Mladinska knjiga vabi na novinarsko konferenco, ki bo v četrtek, 7. decembra, ob 11. uri v knjigarni Konzorcij v Ljubljani. Predstavili bodo epski roman Osmo življenje Nino Haratišvili v prevodu Mojce Kranjc in knjige iz letošnjega letnika zbirke Kondor: Metulj v jantarju Janija Virka s spremno besedo Julije Uršič, Za družbo, v samosti W. H. Audna v prevodu in s spremno besedo Nade Grošelj, Dragi Michele in Male vrline Natalie Ginzburg v prevodu Anite Jadrič in s spremno besedo Staše Pavlovič ter Dogodek in druga besedila Annie Ernaux v prevodu Suzane Koncut.
Predstavitev knjig bosta vodila urednika Andrej Ilc in Darja Marinšek. Njuni sogovorniki bodo pisatelj Jani Virk, kritičarka Julija Uršič in prevajalke Mojca Kranjc, Nada Grošelj, Anita Jadrič in Suzana Koncut.
Naslovnica
Zbirka zgodb Metulj v jantarju je oblikovana kronološko, v neobičajnem zaporedju, ki zagotavlja svojevrsten bralski užitek, obenem pa bo pozorni bralec opazil stalnice Virkovega opusa, kot so prepletanje ljubezni in smrti ter prisotnost vesolja. Zgodbe je izbrala Julija Uršič.
»Pa vseeno sem, ko so vsi v hiši spali, odprl vse ventile na plinskem štedilniku, zlezel v svoj naslanjač, prižgal cigareto in se nenadoma znašel na povsem drugi strani, kjer še nikoli nisem bil, kjer sploh nikogar ni bilo, in pravzaprav niti ne vem več, ali sem tam.«
Jani Virk, foto MK
Jani Virk (1962) je doslej objavil pet knjig kratke proze in nedvomno velja za enega sodobnih mojstrov tega zahtevnega žanra. Prvi izbor Virkovih zgodb je oblikovan kronološko, a v obratni smeri, od zadnje, revijalno objavljene zgodbe Obletnica do ene prvih Smrt v hiši iz leta 1987. To neobičajno zaporedje zagotavlja svojevrsten bralski užitek, obenem pa bo pozorni bralec morda opazil stalnice Virkovega opusa, kot so prepletanje ljubezni in smrti ter prisotnost vesolja. Virkov pisateljski svet se sicer rodi iz absurda, ki bi ga lahko razumeli kot odziv na vprašanje o (ne)smislu življenja, zapisanega smrti. A absurdno se iz njega postopoma umakne, saj je temelj Virkove poetike vera v preseganje smrti. To pa nas zopet napotuje na začetek.
V Osmem življenju Nino Haratišvili nitke družinske preteklosti skrbno prepleta z gruzijsko zgodovino dvajsetega stoletja. Skozi sedem generacij se vzorci ljubezenskih zgodb, izdajstev, razprtij in spletk zlivajo z ozadjem stalinističnih čistk, druge svetovne vojne, gruzijske vojne za neodvisnost in nazadnje gruzijske državljanske vojne. Živopisna preproga, stkana iz številnih pripovedi, je obenem zgodba gruzijskega naroda.
Nino Haratišvili, foto Wikipedija
Knjiga je kmalu po izidu postala mednarodni literarni fenomen in prejela nominacijo za Bookerjevo nagrado. Avtorica piše v nemškem jeziku in je z njo postala ena najbolj prepoznanih in prevajanih sodobnih gruzijskih pisateljic.
Nino Haratišvili v romanu, ki si je prislužil primerjave z literarnimi klasiki, kot sta Tolstojeva Vojna in mir ter Doktor Živago Borisa Pasternaka, zajame celotno 20. stoletje. Njen preplet družinske zgodovine, naphane z velikimi romancami, osebnimi izdajstvi in zmagami, ter turbulentnega političnega dogajanja je kmalu po izidu leta 2014 osvojil mednarodno književno polje in postal pravi literarni fenomen.
Naslovnica
Pisateljsko delo lanske dobitnice Nobelove nagrade za književnost Annie Ernaux se giblje med tema dvema poloma, družbenim in skrajno intimnim. Štiri kratka, gosta, skorajda surova besedila, vključena v knjigo Dogodek in druga besedila, pripadajo drugemu polu globoko osebne izkušnje, ki pa jo nevtralna, objektivna, hoteno neemocionalna pisava razkriva v njeni običajnosti, univerzalnosti.
Annie Ernaux, foto Wikipedija
Francoska pisateljica Annie Ernaux se je rodila 1. septembra 1940 v delavski družini v normandijskem mestecu Yvetot, kjer je preživela otroštvo in mladost. Po študiju v Rouenu in Bordeauxu je najprej službovala kot gimnazijska profesorica, pozneje pa je poučevala književnost na univerzi Cergy-Pontoise. Pri dvaindvajsetih letih si je obljubila: »Pisala bom, da bom maščevala svojo raso,« se pravi raso ljudi preprostega porekla, ki ji je pripadala. Temu je kmalu dodala še drug cilj: maščevati svoj spol s popisovanjem izkušnje ženske iz določenega okolja in določenega časa, s pisanjem o njeni pravici do enakosti, tudi v užitku.
Pisateljsko delo Annie Ernaux se do danes giblje med tema dvema poloma, družbenim in skrajno intimnim. Štiri kratka, gosta, skorajda surova besedila, vključena v to knjigo (med njimi je tudi najnovejše iz leta 2022), pripadajo drugemu polu globoko osebne izkušnje, ki pa jo nevtralna, objektivna, hoteno neemocionalna pisava razkriva v njeni običajnosti, univerzalnosti. »Skoraj nikoli nisem pisala fikcije, pisanje sem vedno razumela kot izražanje osebnih izkušenj v kontekstu družbenih okoliščin, ki vplivajo na posamezna življenja.« Dogodek in Gola strast sta doživela tudi filmsko upodobitev. Od leta 1974 je objavila preko dvajset del, leta 2022 pa je kot šele sedemnajsta ženska prejela Nobelovo nagrado za književnost. Švedska akademija je v utemeljitvi med drugim zapisala, da v svojem pisanju »konsistentno in iz različnih vidikov raziskuje življenje, zaznamovano z močnimi spolnimi, jezikovnimi in razrednimi nesorazmerji«. Odlikujeta jo »pogum in klinična ostrina, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina«.
Pisateljica je svoj govor ob podelitvi sklenila z besedami: »Če se ozrem nazaj na obljubo, ki sem si jo dala pri dvajsetih letih, da bom maščevala svojo raso, ne morem reči, ali sem jo izpolnila. Iz te obljube in od svojih prednikov, garaških moških in žensk, ki so bili izpostavljeni nalogam, zaradi katerih so zgodaj umirali, sem si nabrala dovolj moči in jeze za željo in ambicijo, da jim namenim mesto v književnosti, v tem ansamblu glasov, ki me spremlja od najzgodnejših let ter mi omogoča dostop do drugih svetov in drugih načinov bivanja, vključno z uporništvom in željo po spremembi, da bi svoj glas ženske in družbene prebežnice zapisala v prostor, ki se še vedno kaže kot prostor emancipacije, v književnost.«
Natalia Ginzburg (1916–1991)
Natalia Ginzburg je eno velikih imen italijanske proze po drugi svetovni vojni. Pri nas je bila doslej znana zgolj po avtobiografskem romanu Družinski besednjak, v pretežno pisemskem romanu Dragi Michele pa znova postavlja v ospredje družino, ki se »zbere« okoli mladega Micheleja, ki je moral v naglici zapustiti Italijo zaradi sodelovanja z radikalnimi skupinami. Sorodniki se nanj obračajo s pismi, v katerih razkrivajo tudi marsikaj o sebi. Esejistična zbirka Male vrline, ki zaokrožuje predstavitev Natalie Ginzburg, že vrsto let sodi med najbolj priljubljena tovrstna dela, pisateljica pa v njej skozi preproste besede izpoveduje globoke modrosti in večne resnice.
Njeno pisanje je tekoče in zračno, a vendarle skozi preproste besede izpoveduje globoke modrosti in večne resnice. To predvsem velja za zaključna daljša eseja Človeški odnosi in Male vrline.
Naslovnica
Pisateljica in urednica Natalia Ginzburg je leta 1963 zaslovela z avtobiografskim romanom Družinski besednjak, za katerega je prejela najuglednejšo italijansko literarno nagrado strega.
Wystan Hugh Auden v mladih letih
Wystan Hugh Auden je v svojih delih obravnaval bistvena vprašanja svojega časa. Tako je raziskoval vlogo ideologije, zlasti v obdobju recesije in druge svetovne vojne, naravo ljubezni in erotičnih razmerij ter težave pri duhovnem iskanju.
Pesemski izbor Za družbo, v samosti je najbolj celovita in obsežna predstavitev Audna doslej, saj prinaša izbor iz njegovega celotnega pesniškega opusa, vključno z nekaj značilnimi primeri dramatike, kot jo je pisal v tridesetih in štiridesetih letih, knjigo pa zaokroži izbor kritičnih esejev, v katerih se pesnik izkaže za zelo izvirnega in pretanjenega poznavalca in razlagalca svojega časa.
Wystan Hugh Auden
Eden najpomembnejših pesnikov 20. stoletja Wystan Hugh Auden (1907–1973) je na svoji ustvarjalni poti, ki se je raztezala od poznih dvajsetih do zgodnjih sedemdeset let 20. stoletja, obravnaval bistvena vprašanja svojega časa. Tako je raziskoval vlogo ideologije, zlasti v obdobju recesije in druge svetovne vojne, naravo ljubezni in erotičnih razmerij ter težave pri duhovnem iskanju. V svojem življenju je ustvaril več kot tri ducate knjig poezije in proze: okoli štiristo pesmi in čez štiristo esejev in kritik s področij književnosti, zgodovine, politike, glasbe, religije in še česa.
Marijan Zlobec