Jani Virk je v prestižni zbirki Kondor kot številka knjige 372 dočakal izbor svojih kratkih zgodb pod skupnim naslovom Metulj v jantarju in s podnaslovom Zgodbe z roba vesolja. Avtorica izbora in spremne besede ter urednica knjige je Julija Uršič, ni pa jasno, ali sta njena tudi sam naslov in omenjeni podnaslov, saj o tem v spremni besedi ni razlage. Verjetno je, da je naslov njen.
Julija Uršič ves čas govori o zgodbah, nikoli pa o novelah, kar bi se zdelo glede na kompozicijo domala vseh tekstov, pripovedi, zgodb stilno še najbolj primerno. Virkova literarno- kompozicijska in stilna orientacija je bližja sodobni noveli z domala silnimi, da ne rečem drznimi probrati, ki spominjajo na kakšne prizore iz nekdanjih nadrealističnih filmov ali slikarske metafizike, nekoliko manj na določljive filozofske vzore, čeprav bi najprej pomislil na eksistencializem sartrovskega tipa, a brez kakšne določne družbene konotacije, saj Virka konkretna družba po svoji strukturi, kaj šele politiki, kaj malo zanima.
V tem kontekstu bi se zdelo, kot da preiskuje tako svoje miselne zmožnosti kombiniranja splošnih znanstvenih spoznanj in lastnih ugotovitev ali spoznavnih dospelosti, v nekem smislu celo stališč, z nekimi drugimi idejami različnih izvorov, ne da bi vse skupaj lahko prepoznali kot kakšen idejni, kaj šele svetovni nazor.
Virk vse to nekaterim svojim literarnim likom zelo spretno podtakne, kot da bi šlo za kakšno globljo teorijo o nastanku ali bistvu vesolja, s tem pa posredno tudi človeštva, človeka, njegovega smisla, usode, smrti, še poprej ljubezni. Vse to dozira v posameznih prizorih, vizijah, sanjah, spominjanjih, doživetjih, srečanjih z določenimi znanostmi, še posebej o vesolju in njegovem spoznavanju s pomočjo teleskopa, ki je dal eni noveli ali zgodbi ime in hkrati naslov knjige, to je zbirka Pogled na Tycho Brahe iz leta 1998.
Virk je zelo tankočuten besedni stilist, ima stavke, ki so za antologijo najboljših v zgodovini slovenske proze; zna ločiti in hkrati povezati pripoved, izpoved, metaforo, besedni ornament…, še več, vse najraje prežeto v kombinaciji z božjim stvarstvom sveta, opisom ali celo neke vrste pasivnim dialogom z Bogom.
“Bog je ustvaril svet takoj, ko ga je lahko, premišljujem. On obstaja od vedno, zato je tudi svet od vedno, zapognjen je noter vase in v sebi pestuje čas. Časa pa v resnici sploh ni, kotrlja se naokrog kot ropotajoče jagode raztrganih korald, ker se panično izogiba vsakršnemu trajanju. Skriva se v stvari in te zaradi njega žalostno propadajo, se v turobnem loku razpuščajo v zemljo in prah in nemo praznino. Ko Bog vdihne, premišljujem, se vesolje pokrči v srkljive šobe črnih lukenj, ko izdihne, nastajajo svetovi, sonca, ribe, breskvini cvetovi, mehke tačke živali in bitja, ki se za hip dotaknejo in potem sprhnijo v lesketajoče se pege spomina.”
Ta izsek in modrovanja pogostega junaka v zgodbah Rudija Rowenskega, ki izmenoma, pripovedno namreč, kombinatorno potuje iz Ljubljane proti Barceloni, potem je že tam in išče bikoborsko areno, da bi si ogledal bikoborbe, jih doživljal in opisal, ves čas pa ga na magičnorealistični način spremlja nenavadna ženska, mlada črnka Marisa, dokler se na samem koncu, kako novelistično, znajde skupaj z njim v njegovi pravkar najeti zelo skromni ali ceneni sobi in postelji za eno skupno noč.
Virk je podroben analitik ljubezni, če lahko z eno besedo povzamem vse, kar se dogaja v razmerju med moškim in žensko na poti k intimnosti, že v njej ali v razpadu in drugih ali novih navezah, najraje proti pričakovanju, slučajno, pogojno rečeno usodnostno, tako da praktično vsako zgodbo ali novelo začini s prizori, ki jih bralec ne more pričakovati, napovedati, sklepati, uganiti, prav tako pa seveda literarni lik sam, ko se poda na svojo zgodbeno pot… Kompozicija je eno, izpeljava pa njen rezultat; Virk je v obojem mojster. Vedno nanj ali njegove moške junake hote ali še bolj nehote vplivajo nekakšne čudne ali vsaj skrivnostne ženske.
V nekaterih zgodbah ali novelah se zdi, kot da so močnejše one, ker imajo v sebi več magične elementarne moči, so bolj samosvoje, celo eksotične, s tem pa dajejo zapisom večjo in širšo pripovedno – opisno moč. V njih je več želje po obvladovanju moškega, jemanju od njega to, kar si želijo, a kot rečeno z zelo kratkimi konci, v katerih se zdi, da o vsem vendare odločajo ženske. Ženske izbirajo, bi se dalo na koncu Virkovih objav dokaj prepričljivo ugotoviti.
