Na 71. Ljubljana Festivalu je v polni Križevniški cerkvi nastopil klavirski kvartet, ki si še ni izbral imena, tako da smo imeli na voljo le imena štirih glasbenikov. To so bili pianist Tomaž Petrač, violinist Robert Lakatoš, violist Roberto Papi in violončelist Andrej Petrač. Ali to pomeni, da so bili pripravljeni le za ta nastop in da so šele v fazi skupnega muziciranja ? Kot vidimo iz predstavitve v koncertnem programu Jana Prepadnika, so stvari še nejasne oziroma glasbeniki sami še ne vedo, kako se bodo usmerili.
Kocert v Križevniški cerkvi, foto Marijan Zlobec
Priznan slovenski pianist Tomaž Petrač se je rodil v mariborski glasbeni družini. Študiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je z odliko diplomiral v razredu Dubravke Tomšič Srebotnjak, nato se je štiri leta izpopolnjeval v Baslu v razredu Rudolfa Buchbinderja. Za leto 1988 mu je Univerza v Ljubljani podelila študentsko Prešernovo nagrado. Do danes je nastopil na več
kot tristo koncertih doma in na tujem. Snemal je za radijske in televizijske postaje RTV Slovenija, HRT Zagreb in RAI Italia. Petrač je redni profesor za klavir na Akademiji za glasbo v Ljubljani.
Več kot 20 njegovih učencev uspešno nadaljuje glasbeno pot poustvarjalcev ali pedagoških delavcev na različnih ustanovah v Sloveniji in na Hrvaškem.
Tomaž Petrač
Robert Lakatoš je srbski violinist, rojen v glasbeni družini. Diplomiral je v razredu Dejana Mihailovića na Akademiji umetnosti v Novem Sadu, nato je študij nadaljeval na Univerzi za umetnost v Zürichu. Kritiki ga opisujejo kot idealnega solista s čudovitim tonom, ki si vedno prizadeva presenetiti občinstvo s svojo virtuoznostjo. Nastopil je s simfoničnimi orkestri iz Madrida, Krakova, Züricha, Istanbula, Ljubljane, Novega Sada ter z Beograjsko filharmonijo. Lakatoš je tudi profesor violine na Akademiji umetnosti v Novem Sadu in Fakulteti za glasbo v Beogradu, od leta 2018 pa umetniški katerega cilj je promocija mladih violinskih virtuozov.
Robert Lakatoš
Violist Roberto Papi se je začel učiti violino pri osmih letih v Spoletu v Italiji. Po končanem izobraževanju na Klasičnem liceju v Spoletu in študiju na Državnem glasbenem inštitutu Alessandro Onofri se je preslil v ZDA, da bi nadaljeval s študijem viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je deloval eno leto v Miamiju ter osem let v Belo Horizonteju v Braziliji. Med letoma 2020 in 2022 je bil član Orkestra Slovenske filharmonije, danes pa je solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor in aktiven komorni glasbenik. Gostoval je na festivalih, kot so Ljubljana Festival, Festival Spoleto, Festival komorne glasbe
otoka Amelia Miami, Aspen, Tanglewood in drugi.
Roberto Papi
Andrej Petrač, rojen v Mariboru, je leta 1984 iz violončela diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Otona Bajdeta, nato se je izpopolnjeval na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Stuttgartu pri Antoniu Janigru. Bil je dolgoletni umetniški vodja Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije, deloval je tudi kot profesor violončela na Akademiji za glasbo v Zagrebu. Je prvi violončelist Orkestra Slovenske filharmonije, udejstvuje pa se tudi kot komorni glasbenik in vodi glasbene seminarje v Italiji (Sorrento) in Sloveniji (Koper). Za svoje umetniško delo je prejel več nagrad (Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani, priznanje Zlata ptica in nagrado Prešernovega sklada).
Andrej Petrač
Iz predstavitev glasbenikov ni razvidno, ali so sploh že kdaj nastopili skupaj, kar bi pomenilo, da so v Ljubljani pripravili svoj test ? Če ja, potem so ga opravili uspešno in je sedaj na njihovi odločitvi, kako bodo sodelovali. Trije glasbeniki živijo v Ljubljani oziroma Mariboru (?), Robert Lakatoš pa v Beogradu. Vse je še odprto. Vsi imajo namreč svoje službe, seveda glasbene, a to jim ne daje skupnega prostega časa, razen na delovnih počitnicah, kot smo videli na koncertu. V formi so, po starosti sicer vodita oba Petrača, a se klavir in violončelo da igrati zelo dolgo, lahko pa po priložnosti, kot so jo pokazali, s svojim glasbenim poslanstvom nadaljujejo, če so srečne okoliščine. Aktualizacija volje in želje po koncertiranju je bila opazna, da ne rečem prepričljiva. Odprtost za razne glasbene kombinacije je velika, mnogi jo radi izkoristijo, nekateri pa imajo druge programe ali ne najdejo sebi primernih partnerjev, programov, organizatorjev. Ne nazadnje delovanje komornih sestavov ni samo po sebi razumljivo; poleg želje in znanja je potreben tudi denar in organizacija nastopov s povabili nanje. Festival Ljubljana je to realiziral, tako kot še mnoge druge komorne nastope zlasti ob koncu julija pa do kakega 10. avgusta, ko je domnevno za velike nastope in gostovanja med počitnicami v Ljubljani manj ljudi, tako da se drugi del začenja nekako 16. avgusta. To pa je povsem drugače kot na Salzburških slavnostnih igrah, ko hočejo vsi biti tam ravno okrog 15. avgusta, ko gredo namesto k sveti maši raje na koncert Dunajskih filharmonikov z Riccardom Mutijem. Po Karajanovi smrti so namreč samo Mutiju dali vsakoletne termine, ki jih je imel legendarni dirigent, po materi Marti Kosmač slovenskega porekla. Viri trdijo, da je pasivno razumel slovensko, saj mu je mama, ko je bil otrok, pela slovenske pesmi, čeprav je bila sicer rojena v Gradcu. Na počitnice pa so hodili v Opatijo. Anekdota pravi celo, da sta si Carlos Kleiber in Herbert von Karajan “zanalašč” pisala v slovenščini. Ne vem, če je to res.
Koncert
Kvartet si je za svoj inavguralni koncert izbral najprej večnega Mozarta. Kaj vse je napisal, v resnici malokdo ve, še manj pa slišal, zlasti v živi izvedbi. Njegova ustvarjalna invencija je večja od kogarkoli. Prepisovalci njegovih not bi potrebovali veliko več časa, kot ga je imel na voljo za ustvarjanje Mozart sam. Res pa je, da se ga izvaja vedno manj.
Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) je Klavirski kvartet št. 1 v g-molu, K. 478 napisal leta 1785 in leto kasneje drugega, kar ju uvršča med skladateljeva poznejša, precej zrela dela. Klavirski kvartet št. 1 je tristavčna skladba, zasnovana v obliki sonatnega ciklusa z zaporedjem stavkov hitro – počasi – hitro, ki je postala v klasicizmu prevladujoča oblika. Mnogi avtorji so opozorili na misel, da je Mozart uporabljal tonaliteto g-mola za svoja najbolj tragična dela (Simfonija št. 25 in Simfonija št. 40), kar deloma velja tudi za to skladbo, katerega predvsem prvi stavek ima dramatičen karakter. Klavir ni zgolj spremljava godalne zasedbe, temveč je enakovreden protagonist, saj se v vseh treh stavkih neprestano izmenjuje z godali, pri čemer pogosto
prevzemajo motive drug od drugega, kar daje delu močan koncertantni značaj. Prvi stavek je sonatni Allegro z dramatično prvo in lirično drugo temo, drugi stavek je počasen, dvodelni
Andante con moto, katerega izrazito spevni temi kažeta vpliv Mozartovega opernega ustvarjanja, tretji stavek pa je oblikovan kot bleščeč Rondo, sestavljen iz več ponavljajočih se epizod. (Iz programa).
Klavirski kvartet na odru Križevniške cerkve se je izkazal v prefinjeni vzklajeni igri, z veliko dialoškimi niansami znotraj posameznih inštrumentalnih povezav, pri čemer je odločilno vlogo igrala velika izkušenost in glasbeni instinkt vseh štirih glasbenikov. Čutila pa se je ves čas rahla dinamična premoč klavirja in njegova izrazna moč, ki je po svoje in nehote želela dominirati ter bi verjetno vsa interpretacija bila še boljša, če bi se pianist malenkost dinamično umaknil, še posebej, ker je oder votel in klavir avtomatično bolj doni. V tem smislu je bila zvočnost viole in violončela celo močnejša od violine, ki ni začutila svoje vodilne vloge. V nekem smislu se je ponovil problem različne akustike, če je cerkev prazna ali polna. Klavir se je vedno pokazal kot premočan.
