71. Ljubljana Festival ima vsako leto poleg Mednarodne likovne kolonije zadnjih sedem let še tradicionalno kiparsko razstavo v Križevniški cerkvi ali v njenem atriju. Avtorica vseh je umetnostna zgodovinarka dr. Nelida Nemec. Na današnjem odprtju nove razstave Hommage à Vojko Štuhec: Pet let kasneje pa je dr. Nemec napovedala še tri nove razstave: leta 2024 Frančiška Smerduja, leta 2025 Slavka Tihca in leta 2026 Erika Lovka.
Dr. Nelida Nemec z berglami, vse fotografije Marijan Zlobec
Žal si je dr. Nelida Nemec med postavljanjem razstave včeraj po nesreči v sami Križevniški cerkvi zlomila nogo in je občinstvu spregovorila sede in z nogo v mavcu. Slovesnost pa je s pozdravnim nagovorom začel direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek. V nadaljevanju objavljam celotni nagovor dr. Nemčeve, saj podaja tako kronologijo kot zgodovinski horizont kiparske generacije ter analizira sama razstavljena dela.
Spoštovani,
Danes v tem poduhovljenem ambientu, ki je nekoč služil drugemu namenu, a vase ljubeznivo že leta sprejema pisano mavrico zvokov, glasov, ritmov, odmevov in tudi nagovarjajočo igro oblik, volumnov, materialov, površin, svetlob in senc sodobnih kiparskih del, da v zanimivem dialogu s preteklostjo v tej simbiozi, polnovredno zažarijo in zablestijo v svoji govorici, avtorsko prepoznavni, ki ji preteklost samo še močneje pridá poseben doživljajski pridih. Letos nas nagovarjajo kiparska dela mariborskega akademskega kiparja Vojka Štuhca, ki je v zakladnico slovenske kiparske dediščine dodal številna dela in se z njimi zapisal med tiste slovenske kiparje, ki so povzdignili tako figurativen kot abstrakten pogled v zanimivem izčiščenem kiparskem jeziku, ki je sicer 20. stoletje obogatil z novimi videnji, pristopi in realizacijami.
Nagovor direktorja Darka Brleka
Ta kiparska razstava, razstava Vojka Štuhca, je sedma po vrsti, ki jih vse od leta 2017 pripravljamo pod slóganom Hommage, saj predstavljamo dela avtorjev, ki so nas fizično sicer zapustili, a nam s svojimi deli živo govorijo o svojih ustvarjalnih strasteh in iskanjih in so pustili močan pečat v likovni zvrsti, ki je desetletja nazaj bila izjemno prodorna in ustvarjalna in nas še danes močno nagovarja, še posebej morda zato, ker je v zadnjih letih veliko manj opazna, prepričljiva in živa.
Doslej smo v teh prostorih in v atriju Križank, ki smo ju prepoznali kot markantna razstavna prostora, predstavili kiparje različnih generacij, najprej Primorce, Nemca, Lenassija, Posego, Pohlena in Žbono, lani Ljubljančana Demšarja, in letos Štajerca, Mariborčana, Vojka Štuhca, odličnega ustvarjalca, ki je ob svojem profesorju na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, Slavku Tihcu, s svojimi deli prepoznaven in cenjen tako doma v Mariboru kot drugod, tudi na tujem.
Ambient Križevniške cerkve
Hvaležna sem Festivalu Ljubljana in njegovemu dolgoletnemu direktorju in umetniškemu vodji Darku Brleku, da skupaj s svojimi sodelavci omogoča in podpira kiparske predstavitve, saj so kiparji, tudi spričo zahtevnejše organizacije, velikokrat prezrti, celo živi, še veliko bolj mrtvi, pa čeprav so bili za življenja, v preteklosti kot kiparji in to različnih generacij, izjemno ustvarjalni in umetniško prepričljivi.
