Javna obravnava problema, ki je nastal okrog ali v zvezi s prepisovanjem ene pisateljice v svoji knjigi stavke iz druge knjige druge pisateljice, temelji zgolj na besedni ravni, brez konkretnih primerjalnih analiz obeh knjig.
Obe knjigi skupaj
Tega pa doslej ni bilo, kar pomeni, da se vse odvija zelo po svoje, površno, pristransko in vsesplošno ali za vse vpletene škodljivo. Slovenski knjižni trg je majhen, bralcev vse manj, naklade nizke.
Naklada knjige Samo en ples Maline Schmidt Snoj je bila zgolj 500 izvodov, čeprav bi pomislil, da bi knjiga o širšem kontekstu kulturnega in partizanskega življenja z raziskanimi in opisanimi mnogimi dogodki, prizori, dokumenti, zelo znanimi ljudmi…, zanimala veliko več ljudi. A jih očitno ne.
Podobno je s knjigo Za angele, da jim ne bo dolgčas Gabriele Babnik Quattara, ki je prav tako izšla v 500 izvodih, sedaj pa je prisilno umaknjena iz prodaje.
Z avtorsko pravnega vidika je seveda vseeno, kolikšna je naklada knjig, važno je, da pravne službe ugotovijo kršenje avtorskih pravic opredeljenih v zakonu.
Vsak pisatelj to ve, vprašanje pa ostaja, ali to upošteva. ali pa si pravice in omejitve razlaga po svoje.
V knjigi Gabriele Babnik Quattara gre za težko odkrite primere necitiranega prepisovanja. Ker navaja na koncu knjige kar deset del kot sobesedil, bi se dalo pomisliti, da očitek Maline Schmidt Snoj morda ni osamljen ali edini. Npr. ali bo pesnica Miljana Cunta, ki je na seznamu v knjigi citirana z zadnjo pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, Slovenska matica, 2023, odkrila kaj svojega ali ne, se ji bo to sploh dalo iskati in javno protestirati in kaj zahtevati ?
Kot se kaže, je problem medbesedilnosti nerešen, neopredeljen, pravno nedoločljiv oziroma ga v zakonu o avtorskih pravicah ni.
Če sedaj prebiram hkrati in primerjalno obe knjigi, ki sta v avtorskem in založbinskem sporu, ne opazim kakšnega umetniškega presežka ene pisateljice na račun druge. Druga knjiga bi zlahka bila brez ene same prepisane misli, stavka ali celo odstavka, prepisanega iz poprej objavljene. Iz kasneje citiranih primerjav bo bralec ugotovil, da ni bilo nobene vsebinske potrebe, niti stilne, osebnostne, krajevne, časovne, saj vse ostaja v podobni enotnosti.
Zakaj prepisujem, če sem sam boljši literat kot nekdo drug, avtor knjige povsem drugačnega žanra, ki fiktivne literature v svojem delu ne uporablja ?
Na to vprašanje bi znala odgovoriti, ali pa tudi ne, samo avtorica, ki ji očitajo prepisovanje in kršenje avtorskih pravic. Ona v svoji intimi, se pravi v čisto intimnem ustvarjalnem postopku ve, kako piše, kako sledi toku lastne literarne zgodbe, kje je nečesa premalo in kje najti gradivo za zgodbo ali za eno poglavje pod naslovom Vera, v kateri bo bralec prepoznal usodo slavnega Karla Destovnika Kajuha in njegove očitno ljubezenske partnerice, v kateri je Malina Schmidt Snoj prepoznala svojo mamo.
Gabriela Babnik Quattara se je ujela v past, ki si jo je sama postavila, kar je v pisateljski sferi bolj redko, ni pa edini primer.
Zakaj je potrebna ali uporabljena medbesedilnost, če tega pisatelj ali pisateljica ne potrebuje ? Gre za neko prepisovalno manijo ali skoraj bolezen? Tega ne vem. Vsekakor gre za neke dileme individualnega ustvarjalega postopka in značaja. Tu seveda ne more biti pisateljske spontanosti in celovitosti, ampak je potreben primerjalni zastoj, iskaje, najdenje, odločitev, vkomponiranje, brisanje sledov prepisovanja… Ta magnetizem prvega teksta se izkaže kot škodljiv za avtorja drugega ali kasnejšega.
Ali medbesedilnost dokazuje, da nek avtor ne more napisati svoje knjige brez pomoči drugih knjig ? Sam tega ne odkrijem oziroma bi bil moj odgovor da ne. Ali če povem konkretno: Gabiela Babnik Quattara bi bila enaka ali enalo vredna pisateljica tudi brez uporabe medbesedilnosti, po moje bi bila še boljša, saj je tekst, iz katerega je prepisovala, neliterarni, drugačen ali slabši.
Poglejmo nekaj primerov iz obeh knjig.
1) Ljubljana ni nikakršen problematičen kraj, pač pa zaspano srednjeevropsko mesto, z edino spodobno Lectarno v mestu, ki sta jo vodila njuna prijatelja Hedi in Ben, skromna in dostojna človeka, s posluhom za umetnost, saj sta, in ne glede na to, da njun posel še ni prav zaživel, sponzorirala različne umetnike. (Iz knjige Gabriele Babnik Quattara na strani 48).
Dve “postavki” sprožata vprašanja: največ denarja je namenila Hedi, svoji prijateljici, ki je tedaj že imela Lectarijo. (Iz knjige Maline Schmidt Snoj na strani 185)
2) Če je že kdo bil v deliriju, so bili to Ljubljančani. Na okupacijo so se odzvali z gosto razpredeno odporniško mrežo. Na določene dneve so organizirali molčeče akcije, “ure splošnega molka”. Na spomin žrtve okupatorja so med sedmo in osmo zvečer izpraznili ulice, zavladala je popolna tišina v popolno presenečenje in prestrašenost Italijanov, ki so mislili, da bo kaj razneslo. Heidinega moža Bena, ki se je po naključju pojavil na sredini prazne ulice, so zajeli in ga zasliševali. (G. B. Q., str. 49)
Kakšno moralno odporniško in mobilizacijsko moč je OF imela že v letu 1941 s svojo neverjetno na gosto razpredeno mrežo po Ljubljani, kažejo skoraj stoodstotno izvedene jasne “molčeče” protiokupatorske akcije , “ure splošnega molka”. Organizirali so jih na določene dneve, recimo na nekdanje jugoslovanske praznike (29. oktobra, dan osvobojenja izpod Avstro – Ogrske, in 1. decembra, dan “zedinjenja” v eno državo), pa tudi 3. januarja v spomin na žrtve okupatorja, tako da so med sedmo in osmo uro zvečer izpraznili ljubljanske ulice. Zavladala je smrtna tišina v popolno presenečenje in prestrašenost Italijanov, kaj da se zdaj dogaja – mogoče bo kaj razneslo, kje so vsi ljudje ? Če se je le pojavil kdo, ki se z akcijo ni strinjal, so prijeli in preiskovali tega. (M. S. S., str. 195)
Obe pisateljici omenjata “ure splošnega molka”, s tem da Malina Schmidt Snoj v opombi pod črto navede, da je to poimenovala Mira Svetina – Vlasta v Spominih na partizanska leta, zbral in ur. Ferdo Godina, Založba Borec, Ljubljana, 1974.
3) Marija je vedela, kaj je Ben želel sporočiti: mesto, ki so ga Italijani želeli spremeniti v taborišče, je delovalo nekako orgazmično. Jutranja presenečenja s popisanimi znamenji OF po stenah hiše in raztrošeni lističi, v katere so Italijani strmeli in niso ničesar razumeli in ki jih je bilo včasih toliko, da so jih morali s pločnikov pometati, na vsakem vogalu skupine italijanskih vojakov z napol izvlečenimi bodali, mlade ženske, ki so v cekarjih nosile orožje in hrano za upornike in mladi moški, ki so si prsi opasali s črnimi obešankami in si čeznje nadeli bele srajce – za hrabrost kot nekakšen emajl na površini ničesar. (G. B. Q, str. 49).
Razne akcije tihih bojkotov je zelo nazorno popisal Javoršek v svojih že omenjenih spominih, tako jutranja presenečenja s popisanimi znamenji OF po stenah hiš, pa z rastrosenimi lističi, v katere so Italijani strmeli in ničesar niso razumeli in ki jih je bilo včasih toliko, da so jih morali s pločnikov kar pometati, kot tudi vsakič enourno mrtvaško prazno mesto, ko je Italijane prevzel paničen strah. (M. S. S., str. 195).
Podčrtan očitek dobesedno navedenega stavka v knjigi Gabriele Babnik Quattara
4) Podoben učinek nenavadnosti, neobičajnosti, vznemirljivosti je imelo tudi nenadno izlitje izjemne množice ljudi na ulice, ki se je pod noč porazgubila domov, za njo pa so spet ostali listki in slovenske zastavice. Marija je prisluhnila Jožetovim pomislekom, čeprav se z njimi ni strinjala: v tem praznovanju upora je bilo nekaj zloveščega. Namesto da bi mladi zbežali pred smrtjo, namesto da bi se vrnili k družini, religiji, prednikom, vrlinam, dnevom, so zdrsnili v omamo in nekateri so celo zbežali v hosto, kjer naj bi po neumnosti zapravili svoje nekoristno življenje. (G. B. Q., str. 49).
Stavek ali odlomek v knjigi Maline Schmidt Snoj
Podoben učinek je imelo nato ob osmih zvečer tudi nenadno izlitje izjemne množice ljudi na ulice, ki se je pod noč porazgubila domov, za njo pa so spet ostali listki in slovenske zastavice. Kot se je Javoršek z navdušenem in občudovanjem spominjal takega “plebiscita” za OF, pa je bil razočaran nad tistimi koraki komunistov in tudi lastnih krščanskih socialistov, s katerimi so tako rekoč enodušno zaupanje ljudi v OF po vsej Sloveniji vse bolj zmanjševali, kar je vodilo v razkol in s tem tudi v državljansko vojno. (M. S. S., str. 195/196).
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec