Pri sedanjem javnem in pred javnostjo deloma skritem dogajanju okrog očitanega prepisovanja pisateljice Gabriele Babnik Quattara iz knjige Maline Schmidt Snoj se zdi, kot da se je vse dogajalo prehitro, premalo premišljeno, nenatančno, brez internih pogovorov z vsemi možnimi vpletenimi, da bi najprej vse skušali urediti po mirni poti in brez škandala. To se ni zgodilo, sicer tega ne bi pisal, ker ne bi vedel.
Nela Malečkar je bila urednica knjige Maline Schmidt Snoj, foto Marijan Zlobec
Kot izhodišče se zdi, da je Mladinska knjiga sprejela pisateljico Malino Schmidt Snoj, ki je prišla na pogovor k urednici svoje knjige Neli Malečkar. Pripravila je fotokopije strani iz knjige Za angele, da jim ne bo dolgčas Gabriele Babnik Quattara, s čimer naj bi se sprožil postopek, ki morda še ni končan.
Udeleženci ali potencialni udeleženci niso dovolj premislili, kako bo ali kako lahko reagira javnost, še posebej bralska, novinarska, kritiška, uredniška.., pozabili pa so tudi na vsakršne možne komentarje na spletnih omrežjih, objave na blogih, FB, X, bivšem Twitterju…
Mladinska knjiga je zahtevala javno opravičilo Založbe Litera, in pisateljice, plačilo odškodnine ter umik knjige iz prodaje. Vse to je dobila.
V javnosti se je med prvimi dejstvi pojavil očitek, da je Gabriela Babnik Quattara dobesedno prepisala 68 odstavkov iz knjige Maline Schmidt Snoj in jih vključila v svojo knjigo.
Kje so dobili teh 68 odstavkov, kdo jih je znotraj MK primerjalno analiziral in sestavil katalog prepisovanja, kdo iz pravne službe MK je vse to preveril, našel, se pravi potrdil, analiziral zakon o avtorskih pravicah in njihovem kršenju ?
Prepisovanje ali očitano prepisovanje iz knjige v drugo knjigo dveh avtoric in založb, seveda brez pridobitve soglasja ali dovoljena, avtomatično vključuje še bistveno več ljudi.
Ali je Madinska knjiga sama opravila nujno primerjalno analizo, ali pa se je prepustila tistemu ugotovljenemu prepisovanju, kot ga je v obliki fotokopij strani iz knjige Gabriele Babnik Quattara in svojih zabeležk na njih opravila z raznimi opombami, oznakami, podčrtavanji, nejasnostmi, označbami številk strani… pripravila pisateljica Malina Schmidt Snoj ?
Dosedanje ugotovitve se mi bolj kažejo kot prehitro reagiranje Mladinske knjige, ki bi v svoji uredniški in pravni službi, potem ko je sprejela informacijo o prepisovanju in kršenju avtorskih pravic avtorice in založbe s strani druge avtorice in založbe, morala najprej od prizadete avtorice zahtevati izpisan celotni katalog prepisanih mest ter še ponazoritev objav v kontekstu v knjigi.
Ne vem, ali se je to zgodilo ali se ni, vem pa, da so mi na MK rekli, da so dokumenti dopisovanja med Mladinsko knjigo in Založbo Litera poslovna skrivnost.
Dalo bi se sklepati, da je resnica poslovna skrivnost, laž pa dobiva najširšo publiciteto v sorazmerno dolgi televizijski oddaji Panoptikum na prvem programu nacionalne televizije ?
Če Mladinska knjiga to skriva, pa na to, kar skriva, opozarja Javno opravičilo zaradi kršenja avtorskih pravic najvišjega predstavnika Založbe Litera, glavnega urednika Orlanda Uršiča.
Ne moreš se opravičiti za nekaj, česar ne veš, ne moreš navesti podrobnosti iz opravičila, če jih ne preveriš in poznaš ?
Kako je Orlando Uršič lahko zapisal, da je “v knjigi Za angele, da jim ne bo dolgčas, Gabriela Babnik Quattara dobesedno prepisala oseminšestdeset odstavkov iz knjige Samo en ples, avtorice Maline Schmidt Snoj, ne da bi za prepis pridobila dovoljenje avtorice, ali založbe Mladinska knjiga, s čimer so bile nedvomno kršene avtorske pravice Maline Schmidt Snoj kot je tudi kršeno pravno napotilo, zapisano v knjigi Samo en ples avtorice Maline Schmidt Snoj, ki je izšla pri Mladinski knjigi in se glasi, da je brez pisnega privoljenja avtorja ali založbe Mladinska knjiga prepovedana predelava avtorskega dela Samo en ples v kakršni koli obliki ali kakršnem koli obsegu. Pri čemer založba Litera javno priznava, da v tem primeru ni šlo za predelavo, pač pa za dobesedno prepisovanje Gabriele Babnik Quattara…”
Orlando Uršič na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu, foto Marijan Zlobec
Kaj konkretno piše v knjigi Maline Schmidt Snoj ?
“Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.”
Objava v knjigi torej ne omenja dovoljenja avtorja, ampak Založbe. Avtor mora prenesti svoje zahteve na založbo, ki potem reagira. Omemba “v kakršnem koli obsegu” bi s pravnega vidika lahko ali že pomeni, da se zgodi prekršek, če prepišeš en sam stavek.
Kje pa je očitanih 68 dobesedno prepisanih odstavkov ?
Doslej sem tu objavil štiri primerjave oziroma citate iz obeh knjig, kot jih je označila Malina Schmidt Snoj. Odkril nisem še nobenega prepisanega odstavka. Nadaljujmo.
