62).
Na začetku teh vsestransko razgibanih tridesetih let je Meta Vidmarjeva s finančno pomočjo očeta, uglednega obrtnika in meščana, leta 1930 ustanovila svojo šolo plesne umetnosti in dala zanjo natisniti zanimiv “reklamni” listek, ki ga je Marta shranila. Na njem je najprej zapisan namen šole, ki je bil “zgraditev osnove slovenske plesne umetnosti”, in nato predstavljen študij: “v skupinah, solo ure; posebna skupina za gospode. Navedene so tri skupine: pripravljalni tečaj in laična skupina, ki pa je “povsem ločena od poklicne, ki tvori skupino Metode Vidmarjeve”. (M. S. S., str. 88/89).
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec