Slovenska matica rada odpira vrata Slovencem iz Avstrije in Italije, pa tudi od drugod, še posebej na kulturnih dogodkih, kot so predstavitve novih knjig zamejskih avtorjev in založb ter tako ponuja svoj prostor za povezovanja in stike. Slovenci v drugih državah morajo vedeti, kam lahko sploh gredo, ko bi se radi predstavili v Ljubljani. In na koga naj se obrnejo, da ne bo zgolj obvezni in vsakokrat zamenljivi funkcionar, ampak pripadnih slovenskemu zamejstvu s srcem in dušo.
Pozdravne besede dr. Ignacije Fridl Jarc, vse fotografije Marijan Zlobec
Na začetku delovanja je Cankarjev dom imel več majhnih dvoran, ki so jih kasneje preuredili oziroma spremenili v drugo preddverje ali enoten prostor… CD je postajal vse bolj komercialen in drag, lani je izgubil celo Slovenski knjižni sejem, ki bo letos drugo leto (če ne omenjamo njegovih prvih začetkov) spet na Gospodarskem razstavišču (od 21. do 26. novembra). SM pa je na dosegu rok in dvorana ravno prav velika in gostje se z vodstvom SM že dolgo poznajo. Ta vez se bo prav got0v0 še nadaljevala. Sinoči je pri SM gostovala tržaška založba Mladika.
Urednica Nadia Roncelli predstavlja goste večera: Evelino Umek in dr. Igorja Škamperleta
Mladika je letos, kot je povedala urednica Nadia Roncelli, izdala že osemnajst knjig, v Ljubljano pa so prišli z novo knjigo tržaške pisateljice Eveline Umek z naslovom P’nče, kar je kraški izraz za punčko. Ob predstavitvi je sodeloval še dr. Igor Škamperle, goste pa je pozdravila tajnica in urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc.
Evelina Umek
“Pripovedno delo Eveline Umek sega v avtoričino otroštvo, v čas druge svetovne vojne v tržaškem predelu Sveti Ivan, kjer je na začetku 20. stoletja odraščal tudi pisatelj Vladimir Bartol. Avtorica je zgodbo svojega otroštva, v kateri se zrcali tragedija druge svetovne vojne in krivice, ki so prizadele slovenski živelj v Trstu, prikazala skozi otroške oči, kar ustvarja poseben odnos do obravnavanega zgodovinskega obdobja in takratne družbe. Knjigo bogatijo črno-bele slike ilustratorja Štefana Turka.
Predstavitev pisateljice in njene knjige
Punčka, ki so ji rekli P’nče, se je rodila nekaj mesecev pred drugo svetovno vojno. V najtežjih letih je doživljala negotovost, strah, obup in smrt. Kljub temu je z otroško milino živela življenje na mandriji, obdana z ljubeznijo družine in razkošjem narave.” (Iz opisa založbe).
Evelina Umek
Evelina Umek je slovenska pisateljica in prevajalka. Rodila se je v Trstu leta 1939, a sta starša Kraševca; oče je iz Lokve, mati iz Koprive.
Maturirala je na tržaškem klasičnem liceju in leta 1963 diplomirala iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Po diplomi je nekaj mesecev delala na televiziji, kasneje je bila novinarka pri reviji Tovariš. Po rojstvu otrok si je pridobila status svobodne umetnice. Med letoma 1976 in 1978 je poučevala slovenski jezik na osnovni šoli v Medvodah, nato je postala urednica pri Založbi učil Sava, ki se je skoraj istočasno združila z založbo Univerzum. Od 1980 do 1984 je bila direktorica te založbe, nato do 1988 urednica pri DZS. Pred upokojitvijo leta 1995 je bila urednica in nato odgovorna urednica otroškega in mladinskega programa na Televiziji Slovenija.
Dr. Igor Škamperle in Evelina Umek
Živi pri Svetem Ivanu v Trstu. Sodeluje pri otroških oddajah na Radiu Trst in piše za revijo Galeb. Evelina Umek je napisala več kot petnajst knjig za otroke in mladino, za odrasle prozna dela, kot so Mandrija in druge zgodbe, Frizerka, Hiša na Krasu, Po sledeh fate morgane... Veliko ima objav v revijah, cela vrsta je biografij, nanizank in nadaljevank, objav na radiu, še posebej serije poljudnoznanszvenih oddaj, radijskih iger za otroke, televizijskih scenarijev ter odrskih del. Temu je treba dodati še več kot dvajset knjig prevodov iz italijanščine. Objavljala je tudi v italijanščini ali pa prevajala iz slovenščine v italijanščino za založbo Mondadori.
Nadia Roncelli
Dr. Ignacija Fridl Jarc je v pozdravnem nagovoru poudarila, da pomenijo gostovanja iz zamejstva pri Slovenski matici izjemen vitalizem in pri tem spomnila, da tisti, ki pozabi na svoje korenine, je kot drevo, ki so mu odsekali korenine in umre. Pozdravila je kar dva člana Slovenske matice: pisateljico Evelino Umek in dr. Igorja Škamperleta, o sami knjigi P’nče pa dodala, da ne gre za otroško literaturo, ampak je skozi otroške oči opisano doživljanje krutosti vojne.
Dr. Igor Škamperle je opisal prva povojna leta pri Svetem Ivanu v Trstu, kjer je otroštvo preživljala Evelina Umek in od koder izvira tudi sam. Od tu pa so bili nekateri znani Slovenci, kot Vladimir Bartol, njegova mama Marica Nadlišek Bartol, urednica ženskega časopisa Slovenka, slikar in ilustrator Milko Bambič. Spomnil je, da je prav Evelina Umek napisala Po sledeh fate morgane: Marica Nadlišek Bartol kot biografski roman o življenju ženske intelektualke in literarne ustvarjalke v večkulturnem Trstu v zadnjih desetletjih 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja.
Naslovnica
Škamperle je spomnil tudi na 120. obletnico rojstva vse bolj slavnega Vladimirja Bartola ter v Trstu rojenega Žigo Zoisa, o otroštvu Eveline Umek pa dodal kruti čas prepovedi vsakršne uporabe slovenščine v javnosti, čas vojne, kapitulacije Italije, prihod Nemcev v Trst, partizansko osvoboditev Trsta, prva povojna leta, razdelitev Trsta in pokrajine v Cono A in Cono B… O knjigi P’nče je povedal, da ni zgodovinsko – dokumentarno delo, ampak pogled na svet oziroma okolico in dogajanja z otroške literarne in doživljajske perspektive. Je pa bilo dogajanje med 1940 in 1946 zelo kompleksno.
Urednica Nadia Roncelli je Evelini Umek zastavila več vprašanj o njenem doživljanju Svetega Ivana in kako se je pisanja romana oziroma pripovedi sploh lotila.
Evelina Umek je pojasnila, da je delo nastajalo kar dolgo. Pisati ga je začela leta 2014, ko se je v njej nabralo dovolj poguma in snovi ter odločitve, da se loti otroške avtobiografije. Potem pa je pisanje zastalo. Leta 2019 je želela nadaljevati, a ni zmogla. Pisala je kasneje, bolj v samoti. Te pavze so razumljive, saj je šlo za otroška doživljanja, ki vračajo odraslemu človeku v spomin bolečine in vsakršna ponižanja. Umek je povedala, da so otroci s starši morali biti tiho, celo ko so šli na pokopališče, da jih ne bi nihče slišal govoriti slovensko. Starša sta tudi doma večkrat govorila italijansko, da ju ne bi slišali sosedje govoriti slovensko. Slovenskih šol ni bilo, tako kot ne slovenskih knjig in časopisov, kaj šele slovenskega radia, ki je v Trstu nastal kasneje.
Pisateljica se je spominjala svojih otroških doživljanj neposredne okolice, vrta, prodaje vrtnin branjevkam v mestu, majhnih živali, omenila je prigodo, ko je nesla hrano v kurnik, in ko je odprla vrata, ji je petelin ušel… Otroci so morali biti pridni in ubogljivi, delati in pomagati, ne pa razposajeni, kot bi bili radi. O samem predmestju Trsta pri Svetem Ivanu je omenila, da je bil večinoma slovenski, dokler niso tja naselili ezulov ali italijanskih beguncev iz Istre in Dalmacije (1943 – 1954), za katere so zgradili begunska taborišča in stanovanjske bloke. Ezuli so bili naravnani izrazito protislovensko. Sveti Ivan je počasi izgubil slovenski značaj. O otroškem nerazumevanju problemov okrog sebe je posebna perspektiva pripovedi.
V tekst je pisateljica vključila tudi nekatere dialekte, tako tržaške italijanščine kot kraščine, saj je sama po poreklu staršev s Krasa. S posebno občutljivostjo se je dotaknila smrti svoje sestre dvojčice, ki se je sicer rodila pred njo, a tako, da so jo “s kleščami potegnili ven”, kot je slišala govoriti. Klešče pa ven, to sta bili za otroka veliki skrivnosti. Čeprav je knjigi naslov P’nče, ima v sami pripovedi deklica ime Punčka.
Nadia Roncelli je posebej predstavila sicer odsotnega ilustratorja Štefana Turka, ki je napravil več celostranskih ilustracij, dodal pa še celo vrsto manjših kot ilustracije opravil, del, opreme, orodij. Velike ilustracije poudarjajo temni ali že kar grozljivi čas, kot sama naslovnica z igro Punčke z mačko, v ozadju s hišami, nad katerimi letijo vojaška letala. Nasploh vsebujejo ilustracije temni simbolizem in zato v celoti črne, sive, manj bele, bolj kot kompozicijski in vsebinski kontrast. Male ilustracije so vse črne. Ta ilustratorska komponenta je v knjigi zelo močna.
Spremno besedo je napisal Ivan Vogrič.
Marijan Zlobec