V zadnji seriji komornih koncertov na 71. Ljubljana Festivalu je v polni Križevniški cerkvi nastopil črnogorski Kitarski duo Srđan Bulatović in Darko Nikčević.
Kitarski duo Srđan Bulatović in Darko Nikčević, vse fotografije Marijan Zlobec
Njun koncert je pomenil opazno programsko obogatitev celotnega festivalskega programa, še posebej v drugem delu koncerta, ko sta izvajala le svoje kompozicije, ki so očitno nastajale nekako enakovredno in številčno pol pol oziroma je pet kompozicij napisal Srđan Bulatović, drugo polovico pa Darko Nikčević. Program pa sta povezovala in razlagala z odra izmenoma kar oba.
Srđan Bulatović
Duo kitaristov in skladateljev Srđana Bulatovića in Darka Nikčevića bi morda lahko imel nekaj redkih in sorodnih povezav doma, ki pa jih na letošnjem festivalu ni bilo, tako da je bila programska selitev v Črno goro, od koder ni ravno veliko glasbenih gostov v Ljubljani, redka.
Bulatović, rojen leta 1972 v Podgorici, je doktor uprizoritvenih umetnosti na področju klasične kitare. Na Fakulteti za glasbeno umetnost v Beogradu je doktoriral na temo Vpliv flamenka na razvoj tehnik igranja klasične kitare. Je ustanovitelj in direktor festivala klasične kitare Dani gitare v Podgorici.
Darko Nikčević
Nikčević, ki se je rodil leta 1972 v Nikšiću, je poleg ljubezni do klasične glasbe, ki jo igra že od otroštva, razvil naklonjenost do flamenka, ki mu je s svojimi razširjenimi tehnikami igranja odprl nove izrazne možnosti. Njegovo znanje na področju avdiotehnologije mu je omogočilo, da je posnel in produciral številne albume z Bulatovićem. Skupaj sta izdala plošče Duo (2001), Nostalgia (2005), Touch of Montenegro (2011), Synergy (2012), Ritmico (2015), The Best of Montenegro (2016), Balkan, Mediterranean, Orient (2017), The Sea (2018), Peninsula (2020) in Feel the Moment (2022), pri čemer so zadnji trije albumi izšli pri prestižni založbi Naxos. Kot smo slišali v njunih nagovorih, sta zlasti ponosna na nastop v slavni newyorški dvorani Carnegie Hall.
Duo je zelo usklajen
Koncert se je začel s počastitvijo cerkvenega prostora ali ambienta, v katerem sta glasbenika nastopila. Izbrala sta Ave Maria J. S. Bacha po Gounodovi priredbi Preludija št. 1 v C-duru, BWV 846 iz Dobro uglašenega klavirja (1722), tokrat pa v priredbi Darka Nikčevića za kitarski duo. Razumljivo pa je, da ostaja melodija prepoznavna in pomeni duhovno poglobitev v prostor in program, postavlja kriterije in glasbeno – duhovno klimo večera, ki je v vsem prvem delu želel biti skladateljsko klasičen in reprezentativen hkrati.
Križevniška cerkev
Sledila je Nikčevićeva priredba Španske suite št. 1, op. 47 Isaaca Albeniza.
Skladatelj in virtuozni pianist Isaac Albéniz (1860–1909) je predstavnik postromantike. Najbolj znan je po klavirskih delih, ki temeljijo na idiomih španske ljudske glasbe. Priredbe njegovih del, kot so Kordova, Majorka in Tango v D-duru, so postale pomemben del repertoarja za klasično kitaro, čeprav nikoli ni komponiral za kitaro. Priljubljene so priredbe Španske suite
št. 1, op. 47 (1911), zlasti petega stavka z naslovom Asturija (Legenda), ki s svojimi nenadnimi dinamičnimi spremembami in zapleteno melodijo v srednjem delu črpa predvsem iz tradicije andaluzijskega flamenka. (Iz programa Jana Prepadnika).
Asturija je bila takojšnje najboljše nadaljevanje, ker je utrdila tako duha kot zgodovino, izraženo skozi plesno tipiko, ki jo pri kitarah najbolj identificiramo.
Razlaga programa
Pri tretji skladbi je bilo takoj jasno, da bomo ves večer glasbeno obogateni z vizijo nastopajočih samih še kot skladateljev, to pa je najbolj dragocen vidik, ki pomeni maksimalno poglobitev v glasbeno zgodovinsko snov.
Domenico Cimarosa (1749–1801) je bil skladatelj t. i. napolitanske operne šole, katere najpomembnejši člani so bili še Alessandro Scarlatti, Giambattista Pergolesi in Giovanni Paisiello. Cimarosa slovi predvsem kot operni skladatelj, vendar je pisal tudi instrumentalno (88 klavirskih sonat) in sakralno glasbo. Čeprav je slavni kritik Eduard Hanslick njegovo glasbo opisal kot »polno svetlobe«, je lahko tudi kontemplativne narave in polna melanholije, kar dokazuje njegova Sonata za klavir št. 29 v C-molu, ki s svojo prosojno o teksturo in okraski
deluje kot zelo primerna za kitarsko priredbo. (Iz programa).
Sonato je aranžiral nekoliko aktivnejši (v prvem delu soavtorstva) Darko Nikčević, kar pa ni odražalo kakšne ločene vloge ali posebnosti; nekdo je to storil za oba na odru. Značilnost je nasploh bila, da sta oba v duu odigrala tako solistično kot spremljevalno vlogo in se pri tem izmenjavala, kot da bi šlo za posebno razmerje dogovora, medsebojnega spoštovanja, poudarjanja rafiniranosti ali kakšne malenkostne prednosti v nekem trenutku ali v posamezni kompoziciji.
Ujemanje
Pri Wolfgangu Amadeusu Mozart (1756–1791) ne bi pomislil, da bom na koncertu poslušal njun izbor klavirske literature v aranžmaju za kitarski duo. Slišali smo namreč slavni tretji stavek Sonate za klavir št. 11 Alla Turca v A-duru, K. 331, ki je pri nas najbolj zaslovel ob nastopu pianista Iva Pogorelića. In se od tedaj dalje zdi nepresežena, ker je Ivo z njo prišel k nam v idealnem trenutku. Tvegati in jo zaigrati v Ljubljani, zanju najbrž ni nek poseben izziv, saj naših izkušenj s koncertom Pogorelića nastopajoča ne poznata. Je pa bilo takoj čutiti, da kitarist Nikčević ni bil tako izjemen interpret vseh hitrih pasaž, ki so seveda ostale nespremenjene in jih je na klavirju lažje odigrati kot na kitari in v duu, čeprav je bil glavni solist eden.
Sodelovanje
Vpliv Francisca Tárrege (1852–1909) na 20. stoletje, predvsem posredno z njegovimi učenci, med katerimi so bili Emilio Pujol, Maria Rita Brondi in Josefina Robledo, je bil izjemen. Njegove skladbe za solo kitaro obsegajo približno 78 izvirnih del in 120 transkripcij. Med njegova najbolj znana dela spada skladba Spomini na Alhambro (1899), katere največji
tehnični izziv je obvladanje tremola, pri čemer prstanec, sredinec in kazalec zaporedno ubirajo posamezno noto melodije tako hitro, da je rezultat iluzija ene dolge neprekinjene note, medtem ko palec hkrati igra spremljavo v obliki razloženih akordov. (Iz programa).
Tu smo spet doživeli polnokrvnost in rafiniranost interpretativnih občutkov in odlično ujemanje obeh, seveda ob pravem izboru same skladbe.
Solist Srđan Bulatović
Fernando Sor (1778–1839) je zaslovel kot izjemen glasbeni poustvarjalec in skladatelj več kot 65 skladb za kitaro, ki sestavljajo pomemben del repertoarja klasične kitare. Poleg tega je napisal opero, tri simfonije, klavirsko glasbo, mašo in dva uspešna baleta. Slogovno se je zgledoval po Haydnu in Mozartu, sočasni kritiki pa so ga označili za »Beethovna kitare«. Med njegova pomembnejša dela spadajo didaktična dela, kamor sodijo tudi njegove etude. Tehnični izziv Etude št. 11 v A-duru, op. 6 (1816) je predvsem v hitrih menjavah razloženih akordov kot tudi ekspresivnem fraziranju v zmernem tempu. (Iz programa).
Izbor skladatelja je samo potrdil miselni in poetski horizont, priznavalnino in občutek predvsem za evropsko kulturno dediščino, ki je za nastopajoča glasbenika primarna in temeljna.
Bolj pa je presenetil zadnji izbor in zaključek prvega dela njunega koncerta. Če bi tu dal uganko, ne bi nihče pomislil, da bo odgovor: Bolero Mauricea Ravela. Aranžma je napravil Srđan Nikčević. Lepota Bolera je, kot smo več verzij slišali in videli v raznih programih tudi na Ljubljana Festivalu – spomnimo se solo baletnega plesalca Sergia Bernala v koreografiji Rolanda Petita – nastopajočih baletnih zvezd iz Rima – za duo kitar prav taka, ker ne izgubi tu sicer skromne, a jasne melodije, ne dinamike, ritma, zvočnega vtisa, samo da beremo in slišimo glasbeni prevod za dve kitari in se nad njim navdušujemo. Posebnost izvedbe je bil udarec z nogo oziroma uporaba posebne zvočne naprave (ob udarjanju z nogo nanjo) in igranje vodilne melodije enega kitarista, spremljava pa drugega.
Zahvala za nastop z darili
Drugi del koncerta je bil v celoti avtorski. Poslušali smo deset skladb, ki pa so imele svoje naslove.
Srđan Bulatović: Under the Hill-side
Darko Nikčević: Dreams
Srđan Bulatović: Balkan
Darko Nikčević: Energy
Srđan Bulatović: Daybreak Yet to Come
Srđan Bulatović: Fusion
Darko Nikčević: Celebration
Srđan Bulatović: Acrobat
Darko Nikčević: Evening at Home
Darko Nikčević: Orient
Bistvo drugega dela koncerta je bilo v poudarjanju kulturnega, glasbenega, tudi folklornega utripa Balkana, čeprav skladbe niso citati ali povzemanje melodij, ampak so sodobne in segajo duhovno v širši prostor, ne le Zahodni Balkan, ampak v Mediteran, oziroma je bil zamenjan sam konec koncerta tako, da je bila zadnja skladba Orient, ki zvočno ilustrira potovanje, ki pa se začemnja že v Španiji in je potemtakem Orient lahko tudi nekaj precej abstraktnega oziroma gre na vzhod, do kod pride. Sladatelja in kitarista sta solistično nastopala izmenoma, deloma pa so bile skladbe čisto nove, kot npr. Evening at Home kot reakcija na domače zavetje ob pandemiji covida 19. Ta pogojno rečeno balkanski cikel je bil poln kontrastov, tako v samih melosih kot v ritmih, najraje plesnih, sedem osminskih. Koncert je bil tako zaokrožen in celovit umetniški dogodek, še posebej, ker je bil tako velik poudarek na avtorstvu, kar je najvišji dosežek nekega glasbenika.
Koncerti dajejo glasbenikoma vedno znova novo energijo in voljo, da se tako dolgo ukvarjata z glasbo.
Marijan Zlobec