Bogomila Kravos s knjigo Moj Trst pri Slovenski matici


39. Slovenski knjižni sejem dobiva že po koncu številne komentarje in objave npr. na FB, kjer je največ komentarjev. Oglašajo se vsi profili, sodelujoči ali nesodelujoči, aktivni razstavljalci ali samo obiskovalci, avtorji ali nastopajoči na javnih dogodkih… Vsega pa je bilo toliko, da je bilo težko pregledati vse založbe, kaj šele se udeležiti čez 25o dogodkov. Nedvomno pa je prvo spoznanje, da je Gospodarsko razstavišče kot tako zaostalo v razvoju na vseh ravneh.

39. SKS je obiskalo nad 52.000 ljudi vseh generacij, od dojenčkov do najstarejših, foto Marijan Zlobec

Očitno je zelo slabo vodeno, nima stikov ne v državi ne v svetu, sejmov, ki bi zares pritegnili pozornost, praktično ni. Ljubljana je sejemska vas. O GR ne govorijo ne na ravni MOL in ne Republike Slovenije. Slabše je kot pred vojno, ko je bil sejem v Tivoliju, pa tudi po vojni in v Jugoslaviji na sedanji lokaciji. Če ne bi bilo Slovenskega knjižnega sejma, bi GR ne imel koga sploh molzti. Zato si je nad založniki in knjigami dal duška in zaračunal vse kar se je dalo. Neverjetno, kako si je nekaj, kot postavitev odrov, z lahkoto zaračunal stroškov v višini 100.000 evrov. Pretirano. Oderuško.

Naslovnica

Malokdo sploh ve, da je bilo v kratkem času o slovenskem Trstu napisanih več romanov in pričevanj kar treh avtorjev in avtoric. Ni bilo skupnih predstavitev, in če ne bi bilo Slovenske matice s svojo dvorano, bi se Tržačani bolj kot ne na sejmu izkazali le z enim dogodkom, ki pa je bil že ob deseti uri zjutraj.

Naslovnica

Takrat so namreč predstavili roman Fojba Marija Čuka, ki je v kratkem obdobju nekaj let napisal še svoj drugi roman s tržaško tematiko; prvi je bil Črni obroč (o požigu Narodnega doma). Obe knjigi je izdala založba Mladika. Črni obroč, napisan ob stoletmici fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu,  je dočakal nekaj ponatisov in prevod v italijanščino. Verjetno bo tako tudi s Fojbo.

Naslovnica

Mladika pa je pred tem v dvorani Slovenske matice predstavila roman P’nče pisateljice Eveline Umek, ki govori o deklici, ki je med vojno in malo po njej spoznavala življenje in okolico pri Svetem Ivanu v predmestju Trsta.

Tretja knjiga, avtobiografski roman Moj Trst je napisala Bogomila Kravos, izdala ga je Slovenska matica in ga pred dnevi prav tako predstavila v svoji dvorani.

Naslovnica

Če pogledam medijsko prisotnost na vseh treh dogodkih, moram priznati, da Slovenci v Trstu matične domovine ne zanimajo (več). Ves čas se dogaja to, o čemer je svaril Boris Pahor: oblasti v Ljubljani mi ne zanimamo. Imamo sicer Urad vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, a na področju kulture ni tako opazno. Odkar Trst ni več potrošniška meka in smo zgradili BTC, ki ima ali ponuja več potrošniških dobrin kot jih je pred desetletji ali ima celo sedaj Trst sam, ni interesa za obisk mesta v zalivu, kot ga je označil prav Boris Pahor v svojem romanu. Da ne govorim o prometnih povezavah, še posebej če sam ne voziš. Ne prideš ne dol kaj šele zvečer nazaj. Edina rešitev je urnik Flixbusa in sta mu Trst in Ljubljana prej kot ne dve vmesni mali postaji med Ženevo in Dunajem. A je vsaj direktni, ne pa kot slovenski avtobus, ki rabi do Trsta preko vseh mestec in vasi tri ure v eno smer. Italijanskih avtobusov Ljubljana ne zanima. Prihajajo samo turistični ali izletniški.

Bogomila Kravos in dr. Ignacija Fridl Jarc, foto Marijan Zlobec

Bogomila Kravos je tokrat predstavila svojo tretjo knjigo Moj Trst, potem ko je pred leti napisala monografijo Slovensko gledališče v Trstu. Avtorica je v 315 strani dolgi monografiji, založili sta jo Slovenska matica in Slovenski gledališki inštitut, natančno secirala 170-letno slovensko gledališko zgodovino v Trstu.

Kot prvo svojo knjigo pri Slovenski matici je Bogomila Kravos izdala prav tako avtobiografski roman Zgodba mojega očeta, 2013. Avtorica je napisala zgodbo, ki je več kot biografija njenega očeta. Za njo se razkriva težavno zgodovinsko obdobje primorskih Slovencev, ki je tako ali drugače prizadelo ali zaznamovalo slehernega posameznika.

Avtobiografski roman in hkrati veristična pripoved Moj Trst je tematsko, vsebinsko, razpoloženjsko, duhovno zaznamovan z neko slovensko usodnostjo, zgodovinskostjo, ogroženostjo, vztrajnostjo, kljubovalnostjo, pokončnostjo, zvestobo, refleksijo…, kar vse dela Slovence odpornejše in trdoživejše v vztrajanju proti večnemu italijanskemu ogrožanju, vse do zaničevanja in nesprejemanja nas kot enakopravnih ljudi, državljanov, pripadnikov druge kulture in jezika v mestu ter pokrajini…

Moj Trst je po svoje roman, še bolj pa pripoved s konkretnimi vsebinskimi poudarki na sprotnem dogajanju na osebni, družinski, šolski, društveni, kulturni, še posebej gledališki, kulturno-politični in ne nazadnje družbeni ravni. Vse je v izpovedi, resnici in lepoti.

Slovenska matica je knjigo Moj Trst, ki je izšla v zbirki Spomini in srečanja, predstavila takole:

“Bogata in spremenljiva zgodovina Trsta je na nek način miniaturna podoba slovenskega človeka in njegovega prebivanja v naših krajih skozi stoletja. Bil je stičišče in križišče mnogih poti in še številnejših nacionalnih interesov, mesto na prepihu v dobesednem in prenesenem pomenu, prostor klene slovenske besede in kraj njenega izganjanja in izginjanja, pristan svetlih upov in mračne resničnosti, vzor slovenske narodne povezanosti in točka našega nacionalnega razkola. To je Trst, kakor ga v svoji mladostni avtobiografiji ubeseduje Bogomila Kravos, dekle, ki s ponosom zre na slovenske domoljube svojega časa, in v zrelih letih z zatajevano bolečino in sramom opazuje brezbrižnost tržaških Slovencev do svoje identitete in skupne lastnine. Moj Trst ni zgolj portret mesta, naslikan z očmi otroka in odraščajočega dekleta, ampak je tudi dragocena galerija slovenskih Tržačanov in zakladnica tržaške govorice. Delo je prežeto z blagim humorjem in drznim karikiranjem, napisano je s krhko občutljivostjo in jasno odločnostjo obenem.”

Bogomila Kravos

Predstavitev v dvorani Slovenske matice je vodila tajnica urednica dr. Ignacija Fridl Jarc. Opozorila je na pisateljičino neustavljivo energijo, na vse tri knjige pri SM, v katerih se zrcali ljubezen do očeta, njegova podoba iz perspektive otroka, pa ljubezen do gledališča, ki traja vse življenje. V knjigi se prepletata Trst in pisateljica sama.

Predstavitev

Bogomila Kravos se je najprej spominjala Stadiona 1. maja in vsega kulturnega, športnega, družabnega, slovenskega, kar se je dogajalo tam in o čemer piše v svoji knjigi. Pojasnila je naslovnico svoje knjige, v kateri je sama kot dveletna deklica oblečena v slovensko narodno nošo in v tej podobi jo je mama odpeljala na omenjeni stadion kot središče slovenskega nastopanja in manifestacij slovenstva. Od tod zavedanje, da je od rojstva tržaška Slovenka, ne zamejka. Kot Slovenci v Trstu lahko živijo, se šolajo, delujejo, ustvarjajo.

Njen oče se je za slovenstvo boril, ves čas in z vso odločnostjo. Posebej zanimivo je bilo njeno pričevanje o branju in recitiranju Prešernovih Sonetov nesreče najprej doma in potem še javno na Prešernovi proslavi, ko je imela šestnajst let. Soneti nesreče namreč niso bili uvrščeni med Librorum Prohibitorum. Šest večerov je zadnje tri sonete vsak večer vadila z očetom (Komur je sreče dar bila klofuta, Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, Čez tebe več ne bo, sovražna sreča).

Kot otrok ni imela izbire, a vse to sprejmeš in se navadiš, da postane tvoj način življenja. Tako je začela pisati in opisovati, kot dopolnilo k prejšnjim knjigam, najbolj po Zgodbi mojega očeta. Govorila je tudi o umiku v Emiglio in izkušnjah tam, a ni tam živela. Doma v Trstu je spoznala, da je treba poudarjati svojo identiteto, čeprav so trenja bila in so še, sedaj bolj prikrito. “Sožitja ni, kot bi se spodobilo in bilo lepo,” je ugotovila. Recitirala je na Stadionu 1. maja, potem ko je z Gazelami nastopil dramski igralec Jožko Lukež. Dobila je prvi honorar 10.000 lir.

O svojem očetu je rekla, da je bil neverjeten tip. V njegovo hišo so dvakrat na teden prihajali različni obiskovalci, zlasti tisti, ki niso imeli svojih družin. Prihajali so na kosilo, na svoj topel obrok. Otroci so bili ubogljivi in poslušni. Spoznavali so njegovo iskreno in trdno, vztrajno pripadnost slovenstvu. Mama je bila bolj krščansko odpuščajoča, oče pa bolj skrben za vse, znal je pokazati in učiti, bil je velik ljubitelj gledališča. Svoje ambicije je prenesel na svojo hčerko. Po vojni si je opomogel. Zelo je pazil na pravilno slovenščino, izgovarjavo, branje.

Bogomila Kravos je spregovorila tudi o povojnem Trstu pod zavezniško upravo in tedanjih razmerah, ko so oblasti nadzirale tako radio kot tisk in šolo. Denar za plače je prihajal tihotapsko iz Jugoslavije. Hodili so v gledališče, ki pa je bilo na indeksu.

Bogomila Kravos je predstavila tudi Sveti Ivan kot nekdanje predmestje Trsta. Spomnila je, da je nekoč imel kar štiri slovenske narodne in kulturne domove, slovensko šolo, zadrugo. Zdaj se je uresničila vrnitev in obnova enega doma. Slovence je povezovalo društvo Edinost, prav tako Cerkev, ki je bila drugačna kot drugje; narodnoobrambno nastrojena.

Kravos je spregovorila tudi o enotnem slovenskem kulturnem in jezikovnem prostoru, kot ga je opredeljeval skladatelj Pavle Merkù. Do prve svetovne vojne je bil skupen prostor. V Trstu so živeli poleg Slovencev še drugi Slovani, skupaj z Italijani in Nemci. Sedaj prihaja do razkoraka tudi zaradi miselnosti v Sloveniji in načina življenja. Slovenci živijo na samem. Tisti, ki živijo v Trstu pa imajo več možnosti, ker živijo v mestu. Vprašala se je, kako to spodbujati, da se ne bi izgubilo. “Če se vse omeji na Ljubljano, je kot pri obleki, kjer se rob zlahka scefra.” Ugotovila je, da so Slovenci v Trstu bolj odporni, a so vseeno na robu slovenstva. O tem, kako je, če se začenja krušiti, ni govoril samo Boris Pahor, ampak tudi Evelina Umek in Milan Bufon. Ker se svet spreminja, pa je treba biti prožen. Najti je treba drugo pot. Povedala je, da je že triintrideset let predsednica domačega slovenskega kulturnega društva. V njem je tudi italijansko dekle, ki se je naučilo slovensko in postala najzanesljivejša odbornica. Dela brezplačno, ker se zaveda svoje odgovornosti in poslanstva.

