Bostonski simfonični orkester, ki je sinoči napolnil Gallusovo dvorano Cankarjevega doma v okviru programa 71. Ljubljana Festivala, je prvič gostoval v Ljubljani in tako nadaljeval tradicijo, ki je k nam pripeljala kar nekaj najboljših ameriških orkestrov, če se spomnimo vsaj Washingtonskega simfoničnega orkestra s tedanjim dirigentom Mstislavom Rostropovičem ali Newyorško filharmonijo, če omenim le dva najslavnejša ansambla. Manj pa je znano, da so v samem Bostonu nastopile nekatere najboljše slovenske glasbenice, kot sem izvedel po koncertu: pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak ter pevki Marjana Lipovšek in Bernarda Fink.
Bostonski simfonični orkester z dirigentom Andrisom Nelsonsom v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
Bostonski simfonični orkester je imel prvi koncert leta 1881. Danes poleg koncertnih nastopov v Bostonu in na Poletnem glasbenem festivalu v Tanglewoodu svojo priljubljenost med milijoni poslušalci po vsem svetu krepi na spletu, radiu, televiziji, z izobraževalnimi programi, posnetki in na turnejah. Leta 2013 je začel novo poglavje v svoji zgodovini, ko je bil mladi, a že mednarodno uveljavljeni latvijski dirigent Andris Nelsons imenovan za njegovega novega glasbenega direktorja. V devetih sezonah je orkester pod njegovim vodstvom prejel več grammyjev in si pridobil velik ugled na odmevnih mednarodnih turnejah. BSO je ambasador sodobne glasbe, novitete naroča pri najpomembnejših skladateljih današnjega časa. Poslušalstvo si pridobiva tudi z mladinskimi koncerti in izobraževalnimi programi, v Tanglewoodu upravlja enega najpomembnejšim glasbenih centrov na svetu, namenjenih usposabljanju mladih glasbenikov. V novejši zgodovini je njegovo delovanje zaznamoval dirigent Seidži Ozava, ki ga je vodil 29 let (od leta 1973). Leta 1979 je bil prvi ameriški orkester, ki je odšel na turnejo na Kitajsko. Med letoma 2004 in 2011 je orkester vodil James Levine. BSO uresničuje in nadgrajuje vizijo ustanovitelja Henryja Leeja Higginsona in Bostončanom ponuja vrhunske koncerte klasične glasbe.
Prve violine
O umeščenosti ameriških orkestrov v lestvico najboljših v ZDA ali na svetu govori več statistik: po eni je Bostonski simfonični orkester drugi najboljši v Ameriki, za Čikaškim simfoničnim orkestrom, ki ga vodi Riccardo Muti, po nekaterih svetovnih anketah pa naj bi bil kar sedmi najboljši orkester na svetu.
V Ljubljano so prišli v okviru svoje daljše evropske turneje, ki bo obsegala številne koncerte v Angliji, Franciji, Švici, Sloveniji, Avstriji in Nemčiji, tako da nastopajoči sami še najbolje ocenijo, kje jim je bilo lepo ali najlepše, saj so že ali še bodo nastopili v samih glasbenih prestolnicah med Londonom, Parizom, Luzernom, Berlinom, Hamburgom, Kölnom… V Ljubljano so prišli neposredno po koncertu na Salzburških slavnostnih igrah, ki so se pravkar končale in zabeležile kar 241.000 obiskovalcev iz 79 držav, med njimi 40 držav zunaj Evrope.
Trije pozavnisti so stoje dali vse od sebe
Bostonski simfonični orkester je v Salzburgu nastopil kot zadnji ali za dvema koncertoma Berlinskih filharmonikov pod vodstvom trenutno verjetno najboljšega dirigenta na svetu Kirila Petrenka (27. in 28. avgusta), Bostončani pa so nastopili 31. avgusta, ko se jim je kot solistka pridružila najslavnejša violinistka na svetu: Anne-Sophie Mutter. Ona je zaigrala Koncert za violino in orkester št. 2 Johna Williamsa, v drugem delu koncerta pa so izvedli še Petruško Igorja Stravinskega.
Koncertno turnejo so sicer začeli v Londonu 25. avgusta v Royal Albert Hallu, kjer so med drugim izvedli evropsko premiero Makeshift Castle Julie Adolphe, Smrt in poveličanje Richarda Straussa ter Peto simfonijo Sergeja Prokofjeva. Nadaljevali so jo 28. in 29. avgusta v Luzernu s podobnim programom kot so ga izvedli zatem v Salzburgu in v Ljubljani, le da so pri nas dodali še Ravelov La valse.
Ali je bil ljubljanski koncert Bostonskega simfoničnega orkestra še boljši od londonskega in salzburškega, vsaj programsko, bi se dalo diskutirati. Verjetno da je bil naš bolj vsebinsko različen, a z novim solistom zelo privlačen za vse obiskovalce.
