V Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma so nocoj razglasili dobitnico tradicionalne, vsakoletne in najvišje slovenske nagrade za najboljšo knjigo izvirnih domačih esejev. To je Rožančeva nagrada. Žirija je med petimi finalisti oziroma nominiranci izbrala knjigo A si lahko vsaj enkrat tiho znane režiserke Ivane Djilas. Na prireditvi so se predstavili še ostali nominiranci. Podelitev nagrade bo v soboto na Trubarjevi domačiji na Rašici.
Ivana Djilas, foto Mladinska knjiga
Ivana Djilas je v knjigi A si lahko vsaj enkrat tiho (Goga, 2023) zbrala 43 esejev, ki so nastajali deset let in so bili objavljeni kot kolumne v reviji Mladina. Vsak esej je zaključena celota, vsi skupaj pa so avtobiografska pripoved o življenju umetnice.
Kot piše v utemeljitvi nominacije, zbirka esejev Ivane Djilas “žari od iskrenosti in daje glas prišlekom, ki ne pristajajo na življenje ob robu, ki ne iščejo izgovorov za neuspeh, ki se ne predajajo nostalgiji, temveč samozavestno in enakopravno soustvarjajo literaturo, gledališče, glasbo in srčno kulturo nove domovine”.
Avtorica piše o svoji družini in delu, o načinih preživetja, o radoživosti in vztrajnosti, o vsakdanjih, ne le finančnih stiskah umetnice, hkrati pa neprizanesljivo opisuje razmere v družbi. “Lahkotno in hkrati ostro resnicoljubno piše o izstopajočih posebnostih posameznika, o nekonvencionalni družini, o izključujoči družbi, o tveganosti umetniškega poklica, o prizadevanju za versko, spolno, rasno in nacionalno enakopravnost. Posebna skupna tema esejev je pozitivno kritičen vpogled v nezadovoljive pedagoške pristope do otrok s posebnimi potrebami ali vedenjskimi motnjami,” je zapisala žirija.
Skozi svoje zapise je ustvarila “panoramsko sliko političnega razpada Jugoslavije in tragičnega propadanja Srbije zaradi množičnega odhoda prav tistih, ki bi lahko gradili njeno prihodnost. Spomin na prvotno domovino ji ne megli pogleda na življenje tukaj in zdaj, temveč prižiga rdeče luči, ki jih včasih tudi Slovenci še ne zaznavamo. Prizadevati si biti boljši, je plemeniteje od občutka večvrednosti.”
Za Rožančevo nagrado so bili letos nominirani še Sami Al-Daghistani za Islam in ljubezen: Pričevanja o arabsko-islamski intelektualni zgodovini (Beletrina, 2023), Miklavž Komelj za esejistično zbirko Hierarhija in drugi eseji (KUD AAC Zrakogled, Hyperion, 2022), Aleš Šteger za knjigo Na kraju zapisano (Beletrina, 2023) in Lucijan Zalokar za knjigo Dirka od bloka do drevesa s podnaslovom Šport, morala, doping in nevednost (UMco, 2023).
Društvo Marjan Rožanc bo letos nagrado za najboljšo knjigo esejev v preteklem letu podelilo enaintridesetič.
Žirijo so sestavljali Manca Košir, Vlado Motnikar, Nada Šumi, Žiga Valetič in Ifigenija Simonović (predsednica). Prebrali in ocenili so kar dvaindvajset knjig sejev, ki so izšle med 1. julijem 2022 in 30. junijem 2023.
V pogovoru, ki ga je moderirala Ignacija Fridl Jarc, je Ivana Djilas povedala, da je poskušala preko “primera ene družine, ki jo najbolje pozna, oziroma ene usode, razmišljati o družbi”.
Eden od esejev je posvečen zdravstvu. Pojasnila je, da mora namreč kot mama otroka s posebnimi potrebami poskušati zagotoviti za svojega otroka največ, kar lahko. Pri tem se mora soočiti z omejitvami, do kod družba zmore, vendar se kot mama z njimi ne more sprijazniti, s čimer je v nerešljivem konfliktu. “In ko sem enkrat definirala ta mali konflikt na enem primeru, sem ugotovila, da se to dogaja na mnogih nivojih, da je posameznik v konfliktu z družbo,” je dodala.
Po razglasitvi nagrade je Ivana Djilas v izjavi za STA povedala, da jo je nagrada presenetila, saj ima vedno občutek, da “ne sodi čisto v noben žanr”. Tudi v gledališču kot režiserka prehaja med žanri, poleg tega lahko neko njeno predstavo sočasno igrajo na Borštnikovem srečanju in na otroškem festivalu. In zdaj ima podobne občutke, da je njeno pisanje sočasno intimna zgodba in žanrsko melodrama. Vendar pa ji je to rahljanje rezov in mešanje žanrov blizu.
Izpostavila je tudi pomembnost družbene angažiranosti. Slednja se ji ne zdi samoumevna, niti primerna samo za krizne trenutke, ampak mora biti človek ves čas angažiran v družbi, v kateri živi, in to po svojih najboljših močeh. Sama tako piše zgodbe, pri čemer izbira teme, ki se ji pravzaprav zdijo “neteme”, ki so obrobne. Ob tem ugotavlja, da so naša življenja večinoma sestavljena iz takšnih tem, ki pa usodno vplivajo na nas. “Mogoče te moje zgodbe o konfrontaciji malega človeka z družbo prinesejo tolažbo,” je še povedala nagrajenka in dodala, da je bila deležna tudi zelo emotivnih odzivov na svoje zgodbe, saj se ljudje v njih prepoznajo.
Ivana Djilas (1976, Beograd) je režiserka in pisateljica, ki je kot begunka prišla v Slovenijo leta 1999 in po podiplomskem študiju na ljubljanskem AGRFT takoj vstopila na slovensko kulturno prizorišče. (Po različnih virih)
https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivana_Djilas
Marijan Zlobec