Od leta 1945 so Slovenci v 40 dneh organizirali sedem kulturnih društev, od tedaj pa ne več. Eno sdruštvo saedaj deluje v mestu, tri pa zu aj njega. Negativno vlogo potrošništva je prvi spoznal profesor in pisatelj Josip Tavčar, ki je o tem predaval. Spregovorila pa je tudi o nepremičninah, ki so “pšri nas najkbolkj premične.” Nekoč je bilo premoženja v Trstu v slovenskih rokah 30 %, v italijanskih 20 % in v nemških 50 %. Fašisti so zamenjali celotna vodstva vseh bank, po letu 1954 pa se je fašizem v mestu v bistvu nadaljeval. Iz Jugoslavije je prihajalo do tihotapstva in slabega upravljanja.

Jurij Aleksejevič Gagarin

Posebnost večera je bilo njeno pismo nič manj kot kozmonavtu Juriju Gagarinu v Moskvo, potem ko je kot prvi človek 12. aprila 1961 poletel v vesolje. Pisala mu je v slovenščini na naslov Jurij Aleksejevič Gagarin Moskva. Imela je trinajst let. Ko je prišel čez čas, čez nekaj mesecev, poštar in očetu povedal, da ima pismo iz Moskve, je mislil, da je prinašalec pisma pijan. Res je bilo Gagarinovo s svojo sliko in podpisom.

Manj prijetna je bila pripoved o nenehnem nadzoru “titovcev”, na katere je bila pozorna italijanska policija. Ta je cenzurirala tudi tekste v gledališču, ki so jih morali nositi v pregled na cenzuro. Če je npr. v tekstu pisalo drek ali sranje, je bilo to že preveč in so Italijani črtali. Stane Sever se je temu uprl in na odru zanalašč izrekel drek. Cenzurirana sta bila tudi Luigi Pirandello in Dario Fo.

Bogomila Kravos (Trst 1948) je slavistka, doktor znanosti s področja literarnih ved, teatrologinja in samostojna raziskovalka. Poučevala je na slovenskih višjih srednjih šolah v Trstu, s Sergejem in Ivanom Verčem ter Borisom Kobalom je vodila Slovensko amatersko gledališče (1971–1977), bila med ustanovitelji Novega tržaškega teatra (1989–1990), vodila je Slovenski klub v Trstu (1994–2004). Od leta 1991 je predsednica tržaškega mestnega društva Slavko Škamperle in od leta 2013 članica upravnih organov slovenskega centra PEN. Kot izvedenka za tržaško SSG sodeluje s Slovenskim gledališkim inštitutom v Ljubljani (SLOGI), tržaškima Civico Museo Teatrale C. Schmidl in Slovenskim raziskovalnim inštitutom (SLORI).

Objavlja eseje in članke v strokovnem tisku ter monografska dela: Slovensko gledališče v Trstu 1945–1965 (Ljubljana: SGM. 2001); Zlatina leta v tržaškem gledališču (Koper: Lipa. 2003); Slovensko stalno gledališče v Trstu – tradicija v medkulturni stvarnosti (Ljubljana: SGM. 2011); Slovenska dramatika in tržaški tekst (Ljubljana: SGM. 2011); SAG – TRST (Slovensko amatersko gledališče od sezone 1971/72 do sezone 1976/77) (Ljubljana: SGM. 2012); Zgodba mojega očeta (Ljubljana: SM. 2013); Un teatro per la città (Trst, Ljubljana: SLORI, SSG, SLOGI. 2015), zbirka esejev Aplavz tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945–65 (Trst: ZTT, 2017), Slovensko gledališče v Trstu. Od prvih nastopov do današnjih dni 1848-2018. (Ljubljana: SLOGI, SM. 2019).

Sopodpisala je scenarij dokumentarca Pappenstory – Štorija o slovenskem amaterskem gledališču SAG Trst (Bela film, rež. Martin Turk, 2016) in dala pobudo ter uredila zbornike Narodni dom pri Sv. Ivanu (Trst: Skd Slavko Škamperle, 2007); Marija Mijot, Otroške pesmi in dramski prizori (Trst: Skd Slavko Škamperle, 2012); Stadion 1. maj (Trst: EST-ZTT 2015); prevedla ter napisala spremne besede za Dario Fo, Burkaški misterij. (Uvod, prevod, spremna beseda in bibliografija). Radovljica: Didakta. 1998; Luigi Luigi Pirandello, Henrik IV. (Spremna beseda). Ljubljana: DZS. 2010…

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja