Začetek simfoničnih koncertov na 71. Ljubljana Festivalu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je pripadal domačemu orkestru, to je Slovenski filharmoniji in dvema odličnima ter mednarodno priznanima gostoma, ruskemu dirigentu Vasiliju Petrenku in makedonskemu pianistu Simonu Trpčeskemu. Splošna ugotovitev je bila, da so skupaj pričarali izjemen glasbeni večer, ali še drugače povedano; vsi nastopajoči so bnili še boljši od siceršnjih visokih pričćakovanj pred koncertom. Ustvartili so pravi mednarodnio ko ncertno vzdušje, tako da so biolki ovbacij deležni celo vsi člani orkestra, ki jih je Petrenko na koncu koncerta dvignil. Ovacij je bilo veliko, le da dvorana ni vstala v celoti, ampak le posamezniki.
Simon Trpčeski sinoči v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma s Slovensko filharmonijo in dirigentom Vasilijem Petrenkom, vse fotografije Marijan Zlobec
Ni lahko imeti koncert samo en dan pred nastopom najslavnejše sopranistke Ane Netrebko nocoj v isti dvorani in z mnogimi obiskovalci, ljubitelji glasbe. A z Netrebko in še tremi solisti bo nastopil drugi odlični slovenski orkester – Simfoniki RTV Slovenija.
Slovenska filharmonija je naredila svojo opazen razvoj v smislu vrhunskih interpretacij in glasbene samozavesti v zadnjih tridesetih letih, potem ko je k nam prišel dirigent Serge Baudo in dirigiral Berliozovo Fantastično simfonijo; spoznali so, da odličen koncert lahko naredi samo prav tak dirigent. V zadnjem času je bil to legendarni Charles Dutoit, sedaj pa kaže, da je Filharmonija pridobila novega odličnega in lahko rečem svetovnega dirigenta Vasilija Petrenka. Njegov nastop v Ljubljani na festivalu je bil tokrat tretji, a prvič s Slovensko filharmonijo.
Po koncertu so mi nekateri glasbeniki povedali, kako jih je fasciniral z razlagami vsega, kar so študirali in seveda vse zgodovine okrog Sergeja Rahmaninova in Dmitrija Šostakoviča. Posredno pa sem slišal tudi tujo pripoved o tem, kako je slavni Gustavo Dudamel dirigiral Verdijevo opero Macbeth v Scali in so vsi na odru opazili, da o operi nima pojma.
Petrenko bi lahko postal nekakšen rezidenčni dirigent Slovenske filharmonije na poletnih festivalih v daljšem časovnem obdobju, saj je jasno, da ima z izjemnim ruskim repertoarjem še veliko povedati. (Malo je verjetno, da se bodo v Ljubljano vrnili nekateri pri nas že znani ruski ansambli iz Sankt Peterburga ali Moskve. Slišal sem tuje poznavalsko mnenje, da bi, četudi bi se vojna v Ukrajini končala sedaj, potrebovali kaka tri leta za odpiranje vrat za gostovanja Rusov na Zahodu. Ne vem).
Vasilij Petrenko je svoboden in te svobode se ves čas svojega dirigiranja zaveda. Izhaja iz sebe, svojega karakterja, srečevanj z glasbeniki po Evropi, v ZDA in npr. v Izraelu… To so izkušnje, ki gradijo odnose z orkestri, kamor pride. Kot rečeno, so bili filharmoniki nad njim navdušeni, mu bili hvaležni in se posledično kot glasbeniki koncertno razdajali. Če bi rekel, da smo bili poslušalci in gledalci v polni Gallusovi dvorani zgolj “stranski produkt” ter da so igrali zase in za dirigenta, bi dodal, da je bil glasbeni užitek kolektiven.
Program je obsegal le dve deli. Kot kažejo klavirski koncerti – znanih in izvajanih jih je najmanj sto – stopajo v ospredje mednarodnih izvedb le nekateri, med njimi vsekakor Koncert za klavir in orkester št. 2 v c-molu, op. 18 v treh stavkih Sergeja Rahmaninova. Najbolj je znan po svoji končni melodiji, ki pa je večna, čeprav je v bistvu precej preprosta, a kot veste, je lepota v enostavnih stvareh.