Ljubljanska likovna akademija je v desetletjih po vojni ob odličnih profesorjih (Boris in Zdenko Kalin, Drago Tršar in Slavko Tihec) dala generacije ustvarjalcev, ki so se zapisale v zgodovino slovenskega kiparstva druge polovice 20. stoletja. Ena takih je gotovo generacija treh kiparjev, sošolcev, in študentov kiparja prof. Slavka Tihca v zadnjih letnikih akademije, to so kiparji Nemec, Demšar in Štuhec, ki so se še posebej uveljavili. Nanje smo se spomnili ter jih počastili z razstavo v Križevniški cerkvi.
Vojko Štuhec, rojen v Mali Nedelji leta 1946, umrl v Mariboru pred petimi leti, leta 2018, diplomiral leta 1972, je ostal v mejah raziskav polne plastične forme, lahko bi rekli v okvirih klasičnega, tradicionalno telesnega in modelacijskega principa, in svoje ustvarjalne vizije uresničeval v različnih materialih, ki so že zaradi lastne specifike narekovali ali usmerjali njegovo kiparsko govorico. Že na akademiji je Štuhec sprejel temeljno opredelitev za figuro, kar je tudi pomenilo, da se je tudi opredelil za stilizacijo, abstrahiranje in podoživeto iskanje odzivnosti; za zgovorne in tvorne odnose med volumni; za učinkovito umeščanje v prostor, kar je vrednota, ki so ji sledili mnogi slovenski kiparji, ki so se šolali na ljubljanski likovni akademiji.
Toda zanj velja še ena temeljna odločitev: resda so mu bili pomembni ideja, koncept, videnje; tudi odločitev med naravnanostjo k bolj figuri ali bolj k abstrakciji, seveda odvisno od trenutka in ustvarjalne nagnjenosti; toda nadvse sta mu bila pomembna tudi material in predvsem – zmožnost njegove kiparske roke, da ta material oplemeniti, ga preoblikuje, izkleše, modelira, patinira; pomembno mu je bilo tudi to, da je zmogel suvereno poiskati in udejanjiti odnose med površino in volumni.
Torej, Vojku Štuhcu ni bila pomembna samo izhodiščna misel, ideja, beseda, ali kot je sam rekel, filozofija: »Danes ima glavno vlogo filozofija, beseda. Nekatere aktualne likovne razstave so že skoraj kot neka filozofska druženja. Ne pravim, da kiparji ali slikarji s svojimi rokami ve ne znajo ustvarjati. Ampak naša mentaliteta je druga na kot pred desetletji in mentaliteta je tista, ki narekuje tudi trende umetnosti.«
Vojko Štuhec je kipar, ki je svoj kiparski jezik, smiselno se razvijajoč, izoblikoval v avtorsko prepoznavnega in subtilno nagovarjajočega, vedno zanimivega in aktualnega.
Letos prvič posthumno predstavljamo njegov opus v izboru del, ki zaznamujejo njegovo ustvarjalno obdobje od leta 1974 do leta 1995, kjer sem po svojem videnju izpostavila dela iz nekaterih njegovih ciklov, in so prepoznavno avtorska, likovno prefinjena in subtilno nagovarjajoča in aktualna.
Ti cikli so se včasih razrasli v dvodelne ali celo tridelne, odvisno od materiala, v katerem je v tistem obdobju ustvarjal: prvi cikel je nastajal že na akademiji v začetku sedemdesetih let in se nekaj let razvijal v smeri poenostavitev in sintetiziranja figurativnih ženskih oblik v različnih materialih, največ v kamnu in lesu.
Otvoritveni govor
Na prehodu iz sedemdesetih let v osemdeseta se poraja cikel z naslovom Fitoliti, cikel okamnelih cvetov in rastlin, ki se je razvil v kompozicije s figuralno in organsko tematiko. Razvil se je v dveh smereh, v formiranje jeder in reliefov, ki jih je spodbudila narava materiala, tako patinirani mavec kot siporeks.
Veliko obiskovalcev
Sredi osemdesetih se Vojko Štuhec ponovno vrača k figuri in ustvari večji figuralni cikel, v katerem se izživi kiparjev smisel za abstrahiranje form in za občuten dialog gmot in oblik. V tem obdobju, vzporedno, nastajajo tudi Zloženke iz patiniranega siporeksa, sestavljene iz elegantnih vertikal, ki so položene druga ob drugo in se izoblikujejo v zanimivo tridimenzionalno obliko, ki sproža asociacije na rastlinski svet.
Dr. Nelida Nemec med nagovorom
Zelo domišljen in likovno prepričljiv je njegov naslednji ciklus proti koncu osemdesetih let, ki ga je realiziral v lesu in kovini in v katerem se kipar poigrava z detajli na površini in s tem še bolj poudari svoja idejna izhodišča, vezana na figuro, a tudi že na izbrane predmete v službi človeka. Leto 1991 je v njegov opus vneslo dva pogleda: ciklus, ki se je razrasel v dela v glini in v ciklus v lesu, kamnu ali kovini, v katerih ponovno oblike abstrahira in išče kompozicijo, ki bo delovala prepričljivo in estetsko. Tako se sočasno izrazita dva likovna principa, figurativni in abstraktni, kar pomeni, da je pri Vojku Štuhcu ta prehod zelo naraven, odvisen od notranje spodbude, nagovora čutnega odzivanja in trenutne vizije.
Cikel z naslovom Odin saga (Spomini na sever) je nastajal v letu 1995 in se je razvil v treh smereh: v zoomorfnih in antropomorfnih oblikah in v oblikah, ki izhajajo iz rogov, reber starih vikinških ladij ali osti, v katerih ponovno uporabi les in kovino, a les ne ostaja več v naravnem videnju, temveč ga preoblikuje in polikromira.
Vojko Štuhec je deloval in živel v Mariboru, kjer je tako z razstavami kot javnimi deli in tudi pedagoškim delom v širšem štajerskem prostoru pustil neizbrisen pečat. Malo manj prisoten je bil v drugih okoljih in zato naj bo ta razstava, ki v izboru prikazuje prerez razvoja njegovih ustvarjalnih načel, odlična priložnost, da vstopimo v njegov kiparski svet, ki nas zgovorno nagovarja z njegovimi najbolj prepričljivimi kiparskimi deli.
Naj bo korak k spoznavanju naše kiparske dediščine in v upanju, da bo njena vrednost ponovno zrasla v naših očeh, tudi v vidu kiparjeve želje: »V likovni umetnosti pa na ta povratek še akamo. Seveda ni nobenega smisla v tem, da se vsi vrnemo v arhaiko in da ustvarjamo portret in tako naprej. Pomembna pa je vsebina. Pomembno je, da ima vsak ustvarjalec svojo vsebino, svojo noto in da dá v likovno delo sebe. Tudi v snovnosti, v klasi ni likovni umetnosti je teh možnosti še ogromno.«
Spoštovani,
razstavo so nam z izposojo del omogočili člani družine Štuhec, hčerka gospodična Mojca in vdova gospa Alenka Štuhec, in tudi Umetnostna galerija Maribor; letos prvič sodelujemo z njimi, ki hrani in prezentira tudi Štuhčeva dela. Tako družini Štuhec kot direktorici UMG Simoni Vidmar Čelik in kustosinjama, ki sta sodelovali pri razstavi Andreji Borin in Bredi Kolar Sluga, se za sodelovanje prijazno zahvaljujemo. Verjamem, da se bo to naše prvo sodelovanje z UGM nadaljevalo pri pripravi razstave, hommagu Slavku Tihcu 32 let kasneje leta 2025. Naslednje leto se bomo spomnili kiparja starejše generacije Frančiška Smerduja, 60 let po njegovi smrti. Leta 2026 pa Erika Lovka – sedemnajst let kasneje, ki je prav tako zaključil specialistični študij pri prof. Slavku Tihcu.
Dr. Nelida Nemec in Darko Brlek na koncu slovesnosti
Marijan Zlobec