Iz Ljubljane BSO odpotuje v Köln, Dortmund, Berlin, Hamburg (dva koncerta) in Pariz (8. septembra). Iz tega bi se dalo ugotoviti, da ima BSO na sedanji evropski turneji skupaj enajst koncertov.
Pri gostovanjih ameriških orkestrov se sicer rado postavlja vprašanje, ali ameriška glasbena kultura nima sama dovolj vrhunskih del za več programov in različne nastope v okviru turnej ? V Salzburgu smo videli, da so imeli na programu slavnega Johna Williamsa, v Ljubljani mlajšega in aktualnega skladatelja Carlosa Simona. A brez večinoma evropske glasbe pri Američanioh očitno ne gre. Mi takoj opazimo, da nimajo dovolj skladalejske in avtonomne ameriške glasbene samozavesti, čeprav jo imajo marsikje (preveč). Če gostujejo v Ljubljani japonski, kitajski, južnokorejski…orkestri, nam nudijo več svoje izvirne glasbe, ki jo v Ljubljani radi slišimo.
Boston Symphony Hall, foto splet
Čeprav se je zdelo, kot da je slavni pianist Jean-Yves Thibaudet v Ljubljani kar vskočil (po Salzburgu brez vaj), kažejo programi, da je z orkestrom že koncertiral malo poprej v slavnem Tanglewood Music Centru (18. avgusta). Po koncertu sem od predstavnika BSO slišal njegovo mnenje, da je ravno njihova dvorana – Boston Symphony Hall – po akustiki najboljša v Ameriki, če ne kar na svetu.
Notranjost dvorane BSH spominja na zlato dvorano Musikverein na Dunaju
Ameriški skladatelj Carlos Simon (1986) je Štiri afroameriške plese (kot uvodne skladbe na sinočnjem koncertu) napisal leta 2022 po naročilu Bostonskega simfoničnega orkestra. Skladatelj se veliko poglablja v glasbene tradicije afroameriških prebivalcev ZDA z vidika sodobne koncertne glasbe in v tej skladbi postavlja tradicionalne plese v nov kontekst sodobnega orkestrskega medija. Orkestrski zvok napolni s sodobnimi, filmskimi zvočnimi barvami in posebnimi učinki, ki posnemajo prepoznavne zvočne posebnosti plesov. »Ples je od nekdaj del vsake kulture. Predvsem v afroameriških skupnostih je bil in je sestavni del družabnih srečanj. V ameriški zgodovini je bilo ustvarjenih na stotine, morda tisoče plesov, ki so nastali v času suženjstva pa vse do Jima Crowa. Ta skladba je orkestralna študija glasbe plesov, kot so ring shout, valček, step in sveti ples. Vsi ti so le prikaz širokega spektra kulturnih in družbenih razlik v afroameriških skupnostih,« je dejal skladatelj. Ring shout je ekstatičen, transcendentalen in religiozen obred afriških sužnjev, ki se gibajo v krogu, udarjajo z nogo ob tla in ploskajo. Valček je bil galanten in razsipen ples višjih belskih slojev, v kroge Afroameričanov pa je vstopil šele po letu 1930. Tap! temelji na stepu, ki ga označujejo udarci čevljev ob tla in obenem zavzemajo vlogo tolkal. Protestantsko bogoslužje vključuje živahen ples, spontano vzklikanje in prešerno petje, kar ponazarja zadnji stavek, Holy dance, sveti ples. (Iz programa Metke Sulič).
Skladba je približno petnajstminutna in naredi močan vtis, še najbolj spričo svoje različnosti, skratka karakterja, ki je raznolik, v detajlih izdelan, kontrasten in hkrati dialoški. Morda je najmočnejši kar uvodni Ring Shout, ki nas s svojo kompozicijsko drznostjo, kar eksotičnostjo, energičnostjo in “shout” nekako razburi, drugi Waltz manj spominja na kakšne dunajske tradicionalne družabne okvire iz 19. stoletja, ampak dobimo bolj vtis kakšne glasbe iz ameriškega črnobelega filma iz tridesetih let. Tap! se zdi z izrazitimi tolkali in jazzovskim temperamentom malo kratek in še odprt za mogoč “podaljšek” za minuto ali dve, Holy Dance je spet močnejši in daje vtis ne kakšne pretirane “svetosti”, ampak bolj kakšnega poganskega uživaštva oziroma, če bi pomislil na način vedenja ameriške družbe, na nek njihov veselejši družabni dogodek.
Andris Nelsons
Carlos Simon (1986) se je pokazal kot velik poznavalec sodobne ameriške glasbe in dovolj nadarjen, da se bo izkazal, vse do sodobne ameriške opere, ki je v preteklih letih dala mnoge sijajne rezultate. Manj ga morda zanima sama glasbena avantgarda z uporabo vseh sodobnih (elektronskih) medijev ali računalniških pripomočkov. Raje ima svoj rokopis, bi se dalo ugotoviti.
V prvem in zadnjem stavku se je Carlos Simon najbolj izkazal in lahko od njega pričakujemo še veliko del, saj kot kaže njegova biografija, ima toliko že doseženega in novih naročil, da so mu vrata odprta tudi na evropske glasbene odre. Prav je, da je BSO prišel k nam vsaj z enim sodobnim ameriškim skladateljem. (Če pomislim, da sta v Gallusovi dvorani CD nastopila tako Leonard Bernstein, ki je med drugim z orkestrom Bavarskega radia iz Münchna izvajal tudi samega sebe, kot Philip Glass, s celovečernim pianističnim recitalom).
Igor Stravinski (1882–1971) si je Petruško sprva zamislil kot koncertno skladbo za klavir in orkester, v kateri bi pianist stopil v vlogo lutke in v dvogovoru z orkestrom uprizoril igro, v kateri orkester reši poslušalce pred njegovim divjim igranjem na klavir. Leta 1911 je osnutke te skladbe pokazal baletnemu impresariju Sergeju Djagilevu in ta ga je pregovoril, naj iz tega raje ustvaril balet. Vsebinska podlaga je groteskna zgodba o strasti in umoru v trgovini ruskega lutkarja. Balet o lutki, ki preživi umor in se roga občinstvu, so leta 1911 z velikim uspehom premierno uprizorili v Parizu. Ko se je Stravinski leta 1947 vrnil k partituri, je to storil po tem, ko je v preteklih desetletjih svojo energijo posvetil razvoju veliko bolj objektivnega sloga. Priredba tako pomeni pobeg v neoklasicizem. Verzija Petruške iz leta 1947 vrača glasbi nekaj prvotnega značaja. Izpostavlja posamezne elemente skladbe, ki so bili del prvotne ustvarjalne zasnove, še preden je Stravinski glasbene ideje uporabil v baletu. Prilagodil jo je za koncertno izvedbo in ji odvzel odrske karakteristike. (Iz programa).
Petruška I. Pustni sejem, Sejemski šarlatan, Ruski ples , II. V Petruškini sobi , III. Zamorec, Balerina, Valček zamorca in balerine , IV. Pustni sejem, Ples dojilj, Ples kmeta z medvedom, Ples cigank, Ples kočijažev, Maškarada, Zaključek: Petruškina smrt je bila ne glede na omenjeno zadnjo koncertno verzijo v celoti izvedena kot prepoznavni balet, kot glasba, ki izhaja iz avantgardne vsebine, (ki je Stravinskega s Posvečenjem pomladi leta 1913, tako kot Schönberga z Gurrelieder prav tako leta 1913) uvrstila med takoj najbolj opazne nove obraze evropske glasbene kulture, čeprav npr. Puccini še ni rekel svoje zadnje besede.
Koncertni mojster
Bostonski simfonični orkester se je pod dirigentskim vodstvom Andrisa Nelsonsa izkazal z vsemi vsebinskimi in glasbenimi poudarki sicer znane partiture Igorja Stravinskega. Opazni so bili interpretacijsko izdelani vsi detajli, v sami legi orkestra so presenetili trobilci: trobente, pozavne in tuba, ki jih je dirigent postavil na vrh dvorane, kot tam naši glasbeniki ne igrajo. Kaj je to pomenilo, smo slišali v dominaciji sijajnih trombonov, ki so bili sinoči najboljša sekcija v orkestru, pa ne le zato, ker so v prvi skladbi trije vstali iz se zvočno “razpištolili”, kot bi dejal slavni slovenski slikar avantgardist Avgust Černigoj, obiskovalec Bauhausa v Weimarju na začetku dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Ta izraz je samo njegov, a ga hkrati vsi razumemo, morda pa bo všeč celo Američanom, ki imajo sicer na osebo registriranega stokrat več orožja kot na primer Slovenci. A mi smo varnejši.
Ta struktura orkestra na odru je bila malenkost zvočno na škodo flavt, klarinetov, celo rogov, ki smo jih slišali manj izrazito, medtem ko so bili sijajni soli npr. fagota, kontrafagota, oboe, harfe, seveda tolkal, ki so si izborila svoj veliki prostopr. Nasploh smo letos opazili zelo različne postavitve sekcij; pri amsterdamskem Kraljevem orkestru Concertgebouw so bili vsi kontrabasi v ravni črti za vsemi drugimi orkestraši pred njimi…
Jean-Yves Thibaudet
Camille Saint-Saëns (1835–1921) je Koncert za klavir in orkester št. 5 v F-duru, op. 103, napisal pozimi v letih 1895 in 1896 v Egiptu. V tem veličastnem delu se sklicuje prav na ta čas. V Egipčanskem koncertu slišimo najboljše, kar je Saint-Saëns dosegel kot skladatelj. Glasba je melodična in preprosta, izžareva prefinjeno očarljivost in briljantno tehniko vrhunskega mojstra. Gre za eno od skladateljevih eksotičnih del, v katerih si s pomočjo modalnih odklonov v harmoniji pomaga ustvariti lokalni kolorit. V njem zazvenijo petje žab v Nilu, nubijska ljubezenska pesem in v finalu vrtenje ladijskih propelerjev. Skladatelj je zapisal, da nas v osrednjem delu glasba »popelje na potovanje na Vzhod in v pasaži na fisu tudi na Daljni vzhod«. Zaradi teh eksoticizmov in kraja nastanka se je dela oprijel vzdevek egipčanski, ki pa mu ga ni dal skladatelj. Tako pisanje tega Koncerta kot pozitiven sprejem med kritiki in občinstvom po premieri sta bila za 60-letnega skladatelja pravi pomlajevalni tretma. (Iz programa).
Jean-Yves Thibaudet je koncert izvedel kar avtobiografsko, bi se dalo ugotoviti. Koncert mu je pisan na kožo, z njim se identificira, saj lahko pokaže ves svoj odprt karakter, rahlo ležernost, sproščenost, malo jazzovskega ali vsaj ritmično razgibanega temperamenta, ki je odprl kulturni Pariz v času pesniške dekadence in zatem simbolizma kot vrhunske poezije vsej Evropi in svetu (in imel pomemben vpliv tudi na slovensko literaturo).
Jean-Yves Thibaudet kot eden redkih pianistov sploh poudari ravno ta koncert, ki ga drugi pianisti ne izvajajo, kot svoje glasbeno in pianistično ogledalo; malo hedonistično, bi bil prevladujoč vtis. Spomnimo, da je bilo spomladi v organizaciji Festivala Ljubljana prvo mednarodno pianistično tekmovanje. Vsak finalist je lahko izbiral med kar šestnajstimi klavirskimi koncerti (Mozart, Beethoven, Chopin, Schumann, Brahms, Rahmaninov, Čajkovski, Prokofjev, Bartok); a med njimi ni bilo nobenega klavirskega koncerta Camilla Saint-Saënsa.
Ves čas svojega igranja, z dvema kratkima kadencama, je Jean-Yves Thibaudet pokazal svoj pianistični perfekcionizem zvočnega razkošja in na več mestih precej posebnih zvočnih barv ali kar mini dialogov znotraj posameznih pasaž, kar je tako skladatelja kot pianista postavilo v modernejšo izvajalsko luč. V Andante sem celo pomislil, kot da hoče biti nekakšen pianistični filozof.
Orkester je bil intenziven spremljevalec, a je dirigent Andris Nelsons pianistu pustil dominantno vlogo.
Žal pa nismo dočakali dodatka, čeprav so bile ovacije polne dvorane burne.
Valček (La Valse) Mauricea Ravela (1875–1937 je koreografska pesnitev, ki jo je napisal leta 1919 po naročilu Djagileva. Skladba se s svojo izvirno temo poklanja dunajskim valčkom Johanna Straussa II. Je nostalgičen valček, ki vznike z neopredeljivim ritmičnim pulzom iz niča in se ob nizu sekvenc z različnimi valčki stopnjuje in razrašča v apokaliptično silovitost. Prikazuje mrzlični ples množice, ki se v razkošni in prostrani
dvorani kraljevskega dvora iz leta 1885 predaja ritmom valčka… (Iz programa).
Valček je izzvenel zvočno razkočno, skorajda veličastno, a se je zdelo, kot da bi bil dirigent v svoji gestikulaciji premalo usklajen s temperamentom same glasbe in bi se lahko močneje razdajal, z bolj opazno odprtostjo, da ne rečem vznesenostjo, ne pa ležernostjo, kot da bi orkester sam plesal nekje na Luni. (Če se spomnim, kako je dirigiral Vasilij Petrenko Slovenski filharmoniji julija na festivalu, pa sploh).
Morda je bil Andris Nelsons sinoči premalo v formi ali že utrujen po Salzburgu, vsekakor se mi je na posameznih mestih zdel nekako ležeren, da ne rečem kar dolgočasen ali počasen in nezanimiv. Tudi če bi ga gledal, ni bilo kaj dirigentsko vrhunskega videti. Naj se malo zamisli. Orkester bi igral še bolje, če bi imel boljšega dirigenta.
Žal tudi orkester ni imel pripravljenega dodatka, tako kot so Dunajski filharmoniki lani imeli kar tri.
Marijan Zlobec