Izbor zgodb je zelo dober, časovno širok, saj sega od prve Virkove knjige Preskok iz leta 1987 pri Mladinski knjigi do Obletnice v reviji Literatura leta 2021, se pravi okroglo skoraj 35 let literarne prisotnosti, ki pa kritiško medijsko ni tako odmevna kot pri nekaterih vrstnikih, ki se zdijo precej slavnejši pisatelji. V tem smislu je bila s strani urednice zamujena priložnost širše ali podrobnejše predstavitve zbirk z naslovi ter objavami kritik, tako kot je za zbirko Kondor imel v svoji knjigi Ivo Svetina. V bistvu citira eno samo kritiko, in sicer Matevža Kosa.
Jani Virk se mi kaže kot večji pisatelj, ki pa ni izbiral atraktivnih tem, tako kot nekateri drugi in igrali na uspeh ter odmev. V službi kulturnega urednika na Televiziji Slovenija ni mogel izpostavljati sebe kot pisatelja, se promovirati, in verjetno bi imel več promocije, če tega položaja ne bi imel. Težko pa bi se dalo ugotoviti, ali je uredniški položaj kakorkoli vplival na literaturo, objavljeno v knjigi Metulj v jantarju.
Če bi rekel, da je metulj, kot bi ga našel ujetega v jantarju nekje v vzhodni Evropi, simbol kakšne kombinacije svobode in nesvobode hkrati, bi to moralo biti bolj opazno in najbolj na metaforični ravni.
Virk je zelo natančen v določanju vseh komponent, kot rečeno kompozicije in besedno – stilne izpeljave. Vse ima svojo mero, urejenost, skorajda bi se reklo izdelan pisateljski scenarij, v katerega potem lahko vnaša posamezne delce, jih kombinira, besedno pili, tako da najde najboljši izraz.
Izraz je, kot veste, beseda, ki jo uporabljajo glasbeniki, slikarji, pesniki, pisatelji… Izraz je v bistvu ekvivalent ali ravnotežje med uporabljenimi sredstvi in doseganjem najboljših izpovednih efektov na čim bolj prepričljiv, jasen, samosvoj, neponovljiv, vedno nov in osebno izviren način.
Virk ima sicer precej bogato paleto svojih literarnih likov, a vseeno najraje kroži okrog tistih, ki so na neki način zaznamovani ali doživljajo kakšne življenjske spremembe, iz katerih bi radi izšli kot pozitivni premikovalci poteka svojega življenja. Bolj redko pa jim to uspe.
Med objavami v izboru fascinira že prva in najmlajša zgodba ali novela Obletnica, morda najbolj pretresljiva je Decembrski sneg iz zbirke Moški nad prepadom (1994), najbolj magrittovska ali dalijevska Pomladna odštevanka iz zbirke Pogled na Tycho Brahe (1998), najbolj prozaično zgodbeno podeželjsko slovenska Klavdij na službeni poti iz knjige Med drevesi (2016), najbolj samodrško intelektualistična ali skoraj filozofska Poznaš London Calling ? iz knjige Med drevesi, najbolj problemska o zatajenem očetovstvu Veter v Dolomitih, spet iz knjige Med drevesi, najbolj astronomska, znanstvena, kulturniška Pogled na Tycho Brahe iz istoimenske zbirke, najbolj raziskovalno novinarska z informatorskim ali informatoričnim koncem Na vrhu hriba iz knjige Pogled na Tycho Brahe.
Morda je stilno nekoliko manj izdelana zgodnja zgodba Vrata, ki pa ima zelo nepričakovan konec. Skoraj rahlo sentimentalna je Dva para, ki vendarle pokaže neko dimenzijo minevanja ali staranja, po možnosti v dvoje in do smrti skupaj.
Dušan Pirjevec – Ahac
Prav posebna je zgodba Človek, ki je nehal govoriti iz zbirke oziroma knjige Vrata in druge zgodbe (1994). Kdor je poznal profesorja na primerjalni književnosti dr. Dušana Pirjevca, ga tu ugleda na prav poseben način. Virk ga je upodobil fiktivno, saj je bil nekaj let premlad, da bi lahko bil njegov študent. Ahac je umrl že leta 1977, ko je bilo Virku le petnajst let. Ne ve pa, kako ga je v bistvu pisateljsko ali osebnostno karakterno zadel. Seveda z nekaterimi pretiravanji. On je videl, kar smo mi, njegovi študenti, doživljali v resnici.
Prav tako doživljajsko posebna je Amerika, Amerika !, ki se konča z ljubljenjem s slučajnim sosedom iz sob v hotelu in tako rekoč zahtevanim zadavljenjem ljubimke po izdatnem seksu z daviteljem, ki je potem njeno sobo, kamor je iz svoje sobe prenesel njeno telo, zažgal in zapustil, tako da je izgledalo kot njen samomor.
Povsem buñuelovsko nadrealistična je zgodba Na sledi oltarju, ki ga je nekdo enostavno iz cerkve ukradel, najkrajša pa je Smrt v hiši s samomorom.
Marijan Zlobec