Festival Ljubljana predstavlja nadaljevanje slavnostnega cikla ob 40. obletnici delovanja Godalnega kvarteta Tartini, ki danes velja za vodilno slovensko tovrstno zasedbo. V torek, 31. januarja, ob 19.30 uri nam bodo zaigrali na četrtem koncertu v Viteški dvorani Križank.
Godalni kvartet Tartini, foto Nataša Fajon
Godalni kvartet Tartini sestavljajo prvi violinist Miran Kolbl, drugi violinist Romeo Drucker, violist Aleksandar Milošev in violončelist Miloš Mlejnik. Zasedba je začela svojo pot kot Godalni kvartet Slovenske filharmonije leta 1983, ko so se štirje vodje godalnih skupin orkestra odločili, da bodo bogato tehnično znanje in glasbene izkušnje preizkusili tudi v godalnem kvartetu, ki velja med vsemi glasbenimi zvrstmi za eno najbolj zahtevnih.
Romeo Drucker, Aleksandar Milošev, Miloš Mlejnik in Miran Kolbl
Štiri godala pokrivajo dovolj širok tonski spekter, omogočajo razvit harmonski stavek, vendar v zvočni raznolikosti ne ponujajo tako raznovrstnih možnosti kot simfonični orkester ali druge mešane zasedbe.
Zato mora skladatelj ob pisanju godalnega kvarteta iz razpoložljivih sredstev izvabiti maksimum glasbenega izraza. Godalni kvartet tako postaja zvrst za sladokusce, tak pečat pa je tej zvrsti vtisnil že njen »oče« Joseph Haydn. V tej zvrsti sta se preizkusila tudi Marijan Lipovšek in Aleksander Borodin.
Rože iz publike na prvem koncertu, foto Marijan Zlobec
Na četrtem koncertnem večeru bodo na programu skladbe:
Joseph Haydn: Godalni kvartet v d-molu, Hob. III: 76, »Kvintni«
Marijan Lipovšek: Štiri sporočila za godalni kvartet
***
Aleksander Borodin: Godalni kvartet št. 2 v D-duru
Godalni kvartet Tartini v Viteški dvorani Križank, foto Marijan Zlobec
Marijan Lipovšek, slovenski skladatelj, pianist in pedagog (1910 -1995) je bil vsestranski človek. Poleg skladateljskih in pianističnih dejavnosti, po katerih je najbolj prepoznaven, je bil še urednik, predavatelj, pedagog, prevajalec, kritik, publicist, esejist, fotograf in alpinist. Mnogim ljubiteljem gora je znana njegova knjiga Steze, skale in smučišča. Prevedel, komentiral in z novimi opombami opremil je tudi monografijo o Mozartu Wolfganga Hildesheimerja.
Glasbeni konservatorij (kompozicijo in klavir) v Ljubljani je z odliko končal leta 1932 pri Slavku Ostercu, s štipendijo pa se je eno leto (nadaljnji študij je opustil) izpopolnjeval v Pragi, enako kot njegov slovenski stanovski kolega Pavel Šivic, pri skladatelju Josefu Suku in Aloisu Habi. Po vrnitvi v Ljubljano se je zaposlil na Glasbeni akademiji in na ljubljanskem Radiu. Po vojni je postal profesor klavirja, komorne glasbe in teoretičnih predmetov na Akademiji za glasbo; kasneje je postal tudi njen rektor (1968-1970) in ravnatelj Slovenske filharmonije, okoli 20 let pa je od ustanovitve predaval tudi na muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani.
Bil je sourednik Slovenske glasbene revije ter urednik izdaj Društva slovenskih skladateljev.
Vedno tudi slovensko delo, foto Marijan Zlobec
V skladateljskem smislu je predstavnik slovenske neoklasicistične smeri; do nove glasbe je bil zadržan že pred vojno. Pogosto je rabil modalnost in pandiatoniko, pri melodiji je izhajal iz ljudske pesmi. Kot izvrsten pianist je bil najbolj opažen kot spremljevalec svoje hčerke, svetovno znane mezzosopranistke Marjane Lipovšek, nastopal pa je tudi v komornih zasedbah in po radiu. Pred občinstvom je najpogosteje igral Beethovna. Virtuoznosti ni maral. Za svoje vsestransko glasbeno delo je leta 1974 prejel Prešernovo nagrado, Univerza v Ljubljani mu je podelila naslov zaslužnega profesorja, prejel pa je tudi državno odlikovanje častni znak svobode Republike Slovenije.
Njegov opus je vsestranski in bogat; od kantate Orglar prek simfonične glasbe, komorne glasbe, zborovske glasbe, klavirske glasbe, koncertov do samospevov, ki jih je Marjana Lipovšek pela po svetu.
Marijan Lipovšek
Štiri sporočila za godalni kvartet so iz leta 1973.
“Višek razvoja ekspresionističnega sloga, ki ga je začel v šestdesetih letih, nato Lipovšek udejanji v skladbi Štiri sporočila za godalni kvartet, kjer se poudarjena lirika in prelivajoče se neskončne melodične linije umaknejo novemu izrazu, zaznamovanemu s fragmentacijo linij in izrazito nemirnim vzdušjem.
Tovrstni zvočni podobi je verjetno botrovala pretresljiva osebna izkušnja, saj je Štiri sporočila komponiral po tem, ko je leta 1973 doživel smrtno nevaren dogodek v gorah. V hudem metežu in megli se je namreč izgubil na Voglu in dve noči preživel zunaj v snegu. Pri komponiranju skladbe je težil k čim večjemu uresničenju izrazne moči glasbe: »Sporočila za godalni kvartet so ciklična skladba štirih, iz enotnega temeljnega vzdušja izhajajočih ekspresij, ki ima vsaka od njih svoj izrazni aspekt. So kakor pripovedovanja o doživetjih, ki neposredno prehajajo v ustrezno glasbeno govorico. Mišljena so res kot glasbena ‚pisma‘, sporočila človeku, ki deli z nami nemir in iskanje istih življenjskih problemov.« Glasbeni tok sestavljajo ponavljanje kratkih, vedno znova spreminjajočih se motivov, dolgi tremoli, konstantni dinamični kontrasti oziroma kontrasti v zvočni gostosti, iregularni metrični poudarki, spremembe v teksturi ter kontrasti v tematskem gradivu (omejen ambitus proti velikim intervalnim skokom, lirična fraza proti odrezavim motivičnim okruškom, živčno motorično vzdušje proti popolni spokojnosti). Harmonsko je skladba precej napredna, saj skladatelj opusti večino metod, s katerimi je prej ohranjal vez z občutkom tonalnosti (terčna gradnja intervalov, terčni intervali v melodiji ali utrjevanje enega centralnega tona). Tako je nekako v ravnovesju med prosto tonalnostjo in atonalnostjo. Sozvočja nastajajo predvsem z linearnim vodenjem glasov, ki največkrat zvenijo v sekundah.
Pri opuščanju spon tradicionalne harmonije se je moral skladatelj toliko bolj držati jasne oblikovne sheme, saj ni prevzel dodekafonskega sistema. Tako kratke stavke oblikuje v prečiščeni formalni strukturi, pri čemer se opira na tradicionalne okvire. Poleg tega skladbo napiše za zasedbo običajnega godalnega kvarteta, s štirimi stavki, ki so karakterno zasnovani po zgledu tipičnega godalnega kvarteta. Največ teže ima prvi stavek, sledi mu počasni in lirični drugi stavek, tretji stavek s tridobnim metrumom daje vtis scherza, skladbo pa zaključi s hitrim finalom. Poleg tega skladatelj tudi tukaj skrbi za povezanost med stavki in vanje vtke isto tematsko gradivo, ki ga poslušalec zlahka prepozna (flažoleti, trilčki).
V NUK hranijo več tisoč Lipovškovih negativov, posnetih z različnimi fotoaparati
Prvi stavek je najbolj neenoten in ima svobodnejšo strukturo kot preostali trije. Sestavljen je iz niza na prvi pogled nepovezanih idej, v njem pa se zamenjajo številni kontrastni odseki. Stavek po eni strani zaznamujejo hitro gibanje, lestvice in pasaže, ki temeljijo na kromatičnih postopih, po drugi strani pa se to živčno stanje večkrat umiri z daljšimi akordi. Glasbeni tok stavka je fragmentirano zasnovan, kar lahko opazimo že takoj na začetku, ko ga v vsakem taktu zaustavljajo pavze. Prvi del zaznamuje polifona obravnava glasov. Stavek se začne imitacijsko, na ta način se tudi nadaljuje, in sicer z imitacijsko obdelavo dveh glasbenih zamisli. V nadaljevanju se usmeri v ponavljanje ritmičnih vzorcev in v pretežno homoritmično zasnovo. Konča se z reminiscenco na začetek stavka.
Drugi stavek je počasen in lirično zasnovan v sestavljeni tridelni pesemski obliki. Del A je zasnovan polifono z eno osrednjo lirično melodijo, ki se prepleta med glasovi. Potem se po zgledu oblike variacijskega rondoja pri številki 1 začetek ponovi, vendar se v nadaljevanju razvije po svoje. Del B je zasnovan kontrastno, homoritmično, s hitrim gibanjem, z iregularnimi poudarki pri ponavljanju enega motiva, nato pa inštrumenti še unisono odigrajo lestvične
pasaže.
Tretji stavek zaradi tridobnega metruma in poudarka na plesnem ritmu v delu A spominja na karakter scherza, pri čemer tudi sledi tradicionalni tridelni obliki scherza. Del A tudi navznoter izkazuje tridelno zasnovo. Začne se z imitativnim vstopom vseh glasov, ki igrajo le trilčke. Skupaj ustvarijo »migetajočo« disonančno zvočno ploskev. Nato sledi odsek s plesnim karakterjem in na koncu še del, v katerem inštrumenti ponavljajo en vzorec, ter nazadnje lestvični postopi, ki pripeljejo do kratkega tria. Trio je, nasprotno, popolnoma umirjen, z zadržanimi dolgimi flažoleti v violinah in violi.
Četrti stavek se začne s tridelnim uvodom, zgrajenim iz treh različnih tematskih idej. Prične se s počasnim polifonim vodenjem glasov v prosti atonalnosti. Pri točki 1 je uveden motiv s punktiranim ritmom, ki se nato ponavlja. V točki 2 nastopijo dolgi zadržani trilčki (iz 3. stavka). V točki 3 nastopi prva tematska skupina, ki jo zaznamujejo fragmentiranost, staccato artikulacija in vzpenjajoč se lestvični postop. Spremlja jo ostinato v basu. Bas skozi cel stavek obsesivno ponavlja različne vzorce ali pa izvaja tremolo na enem tonu. Nad ostinatom inštrumenti unisono ali pa v imitaciji podajajo hitre in kratke motive, ki temeljijo na vzpenjajočem se lestvičnem postopu (ideja iz uvoda). V točki 5 kot druga tema nastopi fluidna melodična misel, ki jo Lipovšek prvič sestavi iz serije vseh dvanajstih tonov, ne da bi katerega od njih ponovil. Skladbe pa v nadaljevanju vendarle ne razvija z uporabo dodekafonske tehnike. Sledi kratek prehod, v katerem je bistven kontrast med redkim (pizzicato osminke v vseh godalih) in gostim zvokom (tutti arco). Potem se ponovita sklopa prve in druge tematske skupine. Stavek se zaključi s kratko kodo, sestavljeno iz elementov uvoda (vzpenjajoča se lestvica in motiv s punktiranim ritmom). Stavek zaznamuje obilica kromatike in sekundnih sozvočij.” (Iz knjige Med tradicijo in sodobnostjo: opus skladatelja Marijana Lipovška Vesne Venišnik Peternelj)
S profesorjem Marijanom Lipovškom sem se velikokrat srečal in imel z njim nekaj intervjujev. Izredno je bil ponosen na svojo Marjano, ki jo je ves čas spremljal, med drugim tudi kot pianist na koncertih. Bil je tudi v Münchnu, ko je v Nacionalnem teatru pela Marijo v Wozzecku Albana Berga.
Marijan Zlobec