Po nekajmesečnem premoru zaradi nesrečne poškodbe enega člana Godalnega kvarteta Tartini znani glasbeniki nadaljujejo s svojim jubilejnim ciklom. Tokrat so v Viteški dvorani Križank izvedli že četrti koncert. 40 let je bogata zgodovina ali dovolj delovne dobe za upokojitev. Nastopili so Miran Kolbl, violina, Romeo Drucker, violina, Aleksandar Milošev, viola, Miloš Mlejnik, violončelo. Dejavnost kvarteta je podrobneje predstavljena v koncertnem listu Helene Filipčič Gardina.
Godalni kvartet Tartini, vse fotografije Marijan Zlobec
Godalni kvartet Tartini je v svojem plodovitem delovanju, še zlasti v sklopu koncertov iz cikla Večeri komorne glasbe, v katerem je izvedel vse godalne kvartete W. A. Mozarta in L. van Beethovna, oblikoval prepričljiv in svež pristop, tehtnost in dodelanost programa kot tudi repertoarno odprtost in smelost.
Člani se ne odpovedujejo delom železnega repertoarja, vendar jih izbirajo previdno in premišljeno, tako da tudi z njihovo pomočjo interpretativno zorijo in se kalijo. Posebno veljavo dajejo sodelovanju s priznanimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, kot so Irena Grafenauer, Stanko Arnold, Radovan Vlatković, Mate Bekavac, Lovro Pogorelić, Maria Graf, Gary Karr, Franco Gulli, Enrica Cavallo, Bruno Giuranna, Rocco Filippini, Davide Formisano in številni drugi, kar prispeva k stalni rasti kvarteta kot prožnega, prilagodljivega komornega izvajalskega korpusa.
Kot edini slovenski komorni ansambel je bil Godalni kvartet Tartini več let stalni gost Mozartovih serenad v Salzburgu. V štirih desetletjih je svojo visoko kakovost potrdil tudi v številnih drugih pomembnih glasbenih središčih. Leta 2001 je za izjemne umetniške dosežke prejel nagrado Prešernovega sklada.
Kvartet je snemal za različne založbe ter radijske in televizijske hiše doma in po svetu ter posnel vrsto zgoščenk z deli slovenskih in tujih skladateljev. Najnovejši snemalni dosežek Godalnega kvarteta Tartini je izdaja digitalnega albuma z vsemi štirimi Sonatami a quattro Giuseppeja Tartinija ob 250. obletnici skladateljeve smrti, ki je po svetovno dostopnih in preverjenih virih prvi zvočni zapis teh del v izvirni zasedbi godalnega kvarteta nasploh, kar si godalni kvartet Tartini šteje v posebno čast.
Godalni kvartet Tartini si je za koncert izbral tri dela: Josepha Haydna, Marijana Lipovška in Aleksandra Borodina.
Haydn kot zgodovinski oče godalnega kvarteta je bil v svojem delu v d – molu Hob. III: 76 (op. 76, št. 2 Kvintni) že dovolj prepričljiv, da se je kvartet v izvedbah ohranil do danes.
Miran Kolbl in Romeo Drucker
Godalni kvartet v d-molu je dobil vzdevek »Kvintni« zaradi začetnega motiva dveh spuščajočih se čistih kvint (a1-d1, e1-a) v poudarjeno dolgih notnih vrednostih. Skladatelj je prepoznavni kvintni motiv večkrat uporabil v prvem stavku in se z njim tudi poigraval (npr. pojav v inverziji). V očarljivo liričnem drugem stavku prva violina dominira kot nosilka melodike s spevno temo, ki je med gracioznim stavkom variirana. Tretji stavek je menuet z ritmično poudarjeno motivično igro v kanonu, enakomerno rigorozno pulziranje pa se nadaljuje tudi v triu. Briljanten sklepni sonatni stavek zaživi v razgreti dialektiki, polni napetosti in sprostitev, in se zaokroži v virtuoznem svetlem durovskem zaključku. (Iz programa).
Miloš Mlejnik in Aleksandar Milošev
V izvedbi: prvi stavek – Allegro – sem pogrešal takojšnjo polnokrvno zvočnost, intenziteto, ne pa mlačnost, iz česar bi sklepal na pomanjkljivo ogrevanje in takoj opazno voljo po glasbenem in umetniškem razdajanju občinstvu v Viteški dvorani Križank. V drugem stavku – Andante o più tosto allegretto – je bila opazna solo violina, v tretjem – Minuetto: Allegro ma non troppo – mehkoba zvoka in igre, v četrtem – Finale: Vivace assai – pa je kvartet prvič pokazal več dramatičnosti, a spet ne dovolj doživeto igro, brez tiste vznemirljivosti, ki bi nas močneje pritegnila. Boljši je bil sam konec.
O Lipovškovih Štirih sporočilih za godalni kvartet: I. Andante molto moderato e rubato, II. Quasi adagio, III. Vivace, ma non troppo allegro, IV. Meditando e recitativo – Molto agitato je podrobno analizo objavila v svoji knjigi o skladatelju Med tradicijo in sodobnostjo: opus skladatelja Marijana Lipovška Vesna Venišnik Peternelj. (Objavil sem jo v nekem poprejšnjem zapisu).
Marijan Lipovšek je Glasbeni konservatorij (kompozicijo in klavir) v Ljubljani z odliko končal leta 1932 pri Slavku Ostercu, s štipendijo pa se je eno leto (nadaljnji študij je opustil) izpopolnjeval v Pragi, enako kot njegov slovenski stanovski kolega Pavel Šivic, pri skladatelju Josefu Suku in Aloisu Habi. Po vrnitvi v Ljubljano se je zaposlil na Glasbeni akademiji in na ljubljanskem Radiu…
Štiri sporočila za godalni kvartet so nastala leta 1973. Kot je nekoč izjavil Lipovšek, so Štiri sporočila »ciklična skladba iz enotnega temeljnega vzdušja izhajajočih ekspresij, ki ima vsaka od njih svoj izrazni aspekt. So kakor pripovedovanja o doživetjih, ki neposredno prehajajo v ustrezno glasbeno govorico. Mišljena so res kot glasbena »pisma«, sporočila človeku, ki deli z nami nemir in iskanje istih življenjskih problemov.« Prepoznavno in vsem skupno nemirno vzdušje doseže vrh napetosti v sklepnem stavku s številnimi ostinati v basovski liniji. Skladba je polna fragmentirane tematike, ponavljajočih se motivičnih vzorcev in kontrastnih odsekov. Po skladateljevih besedah je »Andante molto moderato e rubato stavek z največjimi izraznimi kontrasti. Nato Quasi adagio, meditacija, ki se skuša poglobiti v razmišljujočo poezijo. Vivace, ma non troppo allegro je dotik vedrejšega sveta, medtem ko zadnji stavek, Meditando e recitativo, že z naslovom nakaže podobnost s prvim, vendar se takoj po uvodu razmakne v Molto agitato, ki do konca obdrži svoj razgibani, a tudi nekoliko grozljivi značaj.« (Iz programa).
Interpretacija Lipovškovega kvarteta je bila zgledna. Že v prvem stavku je poudarila bolj ekspresivno in meditativno skladateljevo naravnanost, ki se je v drugem stavku osebnoizpovedno še poglobila, stilno pa se je Lipovšek povezal z neoklasicizmom, pa tudi izročilom svojih praških študijskih izkušenj. Konec stavka je precej odprt. Tretji stavek je bil ritmično razgiban, a ostaja precej skrivnosten in hkrati odprt za zvočne refleksije, efekte, meditativnost, vse pa se stopnjuje proti koncu stavka. Četrti stavek je bil izveden odločno, z bolj ponavljajočimi se zvočnimi vzorci, tako da pomisliš na Šostakoviča in njegovo zvočno ritmiku, tu pa na skladateljev boj za preživetje (po snežni skoraj smrtni tragediji na Voglu). V igri bi pričakoval še več dramatičnosti, tiste, ki daje vtis možne tragičnosti, potem se skladba umiri in spet dramatizira na samem koncu.
Poslušali smo večplastno delo s prav tako interpretacijo.
V Godalnem kvartetu št. 2 v D-duru iz leta 1881 Aleksandra Borodina bi težko prepoznali kakšno tipično romantično delo, čeprav je bil posvečen skladateljevi ženi ob 20. obletnici njunega prvega srečanja.
V programu je sicer poudarjeno, da je izkaz buhteče melodične invencije in tankočutne lirične mehkobe njegovega ustvarjalnega peresa. V prvem stavku Allegro moderato sta prinašalca kantabilnih tem violončelo in violina, ki ju lahko razumemo kot poosebljanje skladatelja in njegove ljubljene žene. V drugem stavku, Scherzu z oznako Allegro, se melodična kontura zanimivo izrisuje s sinkopiranimi skoki. Nežni tretji stavek Notturno, ki ga začne občutena dolga melodija v violončelu, ponudi bujno imitacijsko dialogiziranje med glasbili, ki ostane v celotnem stavku v idiličnem ozračju, brez večjih napetosti. V finalnem stavku se domiselno izmenjujeta kontrastni glasbeni ideji: počasni Andante in igrivi Vivace gorečnega toka. (Iz programa).
Interpretacija je imela več poudarka na tehničnih zahtevah kompozicije, medtem ko se je oddaljila od kakšne morda pričakovane večje sentimentalnosti, je pa dopustila kakšne asociacije, na primer v drugem stavku v ritmu, ko si zlahka predstavljaš kakšno vožnjo z rusko trojko… Veliko je solov prve violine, a tudi vseh ostalih ter v prelivanju solov. Tu so se izkazali vsi, ko so še posebej želeli pokazati lepoto igre na svojih inštrumentih, s poudarkom na barvitosti in izrazu, tako da so dosegli skupen čist konec.
Po dolgih aplavzih je sledil še dodatek.
Marijan Zlobec