Gustav Mahler (1860–1911) je bil v svojem času bolj priznan dirigent kot skladatelj. Postal je eden od prvih legendarnih orkestrskih vodij in njegov slog dirigiranja ter odnos do dirigentovih nalog sta v marsičem določila dirigentski poklic, kakor ga razumemo danes. Življenjska pot ga je vodila od lokalnih, podeželskih gledališč k najpomembnejšim svetovnim glasbenim ustanovam – od Ljubljane, Olomouca, Kassla, Budimpešte, Leipziga in Hamburga do mesta direktorja Dunajske
dvorne opere ter dirigenta Newyorških filharmonikov. Njegov opus je z izjemo nekaterih zgodnjih del omejen na dva žanra – silovite in obsežne simfonije ter orkestrske samospeve. Klavirski
kvartet v a-molu (1876) je nedokončano delo, pravzaprav zgolj prvi stavek z oznako Nicht zu schnell (Ne prehitro) in skladateljevo edino ohranjeno instrumentalno komorno delo. Mahler ga
je napisal proti koncu svojega prvega leta na dunajskem konservatoriju, ko je bil star 15 ali 16 let. Kot eno redkih ohranjenih mladostnih del prinaša dragocene informacije o koreninah
skladateljeve kompozicijske estetike. Značaj skladbe je resnoben in dramatičen, kar skladatelj ustvarja s pomočjo razširjenih akordov in disonanc, medtem ko forma in geste kažejo na
takratno Mahlerjevo glasbeno zavest, natančneje zavezanost Schubertu, Schumannu in Brahmsu. (Iz programa).
Kvartet je v svojem pristopu do Mahlerjeve skladbe želel poslušalca prepričati, da je skladatelj že v prvem savku povedal vse, kar je želel in nadaljevanja ni potreboval. Je neverjetno zrel in pomensko dopolnjen, celo baladni, prej kot romantično emotivni kvartet. Tu je bil večji poudarek na violini in nasploh skupni igri vseh, večji emociji in razumevanju Mahlerjevega sveta, ki je nam spričo njegovega delovanja v Ljubljani bližji. Morda je ta Kvartet celo premalokrat izvajan in se ga izpušča, njegova uvrstitev v koncertni program pa je pokazala Mahlerjevo izpovedno moč in zrelost že v mladosti, kar pa je bilo biografsko potem le še nenehno dokazovano. Interpretacija Mahlerja je bila zgledna.
Pri Johannesu Brahmsu (1833–1897) je vedno vprašanje, ali ga imaš rad ali pa si se ga že naveličal. Koncertni programi so najraje zasnovani v smilu, če ne veš kaj bi izvajal, vzemi Brahmsa, ne pa katerega koli skladatelja po njem. Bahms je največji izgovor s predpostavko, da ga imajo poslušalci radi. Saj je res, a ta model programiranja koncertov se vleče že 150 let.
Tragični Klavirski kvartet št. 1 v g-molu, op. 25 je napisal med letoma 1856 in 1861. Gre za izjemno pomembno delo v njegovem kompozicijskem razvoju in eno najzgodnejših mojstrovin
njegovega obdobja »prve zrelosti«. Prvi stavek je sonatni Allegro, katerega prvo temo predstavi klavir v oktavah. Ta tema je osnovna tematska celica, na kateri temelji ves preostali glasbeni
material stavka. V ekspoziciji so še štiri teme, ki so nato izpeljane na različne načine, konec stavka pa z nepopolnim trozvokom deluje odprto. Drugi stavek je tridelni Intermezzo, ki funkcionira
kot scherzo (hiter odsek s humornim značajem). Čeprav so njegove teme precej lirične, ponavljajoče se osminke ustvarjajo učinek nenehnega gibanja in vznemirjenja. Sledi Andante con
moto, počasen tridelni stavek z izrazito lirično prvo temo, ki mu – tako kot v prejšnjih dveh stavkih – sledi množica različnih tem, ki jih Brahms nato izpeljuje. Ljudski in plesni motivi pridejo do izraza v zadnjem stavku, ki je oblikovan kot energičen in obsežen rondo, njegov naslov pa namiguje na vpliv romske glasbe. Rondo alla Zingarese je poln presenetljivih harmonskih preobratov, njegovaritmična zapletenost pa ga naredi za enega najtežjih odsekov za izvedbo v vsej Brahmsovi komorni glasbi. (Iz programa).
V interpretaciji kvarteta smo lahko občudovali epsko pripravljenost vseh štirih glasbenikov, visoko kondicijo, ki so jo oblikovali v vrhunsko in tehnično zelo zahtevno igro še posebej v zadnjem stavku, ko bi se marsikaj lahko okrnilo ali ne bilo dovolj čisto, tu pa so se izkazali, kot da je bilo vse poprej zaigrano le ogrevanje za zadnji podvig. Tu se je čutila Brahmsova povezanost z ljudskim izročilom Madžarske, morda še Romunje, z Romi, nasploh melosom, ki ga je skladateljsko zelo pritegnil in navdahnil. V njem je čutil tisto dopolnilo, ki mu je v lastni osebnosti odprlo več notranje svobode, sproščenosti, temperamenta ali še česa, kar ni pokazal v drugih kompozicijah. Pomisliš celo, da je Brahms tu želel biti bolj “poganski”.
Kvartet je za svoj odličen nastop z dolgim štiristavčnim, zelo diferenciranim Brahmsom dočakal ovacije hvaležnega občinstva in v zahvalo dodal še Schumannov Andante cantabile.
Marijan Zlobec