V Stari mestni Elektrarni bodo v torek, 26. septembra, ob 21. uri pripravili poseben umetniški projekt fotografa in umetnika Gorana Bertoka. Kot kaže napoved, se bo umetnik ukvarjal z žaro, dimenzij 14,6 cm x 30 cm, kot jo je pripravil Boštjan Štine. Sodelujejo še TEM Čatež (3D tisk), Cveto Kunešević, Tomo Per 3D zapis/model 3D file/, model CGTraderProdukcija, vse skupaj v produkciji Maske Ljubljana.
»Le kaj bom ustvaril čez sedemnajst let,« se je Goran Bertok vprašal leta 2006, saj že tedaj ni imel nobene ideje. Najlažje je reči »umrl bom« (za smrt je potrebno najmanj napora, seveda, če se ti zgodi kar sama od sebe). To ga je spomnilo na tisto vprašanje, ki smo ga včasih radi postavljali drug drugemu: Kaj bi storil, če bi ugotovil, da živiš zadnji dan svojega življenja (tako daleč se mu je takrat zdelo leto 2023, kot da obstaja zgolj hipotetično …). Navadno smo v odgovoru na to vprašanje pustili domišljiji prosto pot in naštevali vsa mogoča – velika in nora – dejanja, ki jih sicer v naših realnih življenjih nismo mogli in zmogli izvesti, Bertokov brat pa mu je kratko odgovoril, da bi šel spat.
Goran Bertok v Equrni
Kar koli drugega bi storil, bi bilo po njegovem mnenju odveč, tako ali tako je vsega konec. V bratovem slogu se je avtor v okviru tega sedemnajstletnega projekta odločil za smrt (Potrdilo o smrti). Sedemnajst let je minilo, kot bi mignil, in znašli smo se v letu 2023.
Goran Bertok – Post mortem
Kakšen čas ima smrt pred umrtjem, ki je vzpostavljena kot performativ? V prvi fazi je mogoče
reči, da ima smrt kot taka (vsaj) dvojno časovnost: eno, ki pripada redu biološkega, in drugo, ki
pripada redu družbenega. Družbena smrt je odvisna od vpisa biološkega reda v red družbenega
in diskurza, kot taka pa postane tudi situirana v zgodovini. Biološka smrt mora biti identificirana, prepoznana in razglašena; pridobiti mora svoj prostor in čas preko performativnega akta.
Goran Bertok – Post mortem
Performativ kot orodje delovanja in spreminjanja obstoječega stanja preko akta imenovanja se
namreč tiče predvsem spreminjanja razmerja med sogovorniki in za uspešnost predpostavlja
avtoriteto (uradno osebo, ki lahko razglasi smrt in podpiše potrdilo o smrti) ter prepoznanje s
strani naslovljenca.
Goran Bertok – Post mortem
Ko je smrt, recimo preko performativa, vpisana v red družbenega in diskurza, se (vsaj) podvoji
in pridobi dodatne vidike, ki jih vsekakor ne gre zvajati na objektivno določitev biološke materije.
Goran Bertok – Iz cikla Obiskovalci
To je morda najbolj očitno na podlagi izraza »Ubil se bom«, ki razkrije razpoko med subjektom
izrekanja, dejanja in odločitve ter nekom, ki ga to dejanje lahko doseže in ga na tak način
spremeni v nekaj radikalno drugega, vsekakor pa v nasprotje zmožnosti gospodovanja nad
samim sabo.
Goran Bertok v Equrni
Obstaja skratka smrt onstran določljive dogodkovnosti, ki se nanaša na to, da življenje izgine iz biološkega telesa, in smrt, ki se – kot to formulira Maurice Blanchot – »pretaka skoz besede o možnosti in svobodi, njeno skrajno obzorje pa sta svoboda za smrt in moč za smrtno tveganje (2012: 101)«. Še drugače rečeno: obstaja smrt, ki nima podobe in množica različnih podob smrti, recimo smrt, ki je večja od smrti, ali smrt, ki jo je vredno umreti.
V svojem preteklem delu se je Bertok med drugim osredotočal na portretiranje teles na meji
med življenjem in smrtjo (fotografska serija Lakota) in mrtvih teles (seriji Obiskovalci in Post
Mortem), preko česar je razprl še dodatne, manj narativno/literarno podprte podobe smrti:
neosebno, brezimno in odtujeno smrt; smrt kot razkroj snovi; monumente smrti in lepoto
mrtvega, razpadajočega telesa. Umetnikova verzija dela v okviru projekta Maska 2023 iz leta
2006 je bila prvotno naslovljena Death Certificate Gc2 – 29966 ter je izpostavila birokratsko-
administrativno realizacijo njegove lastne smrti, ki funkcionira natanko kot performativ, ki
ga izvede ustrezna avtoriteta.
Za razliko od tega se je izvedba dela leta 2023 od smrti kot govornega akta (tj. razglasitve družbene smrti) preusmerila na čas po smrti: prevzela je kulturnokonvencionalno prezentacijo ostankov trupla oz. biološke snovi. Transformacijo, ki jo je projekt doživel od prvotne ideje leta 2006 do danes, je mogoče razumeti tudi v luči sprememb v tretiranju življenja v obdobju zadnjih dvajsetih let, hkrati pa v luči bolj nedavne pogoste zastopanosti distopičnih in eshatoloških imaginarijev. A namesto da bi Bertok ponudil vpogled v obdobje »po« (smrti/koncu časa/zgodovine), do katerega po definiciji ni mogoče dostopati, namesto bolj »pozitivne« težnje po recikliranju človeške biološke materije kot potencialnega resursa v okoliščinah grožnje izumrtja (odlaganje konca), se zdi, da »akceleracionistično« ali pač nihilistično stavi na afirmacijo konca še pred umrtjem. (Iz predstavitve Katje Kraner).
Goran Bertok ob svojem delu na razstavi Rdeča v Galeriji Equrna, foto Marijan Zlobec
Zavod Maska letos praznuje 30 let. Še posebej slovesno bodo jubilej praznovali s serijo umetniških in diskurzivnih dogodkov Zdaj je tukaj!
Leta 2006, ko se je na Maski pripravljal izid 100. številke revije Maska, so umetnike, o katerih je pisala revija, povabili, da zasnujejo koncept za prihodnost, za davno leto 2023, ko naj bi izšla 200. številka. Ta je sicer izšla že leta 2020, saj je njen ritem izhajanja postal intenzivnejši, a prišlo je tudi leto 2023 in s tem čas, da se projekti, ki obstajajo samo kot gole potencialnosti, realizirajo. Umetnice in umetnike, ki delujejo v domačem prostoru, so povabili, da te projekte predstavijo med 25. in 29. septembrom v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana, Kinu Šiška, Projektnem prostoru DUM in na inštitutu ELIAS 2069. Pri tem so vprašanje prihodnosti, s katerim se bodo spoprijemali tudi na diskurzivnih dogodkih, pustili nekoliko odprto, saj ne želijo, da bi se kontinuitete in njeni rezi končali preprosto s tukaj in zdaj.
Goran Bertok – Post mortem
Samostojne razstave (izbor)
2021 “Lakota/Rdeča”, galerija Simulaker, Novo mesto, Slovenija
2020 »Lakota/Hunger«, Photon gallery, Dunaj, Avstrija
»Lakota«, Galerija Photon, Ljubljana, Slovenija
2016 »Ogenj, led«, 12. festival Bela noč, Galerija KIC Skopje, Makedonija
»Ogenj/Rdeča II«, Galerija Alkatraz, Ljubljana, Slovenija
2015 »Telo in meso«, Galerija Photon, Dunaj, Avstrija
»Ogenj, rdeča«, Galerija Cerkev Sv. Duha, Črnomelj, Slovenija
»Post Mortem«, Galerija Opservatorijum, Beograd, Srbija
»Družinski album«, Galerija AQ, Celje, Slovenija
2014 »Preživeli II«, Muzej novejše zgodovine, Ljubljana, Slovenija
2013 »Telo, meso in druge zgodbe«, Kunsthalle, Feldbach, Avstrija
»Preživeli«, Galerija Photon, Ljubljana, Slovenija
2011 »Mrtva priroda«, Galerija Močvara, Zagreb, Hrvaška
»Mrtva narava«, Galerija Simulaker, Novo mesto
2010 »Rdeče in črno«, Galerija Kibela, MMC Kibla, Maribor, Slovenija
Photoport Gallery, Bratislava, Slovaška
2009 »Rdeča«, Galerija Kapelica, Ljubljana, Slovenija
2008 Gallery Wallywoods, Berlin, Nemčija
Galerija Račka, Celje, Slovenija
Goran Bertok – Post mortem
2007 »Post Mortem«, Galerija Photon, Ljubljana, Slovenija
2006 »Still Life«, Galerija Alkatraz, Ljubljana, Slovenija
2005 »Obiskovalci«, Galerija Kapelica, Ljubljana, Slovenija
2004 »Stigmata II«, Galerija Alkatraz, AKC Metelkova mesto, Ljubljana
2003 »Calligraphia obscura«, Festival Ex Ponto, Zaklonišče pod Ljubljanskim gradom, Ljubljana, Slovenija
2002 »Stigmata«, ZPK zapora DOB, Dob pri Mirni na Dolenjskem, Slovenija
2001 »Zapori«, Festival Ex Ponto, Kazamate, Ljubljanski grad, Ljubljana, Slovenija
»23«, ZPK zapora Koper, / v sodelovanju z Obalnimi galerijami Piran/, Koper, Slovenija
1999 »999«, Umetnostna galerija Maribor, IC Pohorje, Maribor-Ljubljana-Koper, Slovenija
1998 »Omen«, Galerija na gradu Podsreda, Podsreda, Slovenija
»East of Eden«, Festival Ex Ponto, Galerija Gabriel, Sarajevo, BiH
»From Her to Eternity«, Galerija Meduza /Obalne galerije Piran/, Koper, Slovenija
1997 »Rad bi vam povedal zgodbo«, Galerija Š.O.U. Kapelica, Ljubljana, Slovenija
1990 »Fotografije«, Galerija ŠKUC, Ljubljana, Slovenija
Marijan Zlobec