Za kritiko Gabriele Babnik Quattara je merodajna analiza teksta (1)


Knjiga Gabriele Babnik Quattara Za angele, da jim ne bo dolgčas, ki je izšla lani pri Založi Litera, je bila umaknjena iz prodaje, založba je plačala Mladinski knjigi zahtevano odškodnino, založba in avtorica knjige pa sta se javno opravičili, a vtisi v javnosti, pa tudi komentarji so še naprej zelo različni.

Malina Schmidt Snoj, foto MK/Saša Kovačič

Zdi se, da se več bralcev postavlja na stran pisateljice kot pa nasprotnice oziroma druge avtorice, Maline Schmidt Snoj, ki je svojo knjigo Samo en ples s podnaslovom Zgodba Marte Paulin SchmidtBrine izdala pri Mladinski knjigi in pisateljici Gabrieli Babnik Quattara očita, da je posamezne stavke iz svoje knjige prepisala in vključila v svojo oziroma njeno knjigo.

Gabriela Babnik Quattara, foto Mestna knjižnica Ljubljana/Mankica Kranjec

Žal noben dosedanji komentar ni nastal na podlagi tekstne kritike in primerjave in posledično ali kot prvo in enakovredno upoštevajoč pravni vidik kršenja avtorskih pravic. V najširšem smislu so avtorske pravice objavljene v zakonu, v konkretnem primeru pa v sami knjigi, kar pa je itak na vseh ravneh približno enako ali že kot formula, ki nikogar ne preseneča, dokler se ne zgodi kršitev.

Naslovnica

Kot se kaže v očitani knjigi, je v njej šlo za prepisovanje določenih stavkov iz ene avtorske knjige v drugi. Vzporedno nastane še več drugih vprašanj, ki pa v pravnem smislu ali glede avtorskih pravic niso sporne ali sankcioniranje. So lahko npr. nevšečne po prikazani vsebini, kakšnem prizoru, dogodku, konverzaciji, interpretaciji ljubezenskih ali kakšnih drugačnih odnosov, še posebej, če gre za žanrsko različne knjige.

Naslovnica

Tu gre za biografsko knjigo o materi Maline Schmidt Snoj – Marte Paulin Schmidt – Brine in za čisto fiktivno literaturo Gabriele Babnik Quattara, kar pa se je v dosedanjih interpretacijah in komentarjih pokazalo, da ni čisto tako.

Komentarji brez prebranih obeh knjig nimajo kakšne teže, so pa zelo odmevni, še posebej pa televizijska oddaja Panoptikum. Vse to ne vpliva na samo dejstvo, ker sta obe knjigi že natisnjeni, ena umaknjena iz prodaje in jo je možno brati le v knjižnicah, kjer jo imajo.

Proti knjigi Gabriele Babnik Quattara je pri Mladinski knjigi intervenirala (na obisku in pogovoru) Malina Schmidt Snoj, avtorica biografije o svoji materi plesalki modernega plesa pred drugo svetovno vojno, med NOB, ko se je pridružila partizanom in njihovi kulturni skupini, nastopala kot plesalka, in še po vojni…

Malina Schmidt Snoj je na MK prinesla fotokopijo vseh strani iz knjige Gabriele Babnik Quattara, v katerih je opazila prepis ali prepisovanje stavkov iz svoje knjige, in to brez prošnje za dovoljenje in seveda brez avtoričinega dovoljenja.

Ni pa prinesla fotokopij strani kot originalov iz svoje knjige, oziroma mi jih Mladinska knjiga ni pokazala, iz česar sklepam, da jih nima. Soočenje je namreč možno samo s primerjavo dveh tekstov, ne s podčrtavanjem le enega.

Če je protestirala Malina Schmidt Snoj, to pomeni njen absolutni protest z določenimi zahtevami, ki so se že doslej zgodile. Knjiga je umaknjena iz prodaje, kazen ali odškodina po ceniku plačana, opravičilo založbe in avtorice objavljeno. A knjiga je vseeno javna; če je ne morem kupiti, jo bom vseeno lahko prebral. In še več: knjigo bo prebralo še več bralcev, kot bi jo sicer. Ne nazadnje se da danes knjigo fotokopirati. Menda ima vsakdo pravico do treh kopij.

Kako se da te kopije širiti po računalniški mreži, ve vsakdo.

Vendar pa je bistvo v pravnem in moralnem ter umetniško ustvarjalnem in raziskovalnem smislu. Če vem, da me nekdo v svojem literarnem delu prepisuje, ne da bi me poprej obvestil in vprašal za dovoljenje ter hkrati obrazložil svoj koncept literarnega dela in samega postopka pisanja ali literarne poetike, – največ je bilo govora o medbesedilnosti -, sem lahko najmanj užaljen.

Seznam sobesedilnih knjig v Za angele, da jim ne bo dolgčas

Kaj bi Malina Schmidt Snoj lahko naredila, ni predmet mojega ugibanja. Morda bi bila odmevnejša njena objava določenih primerov prepisovanja npr. v Sobotni prilogi Dela in bi bila priložnost za širše javne primerjave, soočenja, polemike…, kot so bile v omenjeni televizijski oddaji Nine Jerman.

Javno opravičilo Gabriele Babnik Quattara

“Pri pisanju svojega leposlovnega dela Za angele, da jim ne bo dolgčas, in sicer v poglavju Vera, sem se med drugim nanašala na biografijo o Marti Paulin Schmidt Snoj – Samo en ples Maline Schmidt Snoj (Mladinska knjiga, 2022). Knjiga Samo en ples je navedena kot vir ob koncu romana Za angele, da jim ne bo dolgčas, torej kot eno od »sobesedil(a), s pomočjo katerih je nastala ta knjiga«. Roman na ta način izpolnjuje namen soočenja in napotitve, ni pa izpolnjena citatna soslednost, ki si jo je gospa Malina Schmidt Snoj želela. V primeru ponatisa knjige bodo poleg navedbe vira, in če to ne bo predstavljalo vsebinskega posega v roman, dodane še dodatne oznake, ki bodo zadostile zahtevam Maline Schmidt Snoj.

Avtorice dela Samo en ples tudi nisem zaprosila za dovoljenje za to, da se v svoji zgodbi nanašam na podatke iz njene knjige, kar bi predhodno lahko storila in se s tem verjetno izognila nadaljnjemu pojasnjevanju, da razmerja med zgodovinsko in umetniško resnico ne razumem kot razmerja identitete, ampak kot travmatično razmerje dveh vsaj delno različnih resnic. Sinteza zgodovinske resnice in svobodne literarne interpretacije, kot se pojavlja v mojem romanu, ki ga je založnik umaknil iz prodaje, avtorici knjige Samo en ples pa je bila plačana odškodnina za 0,4 avtorske pole besedila, naj bi služila globljemu vpogledu v usodo umetnic in umetnikov v času druge svetovne vojne, med njimi posebej plesalke Brine in padlega partizanskega pesnika Kajuha.

Da se je gospa Malina Schmid Snoj, ki je s knjigo Samo en ples ustvarila pomembno raziskavo, uprla moji fiktivni obdelavi te zgodbe, razumem. Spoštujem tudi njeno občutljivost, saj gre za njeno mater, katere spomin še vedno časti. Moji nameni pri moji fiktivni obdelavi te zgodbe, ali kot zapišejo v dopisu Mladinske knjige, ki je izdala knjigo Samo en ples, »smiselnem in dobesednem povzemanju« besedila Maline Schmid Snoj, niso bili zlonamerni in izražam globoko obžalovanje zaradi čustvenih bolečin, ki sem jih nehote povzročila s svojim literarnim delom. Gospo Malino Schmid Snoj prosim za razumevanje. Čutila sem potrebo po nanašanju na življenjsko zgodbo, Brinino hrepenenjskost, uporniškost, poskus pobega v Afriko, predvsem pa vere v umetnost ter moč negovanja in obnavljanja skozi umetnost, ne zato, da bi grdo pisala o materi Maline Schmid Snoj, pač pa, da bi ji postavila literarni spomenik.”

Gabriela Babnik Ouattara, Ljubljana

Bralci želijo sami brati, prebrati, oceniti, primerjati, videti celoto, ves vsebinski kontekst. Objava tekstne analize bi mnoge bralce glede izraženih očitkov lahko prepričala, ali pa ne.

Oznake Maline Schmidt Snoj v knjigi Gabriele Babnik Quatara, kaj ugotavlja kot dobesedni navedek ali prepisovanje, ni pa fotokopije strani iz svoje knjige, da bi se to prepisovanje videlo in prebralo ter soočilo, kar bi bilo edino verodostojno

Gabriela Babnik Quattara se je sklicevala na medbesedilnost, ni pa natanko razložila, kaj ji to natanko pomeni in kako je ta novejši literarnoteoretski pojem uporabljala v literarni praksi.

Iz kazala oziroma sklepne opombe v njeni knjigi je namreč razvidno, da je navedla kar deset knjig tujih avtorjev. Sama jih je predstavila pod naslovom Sobesedila, s pomočjo katerih je nastala ta knjiga.

Kaj to v avtorsko pravnem smislu pomeni, se zdi, kot da ni povsem jasno oziroma ne pomeni nič drugega ali izven avtorskega prava kot že doslej. Ali je avtorica s to objavo deležna možnosti kakšnega posebnega ustvarjalnega postopka ali pisateljske prakse ter posledično uvrstitve v kontekst ali kar zgodovino sodobne slovenske proze, je vprašanje njenega pogleda na literaturo in knjige kot javno dobro ali knjige kot lastnine vseh ? Lahko bi pomislil, da sta tu trčila dva pogleda, ki pa se izključujeta, ker en princip (Malina Schmidt Snoj) ne dovoljuje drugega, ker se čuti prizadet, oškodovan, če uporabim le nekaj izrazov milejšega značaja.

Dalo bi se pomisliti, da je Gabriela Babnik Quattara v svojem literarnem pisateljskem smislu s pomočjo svoje razlage in uporabe principa medbesedilnosti preveč posegla v pravice nekoga drugega, kar se ji je vrnilo kot bumerang ?

Očitek, povezan z besedilno analizo in dokazi o prepisovanju ene avtorice proti drugi, je nedvomno tu.

A vendarle nastopi vprašanje: kaj sem kot bralec obeh knjig pridobil ali izgubil ? Kakšne pravice ima bralec, ki obe knjigi sedaj bolje pozna kot jih je še malo nazaj ? Nobenih. Knjiga potemtakem ni javna, ampak le avtorjeva in njegove založbe.

Če bi se vprašal, ali bi reagiral slehermi avtor tako, kot je bila reagirala Malina Schmidt Snoj, bi bil odgovor verjetno v večini pritrdilen.

Dalo bi se dodatno vprašati, ali so ta prepisovanja v celoti dobesedna, delna, smiselna, spretno vkomponirana v knjigo po vsebini, prizorih, temi, času, osebah, krajih, vzdušju, stilu…, ali pa niso ? Ali so prepisane cele strani, odstavki, stavki… ?Ali je prepisovanje vsaj inteligentno, ali berem táko knjigo takó, da sam ničesar ne opazim, da bi bilo narobe ?

Past in razlaga medbesedilnosti je zelo odprta.

Ali je za prepisovanje potreben pogum ali predrznost, samovolja brez spoštovanja knjige nekoga drugega, vizija in udejanjenje lastne literature s konkretnimi, ali celo zgodovinsko znanimi in identificiranimi liki? Je že izbor teme iz ene knjige v svobodni in drugačni ter čisto literarni obdelavi neke krajše teme ali zgodbe (poglavje Vera) ob še drugih zgodbah v svoji knjigi dokaz nekakšnega mojstrstva, ali kaj drugega ?

Če pogledamo že sam naslov knjige Za angele, da jim ne bo dolgčas, bi se ga dalo zlahka nadaljevati kot In za hudiča, ki nikoli ne da miru (ali kaj podobnega).

Ali sem v tem trenutku angel, ki pišem to kar berete, da mi ne bi bilo dolgčas ? Ali pa sem zlobec in zato pišem ?

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec

 

,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja