Stara elektrarna vabi na festival Mesto žensk: Na tleh in En K te gleda!


V Stari mestni elektrarni v Ljubljani se nadaljuje festival Mesto žensk. Drevi ob 19. uri bo še druga predstava Na tleh. To je odrsko delo ustvarjalk, sodelavk in dolgoletnih prijateljic Alenke Marinič in Maje Dekleva Lapajne. Je zemeljska koncertna predstava, ki na oseben in humoren način predeluje teme prekarstva, feminizma, dela, materinstva in bivanja v času poznega kapitalizma. Je iskriv glasbeno-gledališki dogodek, ki popisuje stanje in izreka očitno, bolj kot rešitve pušča odprt prostor za skupnostno vpraševanje, ter išče igrivost v še tako temačnih in težkih časih.

Na tleh

Ustvarjalki se preko glasbeno-gledališkega materiala poigravata z različnimi temami, ki jih ponuja besedna zveza “na tleh”. Preko prispodobe tal se dotikata tem izčrpanosti, obupa in brezizhodnosti, obležanja na tleh v času brutalnega in stopnjujočega kapitalizma, podnebnih sprememb, vele moči korporacij in rezov na področju socialnih ugodnosti. Po drugi strani pa tla razumeta tudi kot prizemljenost in oporo, na kateri lahko trdno stojimo in nam daje možnost odriva in posledično upora. Nenazadnje so tla tudi možnost novega življenja, zemlja, iz katere klijejo nove zamisli in prostori.

Na tleh je drugi del trilogije uprizoritvenih umetnic Maje Dekleva Lapajne in Alenke Marinič. Leta 2017 sta vstopili v predstavo in glasbeni album Pod vodo in kmalu zatem zasnovali trilogijo skupnega ustvarjanja: Pod vodo, Na tleh, V zraku. Sanjata tudi o epilogu Pod zemljo, ki ga morebiti izvede samo še ena od njiju ali pa se zgodi brez njune fizične prisotnosti na tem svetu.

Soavtrostvo, izvedba: Maja Dekleva Lapajne, Alenka Marinič, kostumografija in scenografija: Katarina Zalar, umetniško svetovanje za gib: DISKOlektiv, umetniško svetovanje za glas: Irena Z. Tomažin, tehnično vodstvo in oblikovanje svetlobe: Špela Škulj, produkcija: Mesto žensk, koprodukcija: CUK Kino Šiška, DU Narobov.

Franz Kafka

V ponedeljek 16. oktobra, ob 20. uri bo v Stari mestni elektrarni naslednja predstava, in sicer En K te gleda ! kot gledališko gibalna predstava po motivih zgodbe Franza Kafke: Preobrazba.

Kot je rekla Kafkina miš: »Oh, svet je z vsakim dnem ožji. Najprej je bil tako širok, da sem se bala, kar tekla sem in bila vesela, ko sem v daljavi končno na levi in na desni zagledala zidove, ampak ti dolgi zidovi tako hitro tečejo drug proti drugemu, da sem zdajle že v zadnji sobi in tamle v kotu je past, v katero bom stopila.«
»Samo smer gibanja moraš spremeniti,« je rekla mačka in jo požrla.

Kdo: Štirje smo. Dva, ki sva nekje med plesom in nekje med cirkusom. In dva, ki sva šolana za igralca, pa ne želiva samo igrati, temveč bi tudi gibala. Naša gledališko – plesna zgodovina je kratka in prihodnost verjetno še krajša, ker svet ni ukrojen za kulturo, šport ali znanost. Svet se vrti zaradi Facebooka, Instagrama ali Tiktoka. Svet je ena velika blagajna. Zato nam oprostite, nekateri znajo metati bombe, nekateri vedo vse o vsem, mi pač delamo samo predstave. Za vsako teatrsko generacijo je končni cilj nebo. Res pa je, da je več načinov, kako priti tja.

Kaj: Franz Kafka (1883-1924), češki pisatelj judovskega rodu, sodi med ustvarjalce, ki so na gobec premetali sodobno literarno brbotanje. Kljub izrecni želji, da bi po smrti vsa njegova dela zažgali, se Max Brod, Kafkov najtesnejši prijatelj, obljube ni držal in je pisateljeve izmišljije, postopoma spravljal v naša miselna prekopicevanja, kjer je še dandanes naše možgane tako rekoč nemogoče pripraviti do tega, da bi uvideli, da je Kafka pravzaprav zabaven.

Kafkov humor ne vsebuje besednih iger, duhovitih opazk, jedkega zabavljanja okrog telesnih funkcij ali seksualnega namigovanja, nikakršnega pynchonovskega burkaštva bananinih olupkov ali požrešnih polipov, nikakršnega rothovskega satirstva ali barthovske metaparodike ali nabritega woodyallenovskega nergaštva. Tu ni nobenih »ta-dim, ta-dam« preobratov sodobnih situacijskih komedij niti kakršnihkoli »prepametnih« otrok ali profanih starih staršev ali benigno salonskih vstajniških hipsterjev. Kafkove osebe niso nikdar zgolj votli norčki, ki bi se jim rogali, temveč so tudi absurdni, strašljivi in žalostni.

En K te gleda !, foto Drago Videmšek

Zakaj: Naučili so nas, da je »jaz« nekaj, kar preprosto imaš. Niso pa nam povedali, da si moramo umetnost ega predstavljati kot nekakšna vrata. K tem vratom prihajamo in tolčemo po njih, tolčemo in tolčemo, saj si vstopa ne le želimo, temveč ga potrebujemo. Ne vemo, kaj je to, a ga lahko čutimo, to absolutno hrepenenje, da bi vstopili, medtem ko tolčemo in rinemo in brcamo, da se vrata končno odprejo. In odprejo se navzven, da uvidimo, da smo ves ta čas že bili znotraj tistega, kamor smo pravzaprav hoteli. Rekli bi lahko, da je komično vedno hkrati tudi tragično, tragično pa vedno tudi neznansko in dostojanstveno radostno. Kafkove zgodbe so sicer čudovito potovanje, ki pa je razumljivo samo tistim, katerih čelni raženj in z njim abstraktno mišljenje sta se že dodobra razvila.

Ideja in izvedba: Inan Sven Du Swami, Klara Kastelec, Tadej Pišek, Mojca Špik
Mentor za gib: Branko Potočan
Glasba: Samuel Barber, Antonio Vivaldi, Georges Bizet, G.F.Handel, Jean-Philippe Rameau, Johann Sebastian Bach in Duo Silence
Fotografija: Drago Videmšek
Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič

Producent: Zavod Godot
Koproducent: Vitkar zavod

Ustvarjalci in izvajalci
Mojca Špik
Klara Kastelec
Inan Sven Du Swami
Tadej Pišek

Marijan Zlobec

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja