Avtorske pravice oziroma njihovo pomanjkljivo spoštovanje ali celo nespoštovanje vplivajo na vizualno podobe neke predstave. Če ta prihaja iz tujine, je seveda avtorska odgovornost tistega, ki jo je pripravil doma, se pravi v tujini, in z njo prišel k nam. Organizator doma težko pozna vse podrobnosti, ki pridejo na dan kasneje, ko se je gostovanje že zgodilo in izvirni avtor spozna ali dobi dokaze, da vse ni potekalo tako kot bi v skladu z zakonitostjo in spoštovanjem avtorskih pravic moralo.
Durga McBroom, vse fotografije Marijan Zlobec
Nekaj nevšečnosti se je tako zgodilo s predstavo The Wall (Zid) skupine Pink Floyd v Križankah. Najprej bom citiral tekst, kot je bil prvič objavljen, s tem da bom umaknil vse fotografije s predstave, ki dokazujejo in ilustrirajo vizualno ozadje, torej video projekcije, za kar organizatorji gostovanja niso imeli natančno urejenih avtorskih pravic glede uporabe v funkciji slikovnega ozadja, kar se na fotografijah opazi. Ne opazi se spornost fotografijh kot takih, ampak njihov dokument ali dokaz, da se je zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo.
Predstava avtorsko ni imela urejenih pravic oziroma dovoljenja za gledanje tistega, kar smo v avditoriju Poletnega gledališča Križanke videli. In ker tega ne bi smeli videti, ne sme biti niti objavljeno, če rečem najbolj preprosto. Seveda se predstave iz spomina gledalcev ne da izbrisati.
“Za predvajanje projekcij na samem dogodku produkcija Star Entertainment ni imela dovoljenja, kljub temu, da so nam trdili, da ga imajo. Zavajali so tako nas, kot publiko, zato bo skupina Echoes, ki je lastnica omenjenih projekcij, primerno ukrepala,” pojasnjuje Festival Ljubljana.
In dodaja:“Skupina Echoes žal na koncertu ni mogla nastopiti, zato so jih zamenjali Meddle, vendar producenti (Star Entertainment) niso ustrezno spremenili projekcije na samem nastopu in so se v ozadju vrteli videoposnetki, ki so last skupine Echoes.”
Ali gre za zamenjavo nastopa skupine ali zamenjavo celotnega projekta ? Tu nekaj ni razjasnjeno. Niti še sedaj.
Poglejmo še enkrat, kaj sem objavil.
Tretji popoldan in večer filmske glasbe v organizaciji Star Entertainment v Poletnem gledališču Križanke na 71. Ljubljana Festivalu je pripadal rock operi, kar pa je bilo v pravem smislu ali poudarku na rocku in operi težko združiti v neko celovito odrsko, kaj šele operno gledališko dogajanje. Opazovanje nekaterih video projekcij iz filma, biografije glavnega junaka, projekcije nekaterih solističnih glasbenikov ali pevcev, še niso rock opera.
Iz objavljenega programa Metke Sulič lahko povzamem, da je The Wall (Zid) enajsti studijski album angleške progresivne rock skupine Pink Floyd, ki je izšel leta 1979. Gre za rock opero, ki obravnava Pinka Floyda, zagrenjenega rok zvezdnika, ki se je z gradnjo namišljenega zidu izoliral od družbe. Album je bil ob izidu 15 tednov na vrhu lestvic v ZDA (Billboard), v Veliki Britaniji pa je dosegel tretje mesto. V prvih dveh mesecih je prodaja dosegla več kot milijon prodanih izvodov.
Pozdravni nagovor
V ZDA je še vedno eden izmed najbolje prodajanih albumov v zgodovini. Med letoma 1979 in 1990 je bil prodan v več kot 19 milijonih izvodih po vsem svetu. The Wall je eden izmed najbolj posebnih, najzanimivejših in domiselnih albumov v zgodovini rock glasbe. Od izida studijskega albuma in turneje med letoma 1980 in 1981 ter filma iz leta 1982, je ta album postal sinonim, če ne celo definicija sama za termin konceptualni album. V vseh oblikah je nepozabno doživetje: je zvočno eksploziven na posnetku, neizmerno kompleksen na odru in vizualno dinamičen na ekranu. The Wall sledi življenju fiktivnega lika Pinka Floyda od svojih deških let v povojni Angliji do samoizolacije, ko postane svetovno znan rock zvezdnik, in klimaksa, ki predstavlja očiščenje – katarzo in pogubo.
The Wall je preplet domišljije in resničnega življenja. Član zasedbe Roger Waters je bil na pragu svojega zvezdništva v nekem trenutku sposoben uvideti svojo klavrno podobo zaslepljenega zvezdnika, kar ga je pretreslo. Začel se je odmikati od sveta zabave in blišča. Kot otrok je izgubil očeta v 2. svetovni vojni. Prav tako so nanj vplivali dogodki in duševno stanje prvega frontmana zasedbe, Syda Barretta, njegovih eskapad z drogami in posledično dokončen odmik v neprištevnost.
Te avtobiografske reference so služile kot izhodišče za nastanek albuma The Wall. Zasedba Pink Floyd je v njem ustvarila podobo anti-junaka, zagrenjenega in frustriranega rock zvezdnika, modernega slehernika, ki se trudi najti smisel in samega sebe v stoletju, ki ga je razdejala vojna.
Kitarist Michael Stockschläger v Križankah
V The Wall se življenjska zgodba o Pinku vseskozi suka okrog velikega brezna izgub in osamljenosti. Rojen je bil v Angliji, ob koncu druge svetovne vojne, ki je vzela življenje okrog 300.000 britanskim vojakom, med katerimi je bil tudi njegov oče. Živel je z zaščitniško materjo, ki je v njega v isti meri položila ljubezen in strah. Kot otrok je sovražil strog in tog šolski sistem, ki je vzgajal vse otroke po istem vzorcu.
Durga McBroom
Pink se tako zateče v gradnjo fiktivnega zidu, ki mu omogoča preživetje v svetu, ki ga duši: živi narejeno življenje, ki je odmaknjeno od njega, a na zunaj deluje, da je v ravnovesju z družbo in to brez kakršnih koli čustev. Vsaka težka situacija, ki mu povzroči bolečino, predstavlja nov zidak v njegovem vse višjem zidu: otroštvo brez očetovske figure, gospodovalna mati ter izobraževalni sistem, ki vzgaja enoumne kimavce, vlada, ki s svojimi prebivalci ravna kot s šahovskimi figuricami, površinskost slave, odtujen zakon …
Pink najde uteho v omami drog in kratkih ljubezenskih pobegih na turnejah z groupie-ji. Popoln zlom doživi, ko ga žena dokončno zapusti. Gradnja njegovega zidu se približuje koncu. Takrat se potopi v čudežni svet norosti. Ko je zid dokončan, se začne zavedati resnosti vseh svojih življenjskih odločitev in dejanj, ampak zdaj je prepozno, končno je priklenjen na svoj zid in nemočno v svojih blodnjah vidi sebe kako se sprevrača v diktatorsko osebnost, ki je med 2. svetovno vojno vznemirjala svet, ustrahovala ljudstvo, ubila njegovega očeta in s tem zaznamovala njegovo življenje.
Čeprav se zgodba nagiba k nihilizmu, je v njej prisoten tudi eksistencialni protitok, v katerem je svoboda posameznika odvisna od lastnih odločitev. The Wall doseže svoj višek v sojenju Pinka, ki se dogaja v njegovi glavi, z njegovo izpovedjo, enigmatskim in blodnim sporočilom, ki zrcali dejansko stanje in življenje Pinka Floyda.
Ne glede na to ali se The Wall razume kot cinično, nihilistično pripoved o nesmiselnosti življenja ali potovanje od metaforične smrti do ponovnega rojstva, velja ta album za enega od mejnikov v industriji zabavne glasbe. Ustvarjalce rock opere The Music of the Wall je povezal projekt Berlin Pink Floyd, katerega producent je Rogerja Watersa, ustvarjalca plošče The Wall, predstavil Mihailu Gorbačovu, ki je prispeval k padcu Berlinskega zidu. (Iz programa Metke Sulič)
Na odru Križank je kot solistka nastopila ameriška pevka Durga McBroom (1962, Kalifornija, ZDA), najbolj znana kot spremljevalna vokalistka skupine Pink Floyd. Je članica glasbene house skupine Blue Pearl, najbolj znane po uspešnicah Naked in the Rain, Little Brother, Alive, Can You Feel the Passion in Fire of Love. Živi na Havajih, dela kot igralka, plesalka in pevka v ZDA in drugod po svetu. Durga je svojo prepoznavnost dosegla najprej z vlogo Heels v filmski uspešnici Flashdance (1983), nato se je pojavila v filmih Hunter (1984) in Vendetta (1986). Zatem je njeno profesionalno pot zaznamovalo sodelovanje s skupino Pink Floyd, s katero je nastopila na skorajda vseh turnejah med letoma 1987 in 1994 ter na nekaterih studijskih albumih.
Za svoja leta je še vedno odlična pevka, plesalka, animatorka, polna odrske prezence, kar se je pokazalo v dodatku, ko se ji je pridružila vokalistka, ki je ves večer spremljala nastopajočo glasbeno skupino Meddle.
Ekrazit vokala in plesa, seveda obe že bosi
Glasbeniki na odru prihajajo iz Nemčije, kar je morda presenetljivo, saj bi pričakovali kakšen angleški nastop, že glede na zahtevo vseh besedil v angleščini. Nemški glasbeniki pod imenom Meddle poustvarjajo glasbo skupine Pink Floyd. Skupina nosi ime po šestem studijskem albumu Pink Floydov iz leta 1971, Meddle. V diskografiji Pink Floydov ta album predstavlja tranzicijo med skupino, ki je v poznih 60. letih 20. stoletja s svojim psihedeličnim rokom delovala pod vodstvom Syda Barretta in ero Rogerja Watersa, ki je skupino popeljal v bolj progresivne tokove rock glasbe.
Kakšna je kvaliteta samega nastopanja? Vtis je bil nekako srednji; že ozvočenje tokrat ni bilo najboljše, skratka pomanjkljivo vodeno, vprašljivo je dedovanje, da ne rečem kitenje s slavo nekoga drugega, ki ga lahko zgolj reproduciraš. To seveda ni osamljen primer, ampak je doma na vseh področjih.
Michael Stockschläger
Star Entertainment je zasnoval tak profil svojega koncipiranja predstav, nastopanja, vprašanje pa je, ali ima urejene vse avtorske pravice, kdo nadzira verodostojnost vseh programov, načina predstavitve odlomkov iz filmov, interpretacijo samih pesmi, kot smo jih slišali. Seveda so odlične, kot Another Brick in The Wall, kar pa na odru Križank izpade povsem drugače kot v filmu. To, kar sem citiral zgoraj, se na odru Križank ni videlo.
Tu je bil koncert najbolj problematičen. Glasbeno in vizualno, filmsko, se pravi premalo avtentičen. Če pogledam video te pesmi, gre za povsem drugačen svet, kot je bil predstavljen v Križankah. Vse bolj mlahavo, skoroda pocukrano, niti malo družbeno prevratniško.
Podobno Goodbye Blue Sky, Dirty woman, Wish You Were Here, Mother, Is There Anybody Out There ali Comfortably numb.
Koncert je minil precej sam zase, premalo zgodovinsko in hkrati angažirano aktualno, kritično, kaj šele pretresljivo.
Občinstvo je bilo vseeno kar zadovoljno, še posebej na koncu, ko sta se obe pevki plesno in vokalno “razpištolili”.
Marijan Zlobec