Akademik, pisatelj mednarodnega slovesa Boris Pahor (1913 – 2022) je očitno imel skrivno ljubico, za katero javnost ni vedela. Nekaj skrivnosti je razodel šele v knjigi Figlio di nessuno, ki je v italijanskem izvirniku izšla pri slavnem založniku Rizzoliju v Milanu leta 2012, sedaj pa v slovenskem prevodu kot Nikogaršnji sin pri Cankarjevi založbi. Knjigo so predstavili v petek, 25. avgusta v ljubljanski knjigarni Konzorcij.
Je bil Boris Pahor v resnici bolj osebnostno skrivnosten in manj čist, kot smo ga poznali in se je sam predstavljal v javnosti, vse fotografije Marijan Zlobec
Sodu je izbilo dno pričevanje Pahorjevega sina Adrijana v intervjuju za Sobotno prilogo Dela z novinarko Patricio Maličev. Seveda pa so nekateri bralci, ki so brali izvirnik knjige, to izvedeli že poprej.
Kaj je novega in za Borisa Pahorja ne ravno prijetnega ? Kot kaže je največji problem njegov nezakonski sin, ki ga sicer v knjigi Nikogaršnji sin opisuje, kot da ga je imel z neko neidentificiramo Nevo, a je otrok pri sedmih letih umrl za neozdravljivo levkemijo, kot piše sam Pahor v omenjeni knjigi.
Da je Pahor imel kakšnega nezakonskega sina, javnost ni niti slutila, kaj šele vedela. Sam sem sicer posredno od nekega tržaškega Slovenca to izvedel lani že po Pahorjevi smrti, a kaj več informator ali informatorka ni želel povedati, češ da sem novinar in bi to objavil.
Kaj v knjigi piše Boris Pahor sam ?
“Med potepanjem po mestu v prostem času sem spoznal pianistko Nevo. Prvič sem jo videl doma pri Danici Tomažič, ko sem obiskal njeno mamo, Emo. Poleg smrti otrok je v bombardiranjih leta 1944 izgubila še moža in tako ostala sama. Neva je bila mlada Slovenka v tridesetih letih, ki se je opredeljevala za komunistko. Njena družina je živela v Trstu, a se je v dvajsetih letih ob prvih znakih fašističnega nasilja preselila v notranjost Slovenije, kjer so bili zaščiteni pred vso krutostjo, ki so jo črnosrajčniki izlili na nas.
Boris Pahor v Dutovljah
Neva je bila visoka, svetlolasa, vitke postave, a je bilo v njej nekaj togega, kar jo je v mojih očeh delalo hladno. V tistem obdobju sva se pogosto srečevala tudi zato, ker sem se velikokrat ustavil, da bi se pogovarjal z njenimi strankarskimi kolegi, s katerimi se skoraj nikoli nisem strinjal. Tudi z njo sem se na koncu sporekel in odšel nejevoljen, zlasti zato, ker je ekstremistično branila svoje ideje, četudi ji je njeno meščansko poreklo omogočalo, da bi lahko razumela moje poglede. Hkrati pa me je njena podoba nekoliko vznemirjala; bila je odrasla, a po svoje zelo nerodna.
Še posebej me je prevzela, ko sem jo videl na morju. Nosila je živo rumene kopalke, ki so ji zelo pristajale in poudarjale njene dolge noge in lepo oblikovan trup. Pristopila je k meni in pogovarjala sva se o mojih zgodbah, ki jih je prebrala. Šel sem se kopat. Medtem ko sem se namakal, sem srečal njenega prijatelja, prav tako pisatelja, ki mi je na povsem neobčutljiv način razkril razlog za razločno vidno nelagodje; pri tridesetih letih je bila še vedno nedolžna. Tega ni povedal z zlobo, temveč z ironično lahkotnostjo, kar pa mi vseeno ni bilo všeč, saj se je dotikalo najglobljih čustev njene osebe. Ko se nama je Neva pridružila v vodi, sem si izmislil izgovor in se oddaljil od obeh. Od takrat pa sem do nje čutil nekakšno nežnost. Zdelo se mi je, da jo imam rad prav zaradi te intimne lastnosti, ki so mi jo na tako prostaški način razkrili; ta skrivnost pa je v meni vzbudila tudi hrepenenje po njenem zrelem ženskem, a hkrati nedolžnem telesu…
Ustavila sva se v Portorožu in nato v Piranu, kjer sva skupaj preživela noč. In tu se je zgodilo tisto, kar je razrešilo njeno notranje žensko nelagodje. Toda takoj so se začela prva nesoglasja: pred najinim odhodom je prijateljico že obvestila o bližajočem se razdevičenju, ne da bi pri tem upoštevala mojo željo po zasebnosti.
To se je le še stopnjevalo: v tisti edini noči, ki sva jo preživela skupaj, je zanosila in želela je, da se z njo poročim. Bil sem presenečen nad zahtevo po poroki, saj je kot komunistka zagovarjala svobodno ljubezen…
Ko pa se je pripetilo njej, da je zanosila zunaj zakona, so se njeni liberalni pogledi stopili kot sneg na soncu in za vsako ceno si je želela spet vstopiti v okvire meščanske družbe s poroko.”
O tem in še marsičem piše Boris Pahor v svoji knjigi Nikogaršnji sin sam.
Medtem pa se je vnela huda reakcija na FB, potem ko se je kot polsestra rojenega Pahorjevega in Nevinega sina Marka prepoznala novinarska kolegica Janja Klasinc. Očitno je bila njena mama pri Pahorju omenjena kot Neva, – kar pa očitno ni bilo njeno pravo ime -, še prej mati pokojnega Marka, ki pa se je kasneje poročila z znanim novinarjem Tugom Klasincem.
Kakšno je bilo resnično ime pri Pahorju omenjeni Nevi ? Zakaj Pahor še vedno molči oziroma ni želel do smrti povedati resnice ?
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec