Kantavtor Ibrica Jusić sanjal svoj koncert na 71. Ljubljana Festivalu

V zadnji seriji komornih koncertov v Križevniški cerkvi je na 71. Ljubljana Festivalu nastopil mednarodno znani hrvaški kantavtor Ibrica Jusić. Njegov nastop je dopolnil pestro programsko ponudbo s področja neklasične glasbe, ki je letos segla od Poletne noči v počastitev 75 – letnice Tomaža Domicelja do Vlada Kreslina.

Ibrica Jusić v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec

Ta programska širina je za festival postala vse bolj stalna, saj se je izkazalo, da si jo občinstvo želi, kar se je v preteklosti izkazalo npr. pri izvedbi slovenskih in tujih muzikalov, na koncertih tuje filmske glasbe, posameznih večerov v kombinaciji pevk in pevcev s Slovenskim mladinskim orkestrom ali Big Bandom, kot letos z Ute Lemper ali Urošem Perićem. Manj je dramskega programa, ki pa je bil vedno dobro obiskan, kot letos sicer zelo malo število predstav Kdo se boji Virginie Woolf ?

Ibrica Jusić je svojemu nastopu dal naslov Od Shakespeara do savdaha, s čimer je želel nakazati tematsko širino svojega nastopanja, čeprav klicanje na pomoč slavnega angleškega dramatika ni ravno kantavtorska vsebinska poteza. Je bil pa naš gost obširno predstavljen v biografskem prikazu Metke Sulić v programu, tako da smo dobili vpogled v njegovo dolgo in bogato glasbeno in kulturno dejavnost.

Ibrica Jusić (1944) je hrvaški kantavtor, glasbenik prepoznavnega izraza, legendarni šansonjer, pevec zabavne glasbe in sevdaha ter kitarist bošnjaškega porekla. Že desetletja se v njegove nežne, globoke, na trenutke boleče in srčne ljubezenske pesmi zaljubljajo tako mladi kot stari. Je umetniška duša, magpetih verzov, sanjač in popotnik, je novodobni trubadur.

Ibrica (njegovo pravo ime Ibrahim) izvira iz Bosne in Hercegovine, rojen je v Dubrovniku v revni družini s šestimi brati in sestrami. Ljubezen do glasbe je podedoval po očetu Arifu, ljubiteljskemu harmonikarju, in materi Emini, ki je rada pela. Že kot otrok je pel v zboru, operetah in igral v otroških predstavah. Z odraščanjem so postali kitara, poezija in petje neločljivi del njegovega življenja. Nekoč je med pouličnim petjem za mimoidoče na dubrovniških stopnicah pritegnil pozornost skladatelja in dirigenta Petra Gotovca. Odšel je v Zagreb in leta 1968 debitiral na Zagrebškem festivalu, kjer je s pesmijo Celuloidni pajac osvojil prvo mesto. Na istem festivalu je naslednji dve leti slavil zmago s skladbama Osobenjak (1969) in Mačka (1970). Iz tega časa ostajajo še vedno priljubljene, njegove zimzelene pesmi: Još uvijek ne znam neke važne stvari, Morem plovi dragi moj, Nemoj ići, Nikolina, Abe Maria in druge. Leta 1976 je na Opatijskem festivalu za pesem Ljubi san vašu kćer prejel nagrado občinstva. Zatem odide v Pariz in tam pridobiva mednarodne glasbene izkušnje prav tako se njegov sloves širi po Evropi.

Po nekaj letih bivanja v Parizu se vrne v Dubrovnik, kjer vsako poletje na stopnicah (dubrovniške skaline) prireja tradicionalne polnočne koncerte za svoje zvesto občinstvo v okviru Dubrovniškega poletnega festivala, katerega je postal zaščitni znak. Koncerti na dubrovniških stopicah so nastali spontano: Ibrica se je za kratek čas usedel na stopnice, da bi si oddahnil in medtem igral kitaro. Mlad par mu je prisluhnil in ga prosil, če bi lahko ponovno odigral kakšno pesem v družbi njunih prijateljev. Od takrat že več kot 50 let igra na stopnicah Dubrovnika, pa tudi na drugih mestih, ki jih obiskuje.

Bil je eden prvih pevcev (kantavtorjev), ki je snemal za Jugoton; leta 1974 je posnel LP ploščo Ibrica Jusić, leta 1975 pa je bil med prvimi pevci, ki so imeli solo koncert v novi Dvorani
Vatroslava Lisinskega v Zagrebu. Prvi samostojni koncert svoje kariere je imel leta 1976 v beograjskem Domu sindikatov. V naslednjih letih svoje kariere je nastopal v prestižnih dvoranah po svetu, kot so ChinaTheatre v Stockholmu, Carnegie Hall v New Yorku, Sydneyjska operna hiša. Večni popotnik in sanjač Ibrica Jusić je nastopal po vsem svetu, po vsej Hrvaški in neštetokrat po državah nekdanje Jugoslavije, na številnih festivalih, v mnogih gledališčih, v splitskem CNT pa že tri desetletja pripravlja koncerte za valentinovo. V zadnjem času je nastopil tudi na Večerih dalmatinskega šansona v Šibeniku. Med domovinsko vojno je igral v uniformi in s kitaro prečkal vsa bojišča, za kar je bil odlikovan.

Ibrica Jusić rad posega po besedilih znanih domačih pesnikov: Luka Paljetak, Dobriša Cesarić, Miroslav Antić, Šantić, Tin Ujević ter velikanov svetovne literature, kot sta William Shakespeare in Bertold Brecht ter zvezdniškega kantavtorja Leonarda Cohena. Njegov prvi simfonični album Ibrica iz leta 1981 je nastal v bogatih mediteranskih priredbah starejšega brata Đela Jusića,
ki se je podpisal pod brezčasne pesmi Shalom Sara, U svaki slučaj te volim, Na Stradunu in druge. Leta 1980 se je vrnil v Francijo in v 1985. izdal album v francoskem jeziku La Vie. Nato
je tri leta preživel na Švedskem, kjer je nastopil med največjimi svetovnimi imeni in leta 1988 izdal album Hodaju ljudi. Njegovi naslednji albumi so: CD-Retrospective (1994), Live in ZeKaeM (1998) in Hazarder – Tribune to Leonard Cohen (2001). Poklonil se je svoji duhovni in domovini staršev, Bosni in Hercegovini, ter v sodobnih priredbah posnel niz najlepših sevdalink in jih izdal na albumih Amanet (2003) in Amanet 2 (2008).

V svoji dolgi in bogati karieri je sodeloval s številnimi glasbeniki, kot so Đorđe Novković, Zdenko Runjić, Arsen Dedić, Drago Brkić in drugi. Leta 2012 je posnel duet z dubrovniško skupino Atlantida Lutam pod oblacima. Za album Harlekino iz leta 2015, ki združuje uspešne priredbe znanih zimzelenih pesmi, kot so Kuća pored mora, Molitva za Magdalenu, Je Suis malade … je prejel nagrado Porin… (Iz programa).

Pes Simba ga spremlja povsod

Biografija je eno, nastop pa drugo. Ibrica Jusić si je sam gradil svojo pevsko, glasbeno in kulturno-umetniško kariero. Kot je povedal po koncertu, ni nikoli imel kakšnega glasbenega menedžerja, ampak so povabila za nastope prihajala od zunaj oziroma samih organizatorjev na podlagi njegovega javnega glasbenega delovanja.

Simba

Ibrica Jusić bo prihodnje leto praznoval osemdesetletnico. Je bil ljubljanski koncert v polni Križevniški cerkvi uvod v to praznovanje ? Glasbenik nastopa zelo mirno, uravnoteženo, pevsko bolj izpovedno kot čisto vokalno polnokrvno; v dinamičnih in dramatičnih razponih. Najraje ima poudarek na samih tekstih, ki se jih glasovno dotika med pianom in mezzoforte kot tihi glasovni in kitarski (sam se ves koncert spremlja) portret bogate biografske izkušnje.

Jusić te izkušnje v sebi seveda že desetletja dolgo ima, vendar jih na koncertu ne apostrofira ali postavlja v ospredje, nasprotno; zdi se, kot da ima raje umik iz doživetij v preteklosti, da bi bil bolj zbran v samem koncertnem trenutku, ki je za poslušalce edini merodajen. (Videli smo pred dnevi, kako so se nekateri nastopajoči na 71. Ljubljana Festivalu s svojo biografijo zelo radi hvalili in je obisk različnih festivalskih koncertov tozadevno zelo ali primerjalno ilustrativen.)

Ibrica Jusić je naredil vtis zrelega, pa tudi skromnega glasbenika.

Njegovo glasbo označuje preplet francoskega šansona s primesmi italijanske popevke in raznoraznih folk elementov iz glasbe Balkana s posebnim poudarkom na ljudski glasbeni dediščini iz držav nekdanje Jugoslavije. Ustvaril si je prepoznaven in prepričljiv avtorski izraz, za katerega sta značilni poetika in intelekt, kot ga predstavlja programski list.

Tu je bil dokaj širok, če pomislim na francoski šanson, kjer bi morda lahko dodal še kakšno zelo znano pesem. Kot je povedal z odra, je bil zanj največji operni pevec na svetu italijanski tenorist Enrico Caruso, zato je zapel znano pesem s tem naslovom, ki sta jo nekoč skupaj pela npr. Lucio Dalla in Luciano Pavarotti. Pesem je izjemna tako po tekstovni plati kot melodiji.

Ibrica Jusić tu seveda vokalno ni dosegel niti avtorja besedila in glasbe, napisane v stilu napolitanske pesmi, Dallo, ki je med petjem najraje igral še na klavir, niti njegovega pevskega pomočnika na nekaterih nastopih Pavarottija, je pa opozoril in pokazal, kaj mu je emotivno in izpovedno blizu. Iskanje človekove notranje identitete. To pa je zrela enostavnost.

Morda mu je bil vrsto let vzornik legendarni ameriški pevec Leonard Cohen s svojo pesmijo Hallelujah, ki ga je z odra omenjal…

Med francoskimi šansoni je bila Jusićeva doživeta interpretacija Je suis malade (Jaz sem bolan). V hrvaščini pa je interpretiral šanson Nemoj poći sada ali v francoščini, ki jo je še dodal na koncu, Ne me quitte pas, ki jo najbolj znan po interpretaciji Jacquesa Brela.

Ljubav Siromaha in Sto te nema sta med najbolj znanimi pesmimi, ki jih je zapel v Križevniški cerkvi.

Poskočna je bila Mostarski dućani, doživeta Pismo ćali, domotožna Tebi majko misli lete, občutena Moderato cantabile, baladna Bila je tako lijepa, vznesena Dubrovačka jesen.

Presenetljivo je Jusić izbral eno izmed zelo znanih tenorskih opernih arij, to je romanca Una furtiva lagrima Nemorina iz Donizettijevega Ljubezenskega napoja. Bolj kot tip ali karakter izpovedi.

Slovo

Ibrica Jusić je z odra marsikaj povedal, se spominjal, razložil, med drugim, kako je sanjal o koncertu, ki se je v Ljubljani zares zgodil.

Skoraj bi pozabil omeniti, da je bil ves čas koncerta na odru še njegov pes Simba, za katerega trdi, da mu je ozdravil srce, potem ko mu je umrl prejšnji belgijski ovčar Bond, s katerim sta skupaj preživela enajst let. Bond ga je prebudil pred strašnim zagrebškim potresom pred leti ter ga rešil.

Marijan Zlobec