V Narodni galeriji so odprli razstavo Umetnikov atelje. Iz fotografskih arhivov španskega Zavoda za kulturno dediščino. Pripravil jo je Generalni poddirektorat državnih muzejev Ministrstva za kulturo in šport Kraljevine Španije, izvedla pa Narodna galerija v sodelovanju z Veleposlaništvom Kraljevine Španije v Sloveniji kot del kulturnega programa španskega predsedovanja Svetu Evropske Unije.
Direktorica Narodne galerije in oba kustosa razstave, vse fotografije Marijan Zlobec
Razstavo je odprl gost, Nj. Eksc. g. Juan Aristegui, veleposlanik Kraljevine Španije v Sloveniji in s tem poudaril kulturno sodelovanje tako v času španskega predsedovanja Svetu Evropske unije kot pred tem slovenskega, ki ga je prav tako s kulturnim programom podprla Kraljevina Španija.
O tem dolgem prijateljskem sodelovanju je najprej spregovorila direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, ki je poleg predstavitve španske razstave omenila dodan slovenski del na koncu, tako da imamo na ogled poleg 9o španskih fotografij slavnih španskih slikarjev in kiparjev v njihovih ateljejih kot fotografije slovenskih umetnikov v svojih ateljejih ali med likovnim ustvarjanjem.
Nagovor dr. Barbare Jaki
Iz španske umetnostnozgodpovinske in muzejske stroke je pri razstavi sodelovalo več predstavnikov ustavov, med njimi sama kustosinja Isabel Argerich Fernández. (Gostja nosi isti priimek kot slavna pianistka Martha Argerich, za katero biografi praviji, da izvira iz Katalonije, verjetno pa so se njeni predniki tja preselili iz Dalmacije, a to kar precej zgodaj ali daleč pred samim rojstvom pianistke sicer kasneje v Argentini). Drugi kustos razstave pa je Óscar Muñoz Sánchez, ki je v katalogu sodeloval pri predstavitvi razstave. Ta je časovno zamejena od konca 19. stoletja do sredine 20. stoletja.
Isabel Argerich Fernández
“Fotografije so sodobne preslikave, ki jih je iz steklenih negativov, shranjenih v arhivu Moreno ter v fotografskih arhivih Wünderlich in Ruiz Vernacci, pripravil Juan Manuel Castro Prieto, dobitnik državne nagrade za fotografijo. Zaradi velikosti izvirnih negativov v meri 18 x 24 cm ter zaradi izjemne ostrine in tehnične kakovosti fotografskih posnetkov je bilo mogoče ustvariti velike povečave, ki jih lahko sedaj občudujemo na razstavi.
Fotografije nam odpirajo vrata v prostore, kjer umetniki ustvarjajo. S pogledom se lahko sprehodimo po njih ter opazujemo ambient, okolico in predmete, s katerimi so se obdali, da so lahko ustvarili svoja umetniška dela. Prostori, bodisi gosposki ali skromni, baročni ali preprosti, nam razkrivajo pogoje, v katerih so umetniki ustvarjali, ter njihov družbeni položaj, v času, ko so jih ujeli v objektiv. Izbor predstavljenih umetnikov ni izčrpen prikaz različnih umetnostnih smeri v prvi polovici 20. stoletja v Španiji, omogoča pa vpogled v bogastvo različnih struj, ki so takrat sobivale.
Na pobudo Narodne galerije, predvsem kustosinje Katre Meke, smo izbor obogatili z desetimi fotografijami pomembnih slovenskih umetnikov v svojih ateljejih, ki so delovali v enakem obdobju. Fotografijami, ki prikazujejo podobnosti med umetniki obeh držav, Slovenije in Španije, v tistih desetletjih. Naj za konec izrazim upanje, da se vam bo razstava zdela izvirna in zanimiva, ter se v imenu obeh še enkrat zahvalim vsem, ki so jo omogočili.
Razstavo je slavnostno odprl španski veleposlanik Nj. Eksc. g. Juan Aristegui.
“Gospe in gospodje, gospa direktorica, prijateljice in prijatelji!
Španski veleposlanik, Nj. Eksc. g. Juan Aristegui
Danes smo se zbrali v Narodni galeriji, da bi odprli fotografsko razstavo Umetnikov atelje. Veseli me, da se po obdobju, ko je bilo spodbujanje kulture in v ta namen javno druženje pravi izziv, včasih celo nepremagljiv, razstava španske umetnosti vrača v ta najprestižnejši in najuglednejši hram kulture v Sloveniji.
Razstava, ki si jo boste ogledali čez nekaj minut in za katero se nadejam čim večjega obiska, je del kulturnega sodelovanja med Španijo in Slovenijo, ki zavzema osrednje mesto v naših tesnih, prijateljskih odnosih. Poleg tega soupada s predsedovanjem Svetu Evropske unije, ki ga je Španija prevzela 1. julija. Umetnost in kultura pa sta poglavitni sestavini enotnosti in povezanosti tega skupnega evropskega projekta.
Pogled mojstrov umetniške fotografije na špansko slikarstvo in kiparstvo poudarja nekaj, v kar sem tudi sam vedno bolj prepričan. In sicer, da sta si Španija in Slovenija, kljub lastnostnim, ki nas opredeljujejo in razlikujejo – morda bolj izrazito ravno v obdobju, ki ga zajema razstava, od konca 19. do sredine 20. stoletja – v nemalo pojavnih oblikah nacionalnega in družbenega razvoja podobni. O tem pričajo tudi fotografije ateljejev slovenskih umetnikov, ki so prav tako del razstave, ter ustvarjalnost in genialnost slovenskih in španskih slikarjev v prvi polovici prejšnjega stoletja.
Razstava je takoj vzbudila veliko zanimanje, še posebej ateljeji, kot jih naši slikarji niso imeli
Umetnikov atelje, kot vsaka razstava, skuša pritegniti obiskovalčevo pozornost. A to počne na drugačen način. Po eni strani mu razkrije ustvarjalni prostor in orodje umetnika – kiparja ali slikarja, po drugi pa skozi umetnikov portret obiskovalca popelje v njegovo duševnost in značaj.
Drage prijateljice in prijatelji,
Svoj govor želim zaključiti z zahvalo Narodni galeriji, še posebej njeni direktorici Barbari Jaki in njeni odlični ekipi strokovnjakov, pa tudi Generalnemu direktoratu za kulturno dediščino in lepe umetnosti Ministrstva za kulturo in šport Španije. Brez njih projekt ne bi zagledal luči sveta, če pa bi jo, ne bi dosegel tovrstne razsežnosti in sijajnosti.
Ostala mi je le še čast, da razglasim razstavo za odprto! Uživajte v ogledu!
Hvala lepa.
Razstava preseneča s svojo bogato fotografsko dokumentarno vrednostjo in plemenitenjem vseh ambientov umetniškega ustvarjanja, tako slikarskega kot kiparskega. Lahko bi rekli, da je Kraljevina Španija cenila svojo tako bogato umetnostno izročilo, ki jo uvršča med najbolj dragocene v oblikovanju kulturne podobe Evrope v zadnjih petsto letih, v t. i. zlast dobi španske umetnosti, v primerih cerkvene kulture in umetnosti pa še precej več, če pomislimo npr. na Santiago de Compostela iz devetega stoletja.
Priznam, da sem na tihem iskal atelje Pabla Piccasa, a ga nisem našel. Prav tako Joana Mirója ali Salvadorja Dalija. Menda so jim prehitro ušli v Pariz ? Ali pa svojo avantgardo skrivajo ali je niso želeli fotografsko dokumentirati, ker je bila na začetku preskromna ?
Marijan Zlobec