Na 71. Ljubljana Festivalu je v Križevniški cerkvi nastopil mladi in novi Duo Lorenz – Brizani. Gre za uvodni nastop violinista Domna Lorenza in violončelista Bernarda Brizanija. Za svojo prvo skupno predstavitev sta izbrala redko slišani program za violino in violončelo Franza Antona Hoffmeistra in Wolfganga Amadeusa Mozarta (aranžma skladb za violino in violo).
Domen Lorenz, od leta 2014 stalni član Orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, se je violino začel učiti pri petih letih. Njegova prva učitelja sta bila Armin Sešek in Vasilij Meljnikov. Izobraževanje je nadaljeval na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju v razredu Dore Schwarzberg. Dodiplomski študij je končal na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Primoža Novšaka in pri Gorjanu Košuti, drugo stopnjo pa pri Volodji Balžalorskem. Akademija za glasbo Ljubljana mu je podelila nagrado Prešernovega sklada. Je prejemnik številnih prvih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih v Ljubljani, Gorici, Trstu in Zagrebu, kjer je bil leta 2005 razglašen za absolutnega zmagovalca tekmovanja.
V sklopu Glasbenega julija na Obali je prejel nagrado Antonia Tarsie, na mednarodnem glasbenem forumu pod pokroviteljstvom Dunajske filharmonije pa je bil kot član komorne zasedbe izbran za sklepni koncert v Brahmsovi dvorani uglednega Glasbenega združenja. Kot solist je večkrat nastopil z orkestri Slovenske filharmonije, RTV Slovenija, SNG Opera in balet Ljubljana in SGBŠ Ljubljana ter z Godalnim orkestrom Akademije za glasbo Ljubljana, Camerato Labacensis in Celjskim godalnim orkestrom. Doslej je s komornimi sestavi in solistično gostoval v Sloveniji, Avstriji, Srbiji, Italiji, Švici, Nemčiji, na Hrvaškem, Češkem in Tajvanu. V sezoni 2020/21 je postal član zasedbe Ensemble Dissonance, s katero je med drugim sodeloval pri projektih pod vodstvom Dimitrija Sitkoveckega in Marka Letonje.
Bernardo Brizani izhaja iz glasbene družine. Violončelo je začel igrati s petimi leti. Njegovi prvi profesorji, s katerimi si je začel oblikovati formalno izobrazbo, so bili Ksenija Brlek Trotovšek (GŠ Ljubljana Moste-Polje), Igor Škerjanc in Damir Hamidulin (GŠ Vič Rudnik), poleg violončela je obiskoval tudi pouk klavirja (Igor Bravničar). Vzporedno je obiskoval pouk violončela pri Valterju Dešpalju v Zagrebu. Leta 2008 se je po končani osnovni šoli vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani (razred Igorja Škerjanca), kamor je bil sprejet kot izjemno nadarjen violončelist, in obenem obiskoval Euro gimnazijo v Ljubljani. Študij je končal leta 2012 in prejel študentsko Prešernovo nagrado. Med letoma 2006 in 2012 je študiral pri znameniti Nataliji Gutman na Konservatoriju v Firencah in se redno udeleževal mojstrskih tečajev violončela pri priznanih profesorjih. Leta 2012 se je vpisal na magistrski študij na Visoki državni šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Stuttgartu (mentor Claudio Bohorquez) in ga nadaljeval na Akademiji za glasbo v Detmoldu (mentorica Ksenija Jankovič), leta 2016 magistriral ter se vpisal pod njenim mentorstvom na specializacijo kot izjemno nadarjen violončelist; končal jo je leta 2018. Dve leti je deloval kot akademist pri Bamberških simfonikih. Kot honorarni sodelavec zdaj deluje v orkestrih RTV Slovenije, Slovenske filharmonije in SNG Opera in balet Ljubljana. Leta 2020 je pridobil naziv asistenta na področju violončela. Osvojil je številne nagrade in priznanja ter igral na nekaterih pomembnih glasbenih prireditvah doma in v tujini (kot solist in v komornih zasedbah).
Za svoj nastop sta v prvem delu izbrala dva Dueta za violino in violončelo št. 1 in št. 3 op. 6 avstrijsko-nemškega skladatelja Franza Antona Hoffmeistra (1754–1812).
“Franz Anton Hoffmeister je na Dunaju najprej študiral pravo, vendar je kmalu zapustil to
mesto in postal kapelnik pri grofu von Szecsenyiju na Madžarskem, kjer se je zadržal tri leta. Po vrnitvi na Dunaj je odprl svojo založniško hišo. Z izdajo notnih partitur se je ukvarjal vse življenje (eno od svojih založniških hiš je prodal Artatii, drugo C. F. Petersu). Še posebej je cenil Mozarta, s katerim sta se povezala profesionalno in tudi prijateljsko. Poleg tega, da je objavljal Mozartova dela, je odigral pomembno vlogo pri tiskanju in s tem uveljavljanju imen drugih takrat sodobnih skladateljev, kot so Beethoven, Haydn, Pleyel, Clementi … Tudi sam je bil aktiven kot skladatelj. Njegova dela vključujejo večje število duetov v sestavi glasbil, ki so bila najbolj razširjena med ljubiteljskimi glasbeniki.
Vendar pa Dueti za violino in violončelo, op. 6, v tej skupini izstopajo, saj zahtevajo od glasbenikov kar nekaj tehničnih izzivov. Izdani so bili leta 1788 tako v Berlinu kot Londonu. Prvi stavek, Allegro, Dueta št. 1 v C-duru, je v sonatni obliki, Romanca se začne v F-duru, sledi Rondo. Duet št. 3 v A-duru ima dva stavka. Prvi, Allegro, je v sonatni obliki, sledi Rondo s hitro figuraliko. Hoffmeister je pisal na način, ki je bil tisti čas najbolj razširjen in sprejet. Ugled si je na Dunaju pridobil z izvirnostjo svojih del, ki niso le bogata s čustvenim nabojem, temveč
jih odlikujejo iznajdljivost, kompozicijska spretnost ter zanimiva in domiselna uporaba glasbil. Pri Duetih si ni prizadeval za doseganje pretirane izvirnosti, vendar pa je glasba v njih prijetna, označuje pa jo mikavno speljana melodična linija.” (Iz programa Metke Sulič).
Koncert Dua Lorenz – Brizani je potekal v precejšnji vročini, kljub ambientu Križevniške cerkve, a je bil ravno ta večer klimatsko poseben, tako da je zlasti Lorenz imel težave s toploto in se je z brisačo večkrat obrisal in povedal, da mu je vroče. To pa vendarle ni bilo povezano s samim izbranim programom, ki je bil za poslušalca manj zanimiv oziroma ni bil festivalsko tak, da bi ga pogrešal, če ga ne bi bil slišal.
Hoffmeistrov Duet za violino in violončelo, št. 1 v C-duru, iz 3 dueti, op. 6 ima tri stavke: I. Allegro II. Romance III. Rondo: Allegro je pokazal precej tehničnih zahtevnosti, bolj za violinista, ki je na posameznih mestih nakazal odlično pripravljenost, na nekaterih drugih pa je njegova koncentracija popustila, vendar pa je prevladovalo umirjeno ujemanje, dovršen dialog, ki se bo z morebitnim nadaljevanjem skupnega nastopanja še izboljšal, postajal bolj plemenit in zvočno uravnotežen. Violončelo se je zdel zvočno bolj prilagojen, kot da bi čakal na violinistovo vodstvo, ki pa je bilo na precej mestih premalo izrazito in hkrati solistično vehementno ali samozavestno, kot da bi imel Lorenz hkrati ob moteči vročini ali toploti v ambientu še več treme.
Duet za violino in violončelo, št. 3 v A-duru, iz 3 dueti, op. 6 ima dva stavka I. Allegro in II. Rondo: Allegretto. Tudi tu sem pričakoval več briljance, ki bi nadgradila sicer z današnjega okusa precej povprečno kompozicijo, ki je sam ne bi dal v mednarodni festivalski program. Prvi del koncerta tako ni bil ravno navdušujoč.
Pri Wolfgangu Amadeusu Mozartu v drugem delu koncerta bi že glede na ime pričakoval vrhunskost, a se je hitro pokazalo, da obe skladbi na programu v bistvu nista Mozartov original.
“Po selitvi na Dunaj leta 1781 se je Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) samo še enkrat vrnil v rodni Salzburg, in sicer leta 1783 med julijem in oktobrom v družbi svoje mlade žene Konstance, ki jo je predstavil očetu in sestri. Tako kot se o dogodkih v tistih mesecih ne ve prav veliko, prav tako se zdi, da je Mozart takrat malo ustvarjal. Iz tega obdobja izhajata le dva godalna dua z oznakama K. 423 in K. 424. Ta dva izvrstna Dua za violino in violo, ki sta med najmanj znanimi Mozartovimi komornimi skladbami, sta tudi med najbolj očarljivimi zrelimi komornimi deli. Z njima je naredil veliko uslugo prijatelju in skladatelju Michaelu Haydnu (mlajšemu bratu Josepha Haydna), ki zaradi hudih zdravstvenih težav ni zmogel izpolniti naročila za šest duetov za violino in violo v dogovorjenem roku za salzburškega nadškofa. Le štiri mu jih je uspelo dokončati.
Mozart je prijatelju rad priskočil na pomoč in napisal preostali dve skladbi, niz šest duetov pa je bil nadškofu v celoti izročen pod imenom Michaela Haydna. Hvaležni Haydn naj bi rokopise dolgo hranil pri sebi kot svetinjo. Mozarta sta poleg prijateljskih razlogov k pisanju teh dveh del pritegnila tudi radovednost in zanimanje za to nenavadno zasedbo. Prav ta ga je spodbudila, da je ustvaril dve mojstrovini, pri pisanju katerih je najbrž izhajal iz izkušenj, pridobljenih pri skorajda sočasnem ustvarjanju prvih treh godalnih kvartetov, posvečenih Josephu Haydnu. Pri teh dveh Duih je vnovič pokazal izjemno mojstrsko obvladovanje kontrapunkta ter občutek za bogato teksturo. Tudi Mozart je moral imeti do njiju poseben odnos, saj se jima ni kar dobesedno odpovedal, ko ju je napisal za Michaela Haydna. Po vrnitvi na Dunaju je v dveh pismih očeta prosil, naj mu Dua pošlje na Dunaj skupaj s partituro njegove opere Idomeneo. Duo za violino in violo št. 1 v G-duru, K. 423, je tako kot drugi Duo sestavljen iz treh stavkov: Allegro, Adagio, Rondeau. Duo za violino in violo št. 2 v B-duru, K. 424, je nekoliko obsežnejši od prvega, saj se pred Allegrom v prvem stavku oglasi uvodni Adagio, sledi Andante cantabile, sklepni stavek pa je niz variacij na izvirno temo Andante grazioso. Melodični čar, harmonska iznajdljivost in spretnost skladanja se pri Mozartu zdijo popolni, čeprav sta v skladbi vključeni le dve glasbili. Obdelava gradiva pa je tako osupljiva, da dajejo drugemu duu celovitost, ki je običajno značilna za kvartet.” (Iz programa).
Kot vidimo gre za opis skladb kot Duo za violino in violo, ne pa tako, kot smo skladbi poslušali na koncertu, torej za violino in violončelo. Kdo je napravil aranžma za violončelo, na samih notah, ki jih je imel Brizani na svojem pultu, ni bilo omenjeno, kar je presenetljivo oziroma kar nedopustno. V objavi na internetu kot prodaja samih not založbe Bärenreiter je omenjeno, da aranžerstvo (Two Duos, K. 423 & 424 for Violin and Cello) domnevno iz leta 1805 ni znano, kar pomeni, da je Mozarta, ki je bil umrl že leta 1791, nekdo vzel in po svoje predelal, založnik pa enostavno napiše, da je izvirni avtor Mozart sam.
Prvi Duo se ni začel ravno bleščeče, več je bilo še šolske okornosti, ne pa kristalne čistosti, dialoga, zvočne plemenitosti, v kateri bi takoj zaslišali Mozartovo briljantnost. Podobno v drugem Duu, ki pa je bil vseeno izveden bolje, a bi pričakoval več fines, perfekcionizma, ob sami lepoti zvoka, ki bi identificiral tako violino kot violončelo.
Iz celotnega programa, zlasti pa še iz dodatka: Passacaglia – Duo za violino in violončelo Johana Halvorsena, po Suiti št. 7 v g – molu za čembalo Georga Friedricha Händla, in v izdaji Friede R. Davis, ki sta ga glasbenika izvedla kot da bi na oder prišla z drugega sveta, torej povsem drugače, vehementno, vzneseno, popolnoma ujemajoče, temperamentno, skratka navdušujoče, bi zlahka potegnil sklep, da bi na koncertu zadoščalo, ko bi v prvem delu izvedla po enega Hoffmeistra in Mozarta, v drugem pa Halvorsena in še nekoga, torej bi bil koncert privlačnejši s štirimi skladatelji. Izpričal bi več glasbenega okusa, ki je v sozvočju s samim angažiranim, zvočno plemenitim nastopom. A je bilo tudi pri Passacaglii očitno, da je bila prva priredba napisana kot Duo za violino in violo (Friede R. Davis in Nathana Stutcha). Spet smo pri vprašanju, kaj je vrhunskega in zgodovinskega za duo violina in violončelo zanimivo tako za izvajalca kot za poslušalce.
Vseeno pa sta mlada glasbenika dočakala kar stoječe aplavze in ovacije.
Marijan Zlobec