Dokument, ki ga Malina Schmidt Snoj ni označila z DN, ampak le podčrtala
5) Ni šlo le za to, da so Italijani prepovedali kolesa in potem celo tricikle, kar je pomenilo, da je na delo odslej morala hoditi peš in se je pod večer domov vračala z otečenimi gležnji, pač pa, da je z žensko brezobzirnostjo uganila, da njen ponižani moški, ki je znal vstopiti v kavarno in tam po več ur molčati, zaradi česar so ga vedno videli kot tistega, ki kvari zabavo, medtem ko so doma, v varnem zavetju kuhinje, iz njega prihajale salve besed, ni znal razbrati pomena orgazma. (G. B. Q., str. 50).
Še prej pa so vpeljali tudi svojo valuto, preimenovali ulice, postavljali dvojezične napise, odstranjevali spomenike in uvajali vse več prepovedi Ljubljančanom: med drugim niso smeli uporabljati koles, ko pa so se začeli voziti s tricikli, so prepovedali še te, obvezno so morali oddati smuči in radijske sprejemnike, s čimer je oblast uspela utišati ilegalno radijsko postajo Kričač, ki se je selila po mestu in je Italijani sicer niso nikoli odkrili. (M. S. S., str. 193).
Dokument Maline Schmidt Snoj o prepisovanju Gabriele Babnik Quattara
6) Ko je na predvečer druge obletnice italijanske okupacije 11. aprila 1943 na zvoniku frančiškanske cerkve zaplapolala slovenska zastava, dejanje pogumnega in spretnega “neznanca”, je Mara vzhičeno zaploskala, Jože pa je izvlekel stekleničko, jo držal z otrdelo levo roko in spil dva požirka žganja ter potem začel pripovedovati o svojih vojnah, čeprav se ni nikoli nobene udeležil, in da bi prikril svoje neherojstvo, je začel preklinjati Boga zaradi zamud vlakov. (G. B. Q., str. 51).
Slovensko zavest upornih Ljubljančanov je pokazala tudi drzna akcija, ko je na predvečer druge obletnice italijanske okupacije 11. aprila 1943 na zvoniku frančiškanske cerkve zaplapolala slovenska zastava. Pogumnega in spretnega “neznanca” – to je bil mladinec Vili Kopetzky/Vilko Kopecki – Ibro, vodja narodne zaščite kvarta Tabor, kjer je stanoval – niso odkrili, zelo pa so se morali potruditi, da so zastavo spravili dol: streljali so vanjo, pa je niso sklatili, dokler niso končno našli fanta, ki jo je šel snet. (M. S. S., str. 196).
7) Sara je vedela, da njihova učiteljica, mentorica in matrona ni bila plesalka in koreografinja, temveč le plesna pedagoginja z geslom “Ples je poslanstvo”. Večkrat je navrgla, da živijo v času, ko preveč terjati od sebe ni v modi, in Saro pri njej ni pritegnila njena starokopitnost, vsekakor je pripadala obdobju spoštljive predanosti, pač pa, da ji je bilo ob izrekanju o predanosti vseeno, ali bo deležna pomilovanja ali zasmehovanja. (G. B. Q., str. 58/59).
Meta sama namreč, paradoksno, tako rekoč ni bila ne plesalka ne koreografinja, temveč le plesna pedagoginja z geslom: ples je poslanstvo! Njen edini znani oziroma navajani javni solistični nastop 7. januarja 1927 Plesni večer Mete Vidmar v ljubljanski Operi s ponovitvijo v Mariboru 10. januarja – pozneje je zaplesala le še nekajkrat v posameznih točkah na javnih produkcijah svoje šole v tridesetih letih – je bil zasnovan, kolikor je mogoče sklepati iz gledališkega letaka, na raznih narodnih motivih in še posebej na slovenski ljudski pesmi. (M. S. S., str. 91).
8) Iz razmišljanja jo je zbudil nežen zvok flavte. Vera je nekomu nekaj dopovedovala in očitno ni šlo za soplesalke. Od gostov, ki so se zbrali, da bi si ogledali plesne vaje, je zahtevala mir. Moškega srednje rasti, ki je na glavi zadržal klobuk, je posadila na klop ob steni in utišala. (G. B. Q., str. 60).
Zanimive Metine ure se je smelo priti tudi gledat: to je dovolila nekaterim ljubljanskim kulturnikom, recimo Ukmarjevi ženi Boltarjevi, Lili Novy ali Cirilu Kosmaču. Anekdota s pisateljem, ki je nekaj kolovratil po plesni dvorani in govoril, pa kaže, da je od gostov zahtevala mir, saj ga je hitro posadila na klop ob steni in utišala. (M. S. S., str. 97/98).
Da ne bo pomote: to so dokazni primeri dobesednega prepisovanja, kot jih je v knjigi Gabriele Babnik Quattara zabeležila Malina Schmidt Snoj, Orlando Uršič iz založbe Litera pa se javno opravičil, ker je Gabriela Babnik Quattara “dobesedno prepisala oseminšestdeset odstavkov iz knjige Samo en ples, avtorice Maline Schmidt Snoj…”
Kot kaže dosedanje prizadevanje, pa bo do te zelo visoke, da ne rečem ambiciozne številke v ugotavljanju prekrškov, zelo težko priti.
Na tihem bi se lahko vprašal, kakšni so literarni uredniki pri založbah, koliko knjig so doslej imeli v branju in urejanju v dvajsetletnem, tridesetletnem delu, da nečesa ne odkrijejo ali ne opazijo že na prvi pogled ?
Po javno objavljeni trditvi o prepisanih 68 odstavkih, ne da te kdorkoli prepozna ali kot prepisovalca teh odstavkov identificira in odkrije, moraš biti nič manj kot medbesedilni velemojster.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec