Mladinska knjiga je že po koncu 39. Slovenskega knjižnega sejma pripravila novo predstavitev svojih knjig, kar je morda presenečenje, saj je njena aktivnost zelo velika, ustvarjalnost slovenskih književnic in književnikov, prevajalcev in prevajalk, urednikov in urednic… v tempu, ki slovenski knjigi zagotavlja osrednje mesto v nacionalnem kulturnem dogajanju. Če bi France Prešeren in Ivan Cankar videla to manifestacijo slovenstva, bi se zjokala. Primož Trubar pa ne bi preživel, ker bi ga ob pogledu na kakih 20.000 razstavljenih slovenskih knjig na GR kap.
Barbara Cerar, vse fotografije Marijan Zlobec
Malokdo ve ali je preveril, da je na seznamu za dodelitev knjižničnega nadomestila, ki bi ga lako prejeli vsi ustvarjalci knjig, okrog 20.000 imen. Toliko ljudi se pri nas ukvarja s knjigo. Res pa je, da večje zneske dobivajo le avtorji na prvi ali še drugi strani seznama.
Barbara Cerar, Mateja Mahnič, Vladimir P. Štefanec in Nela Malečkar
Mladinska knjiga je v knjigarni Konzorcij predtavila slovenske novitete Barbare Cerar – Pretežno jasno, Vladimirja P. Štefaneca Naš človek na nebu in Mateje Mahnič Pišem. Življenje rišem. Knjige je v pogovoru z avtorji predstavila urednica Nela Malečkar.
Barbara Cerar s šalom slikarke Fride Kahlo
Barbara Cerar, ki se kot igralka uspešno vživlja v najrazličnejše vloge, je v svojem literarnem prvencu Pretežno jasno prepričljivo izpisala glavno junakinjo Olgo in njen notranji svet. Ta svet se zaradi disleksije tako zelo razlikuje od “običajnih” svetov, da se je Olga naučila v svojem obnašanju krotiti vse, kar bi odstopalo od povprečja.
Barbara Cerar
Ko jo pri šestintridesetih letih zaradi druge ženske zapusti mož in se znajde na življenjski prelomnici, vse zavore popustijo in njene disleksične lastnosti spet privrejo na plan: bujna domišljija, nagnjenost k pretiravanju, izražanje v slikovitih in nenavadnih prispodobah …
Trpko in hudomušno hkrati
Avtorica romana je slovenska igralka, Barbara Cerar, prvakinja SNG Drama Ljubljana. Je tudi docentka za dramsko igro na AGRFT. Pretežno jasno je njen prvenec. Glavna protagonistka je dislektična Olga Vrabec Golob, ki namesto na potovanja hodi na umetne oploditve. Ko jo po desetih letih zaradi ljubice zapusti mož, se počuti obupano in ponižano. Še dobro, da jo pokonci držijo zabavni ter iskreni sosedje. Ti ji popestrijo vsakdan in tragični trenutki postanejo za odtenek lažji. Zgodba o Olgi je, kot je zapisal že Vinko Möderndorfer, življenjska in trpko duhovita. Avtorica je mojstrica besed, zgodba je polna pridevnikov, primerjav in prispodob. Odlično branje. Komaj čakamo njeno naslednjo knjigo. (Iz predstavitve založbe).
Urednica Nela Malečkar je za istočnico ponudila primerjavo o dogajanju Barbare Cerar kot igralke na gledališkem odru in pisateljice v samoti ali same s sabo. Na odru je toliko žalostnih oseb in vlog, da se je pisateljica v svojem prvencu odločila za vedrejši, celo humorni karakter pripovedi. Njena junakinja Olga namreč spleza na češnjo in gleda v nebo. Olga Vrabec Golob je pred ločitvijo; ostala bo le še Vrabec, kar pa ni nastalo v povezavi s priimkom sedanjega predsednika vlade, kot smo slišali. To je lahko res ali pa ne. Tako v roman zapiše: “Golob leta po Maroku. Golob fuka po Maroku Karolino in gleda koze po drevesih…”
Cerar je podrobneje opisala svojo dislektično junakinjo kot občutljivo žensko, ki ima izjemen občutek za vizualno dojemanja sveta. Svoj jezik je okarakterizirala ne le kot baročni, ampak že kar vzvratno baročni. Olga prikliče v svoje življenje posebne ljudi. Ti niso isti, kot se kažejo na prvi pogled. Odpira probleme sosedstva in povezanosti, ki je danes ni več. Roman odpira veliko čisto človeških plati, vse do nekakšne komedije zmešnjav. So stvari, ki so večje od tebe, in če se z njimi nehaš spopadati, greš v pravo smer.
Pisatelj in dramatik Vinko Möderndorfer je v kratki spremni besedi zapisal, da je roman pisateljice Barbare Cerar odličen: svež, barvit, dinamičen, jezikovno bogat, igriv – predvsem pa je duhovit. Knjigi napoveduje pravi hit.
Naš človek na nebu pisatelja Vladimirja P. Štefaneca je romansirana zgodba o Josipu Križaju (1911—1948), pilotu slovenskih korenin. Njegovo razburljivo življenje je bilo razpeto med željo po letenju, svobodo in bojem proti fašizmu. Spreminjala so se njegova imena, letala in prizorišča, a to ni spremenilo bistvenega — moža v pilotski kabini, njegovega srca in njegove dušice. Pisatelj Štefanec prepričljivo sledi ne le zgodovinskim okoliščinam v Italiji, Španiji in Jugoslaviji, ampak tudi utripu njegovega srca od rojstva do smrti.
Vladimir P. Štefanec (1964) je pisatelj in publicist. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral iz filozofije in umetnostne zgodovine. Deluje kot samostojni ustvarjalec na področju kulture in visokošolski predavatelj s področja fotografije. Je avtor številnih publicističnih besedil (čez 700 objav v vodilnih medijih), predvsem s področij svetovne književnosti in vizualnih umetnosti, in dvanajstih leposlovnih del. Najprej je objavil Morje novih obal (MK, 1991). Sledila je knjiga Sprehajalec z nočnih ulic, 1994, Pariške zgodbe, (MK, zbirka kratkih zgodb, 1998), potem je napisal serijo romanov za odrasle (Viktor Jelen, sanjač, 2002, Republika jutranje rose, 2006, To se zgodi porednim fantom, 2007, Mrtvi ne plačujejo računov: primeri inšpektorja Kobala II., 2008, Odličen dan za atentat, 2010, 66,3 m2, 2014, Najlepša neznanka svetloba, 2019, Naš človek na nebu, 2023.
Viktor Jelen, sanjač, Najlepša neznanka svetloba, Republika jutranje rose in Odličen dan za atentat so bili nominirani za nagrado kresnik. Napisal je še mladinski knjigi (Sem punk čarovnica ter Debela lezbijka in ne maram vampov, za katero je prejel nagrado večernica). (Iz predstavitve založbe)
Rudolf Saksida – Aerial vision
Vladimir P. Štefanec je predstavil širši zgodovinski kontekst svoje “skoraj resnične zgodbe”, ki se zdi skoraj neverjetna, kaj vse je Josip Križaj bil, kaj počel, kje je letel, kako je vsakokratno okolje reagiralo nanj, kako ga je videlo, doživljalo, sumničilo, napadalo…
Josip Križaj med urjenjem v Italiji (začetek tridesetih let), vse fotografije so iz arhiva družine Križaj
Bil je pustolovec, antifašist, v Italiji Slovenec, v Sloveniji italijanski državljan, kar v času fašizma ni bila ravno lepa popotnica skozi življenje. Bil je v Španiji v mednarodni družbi, kot sta bila pisatelj in novinar Ernest Hemingway, fotograf Robert Capa… Imenovali so ga rdeči pilot.
Tullio Crali (1910-2000)
Štefanec je študiral dosegljivo gradivo o njem, ki je vendarle zgodovinska oseba. O Križaju ga je nekoč informiral njegov sosed v Koprivi, raziskovalec ljudskega izročila Krasa, Primorske, zamejske Slovenije oziroma Benečije dr. Milko Matičetov.
Josip Križaj v pilotski opravi
Josip Križaj je bil namreč rojen prav v v Koprivi na Krasu in si želel postati pilot. Šolal se je v času italijanskega umetniškega futurizma, poznal je aeropituro, se družil s slikarjem Rudolfom Saksido, bil tigrovec, letel v eskadrilji smrti Itala Balba, v Španiji letel pod rusko komando… Navduševal se je nad francoskim pisateljem in kulturnim ministrom Malrauxom.
Tullio Crali
Leta 1929 se je prijavil na pilotski natečaj italijanskega letalstva, ki ga je zaključil leto kasneje v Capui pri Neaplju s činom podčastnika, nato je v civilni šoli tovarne Breda pridobil še pilotsko diplomo.
Zaradi vzpona fašizma ni mogel postati profesionalni vojaški pilot, ponudili so mu zgolj mesto v rezervnem letalstvu, s čimer pa se ni zadovoljil.
Reklama za vratolomno točko akrobata Dragoljuba Aleksića. Leta 1940 je bil Josip Križaj edini pilot, ki je bil pripravljen sodelovati pri tej nevarni atrakciji, ki jo je sponzorirala tvrdka Kalodont
Želel je prebegniti v Jugoslavijo, kar je tudi storil leta 1932, ko je med letalskimi vojaškimi vajami v videmski pokrajini preletel državno mejo in pristal v Ljubljani. Jugoslovanske oblasti so ga zaprle in zasliševale ter ga po nekaj mesecih konfinirale v Loznico ter Bjeljino v vzhodni Bosni. Medtem pa so mu v Italiji sodili v odsotnosti zaradi kraje letala in nezakonitega prečkanja meje – obsodba: 16 mesecev zapora.
Josip Križaj (desni) na svojem “lovcu 13” med špansko državljansko vojno
Sprva je življenje v Jugoslaviji pomenilo zanj razočaranje, namesto redne službe se je moral preživljati s priložnostnimi deli. Po dveh letih se je vrnil v Ljubljano k sestri Stanislavi. Istega leta so mu dali jugoslovansko državljanstvo in ga sprejeli v letalstvo, poslali so ga med izvidnike v Zemunu, priznali pa so mu tudi čin narednika.
Tullio Crali
Leta 1936 se je pričela španska državljanska vojna in Križaj se je prijavil v mednarodne brigade kot član TIGR. Leta 1936 je bil dodeljen mednarodni eskadrilji Espana v Madridu, s katero je sodeloval v več kot sto misijah, dvakrat je bil tudi sestreljen, nazadnje je bil zajet, vendar so ga leta 1937 izpustili. Kmalu se je vrnil v Španijo, kjer je poveljeval eskadrilji v obrambi vzhodne obale.
Josip Križaj kot “pilot 13” med špansko državljansko vojno
Aprila 1938 se je vrnil v Jugoslavijo, zaposlil se je kot tajnik aerokluba v Somboru. Leta 1939 je v Smederevski Palanki izšolal tamkajšnji prvi razred gojencev jugoslovanskega vojnega letalstva. Med učenci se je spoznal tudi z bodočo ženo Jeleno Stefanović, s katero se je naslednje leto poročil. Ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941 je bil mobiliziran in poslan na sarajevsko letališč, kjer pa zaradi vsesplošnega kaosa in nesposobnosti kraljeve vojske sploh ni bilo letal. Padel je v nemško ujetništvo, vendar je uspel pobegniti in se vrniti k ženi Jeleni v porušeni Beograd. Proti koncu 2. svetovne vojne se je Križaj pridružil NOVJ.
Fotografija, ki jo je Josip Križaj med urjenjem v Italiji poslal svoji sestri Mariji. Na posnetku je domnevno on v letalu
V Zemunu je decembra 1944 postal poveljnik tretje eskadrilje 11. lovske divizije. Udeležil se bojev na sremski fronti, za kar so ga avgusta 1945 odlikovali s redom hrabrosti in medaljo za hrabrost ter povišali v čin podporočnika. Leta 1947 je povišan v čin kapetana, bil je pomočnik komandanta divizije za letenje ter odgovoren za operativo. Dne 8. oktobra 1948 je bil poslan na izvidniški polet v Karlovac, zaradi slabega vremena nad Ljubljano se je usmeril proti Pulju in na poti je strmoglavil na južno pobočje Snežnika. Križaja so z vsemi vojaškimi častmi pokopali na pokopališču Žale v Ljubljani. (Iz Obrazov slovenskih pokrajin).
Naslovnica
Osrednja tema vseh zgodb v zbirki Pišem. Življenje rišem. Je smrt v raznolikih oblikah, hkrati pa tudi globoko in vseobsegajoče sočutje do živali in narave. Zgodbe imajo do smrti pomirjujoč odnos, poudarjajo njeno naravnost in ključno vlogo v cikličnem ravnovesju življenjskega toka − in ravno zato smrt v zgodbah Mateje Mahnič ni pospremljena s solzami in smrkanjem, pač pa z optimizmom in hudomušnostjo.
Odločna proti lovcem in v obrambo živali
Mateja Mahnič piše že vse življenje – publicistične prispevke, članke in oglasna sporočila, scenarije za filme in igre … Prvo knjigo Me punčke je izdala pri tridesetih letih, sledilo je četrt stoletja tekstopisja in kreativnega direktorovanja. Deset let je vodila delavnice kreativnega pisanja in predavala o oglaševalskih akcijah in pripovedovanju. Leta 2019 je izšla mladinska detektivka Nenavadni primer navadne muhe s slabo karmo, z glavno junakinjo odličnjakinjo Karin, brez katere njen ločeni očka, zasebni detektiv, ne bi rešil zapletenega primera. V tretji knjigi Pišem. Življenje rišem se je avtorica lotila tematike smrti. Z veliko humorja in v obliki različnih žanrov je spisala bralcu prijetno in včasih tudi napeto branje o sicer temačni tematiki. (Iz predstavitve založbe).
Izpoved Mateje Mahnič
Mateja Mahnič je svojo knjigo predstavila kot zgodbe o smrti oziroma kot je dejala: smrti je toliokmo kozt zgodb. Zakaj smrt ? Ob očetovi smrti se je začela zavedati, da je smrt tabu tema. To pa je razvijala v smislu pojava ali pogleda na smrt tudi zunaj človeškega sveta, na primer smrt živali. Antropocentrični svet ji ni bil všeč. Zlasti pa nima usmiljenja do mučiteljev živali. Ne prenese lovcev in nebralcev knjig. Poudarila pa je, da so vse zgodbe v knjigi izmišljene. Omenila je zgodbo o raku, ki v umazani vodi postane rakovica… Duhovnih knjig ne bere, je povedala. Ne verjame v karmo. Ob smrti se je vprašala, kaj pa je bilo z nami pred rojstvom ?
V uvodu se sprašuje in pojasnjuje Zakaj pisati o smrti ? Na to odgovarja v skoraj tridesetih zgodbah. Lahko jih beremo po simpatiji ali izboru, saj uporablja različne prizore, osebe, perspektive…
Tri slovenske prozne novitete
Marijan Zlobec