Simon Trpčeski je na Ljubljana Festivalu nastopil leta 2016 in 2017, torej se je vrnil po šestih letih, kar je pred dodatkom z odra sam povedal. Veseli nas, da je ne le prepričal s svojo izvedbo koncerta, ampak je dokazal svoj celovit umetniški profil, ki se je začel s kar dolgo koncentracijo pred samim začetkom koncerta. Ta molk, popolna tišina na odru ter v dvorani, poglabljanje v lastno zavest, da pride do stika s partituro in skladateljem, je bila pravzaprav redek primer takega pristopa. Je pa res, da pianist začne sam.
Trpčeski je takoj pokazal svoj pianistični ritual, ki ga je potem gradil z vso vznesenostjo čisto igro, posebnim karakterjem, ki ni želel biti preveč romantičen ali postoromantičen, ampak bolj v povezavi med časom nastanka koncerta in današnjim emotivnim svetom, ki opredeljuje pravzaprav nas vse in nas med koncertom povezuje. Sinoči se je ta povezanost vseh v dvorani pokazala tako očitno, da ni bilo nikogar, ki bi ostal koncertno nepotešen. Takšno, lahko bi rekel že kar elementarno vzdušje, pa je značilno na primer za najboljše koncerte Salzburških slavnostnih iger, najraje seveda Dunajskih filharmonikov.
Trpčeski govori rusko in še vrsto drugih jezikov, pozna Rusijo, Anglijo, Balkan… Ima v sebi temperament in hkrati odprto preprostost, kar se je npr. pokazalo po koncertu, ko ga je prišla pozdravit skupina makedonskih rojakov in je z vsemi poklepetal. V njem ni nič zvezdniškega; v Ljubljani vidi nekakšno vez med različnimi slovanskimi svetovi, ki pa se ravno pri nas povezujejo še z romanskim in germanskim svetom, a zmagujejo le Slovani.
Pianist gradi svojo interpretacijo premišljeno, dinamično ne ravno zelo odprto (Moderato), ves čas opazuje ali nadzira čistost igre, barvo zvoka (Adagio sostenuto), da bi v tretjem stavku Allegro scherzando prišel do primernega efekta, ki pa ne želi biti zgolj paradna interpretacija vodilne melodije, ampak le vez z vsem poprej zaigranim. Ta koherentnost mu daje občutek, ki ga morda celo spontano pokaže v obliki nekaterih gest, ki spominjajo na lastno ali pianistično dirigiranje (ko seveda ne igra).
Pred dodatkom se je spomnil, kot rečeno, da je bil nazadnje v Ljubljani pred šestimi leti, bolj nenavadno pa je bilo, da se je spomnil šestdesetletnice tragičnega skopskega potresa 26. julija 1963 ob peti uri in sedemnajst minut zjutraj. (Sam se tega vsesplošnega razburjenja spominjam, ker smo bili z družino na morju v Ankaranu). Lepo, da se je kot Makedonec spomil na jubilej, o katerem sicer mediji še niso spregovorili, a še bodo.
Izbral je Chopinovo Mazurko v a-molu, ki je precej otožna in združuje spomin in nostalgijo; v njej je malo veselja ali optimizma, ob omembi potresa pa bi smeli pomisliti, kot da se je Trpčeski poklonil vsem žrtvam in na tihem molil zanje.
V drugem delu koncerta smo poslušali Simfonijo št. 10 v e-molu, op. 93 Dmitrija Šostakoviča. Nazadnje smo jo na festivalu slišali v interpretaciji simfoničnega orkestra Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga z Valerijem Gergijevim. Čeprav je od takrat že precej let, bi pomislil, da je bila sinočnja interpretacija s Slovensko filharmonijo pod vodstvom Vasilija Petrenka najmanj enakovredna, če ne še boljša.
Bil je srečen trenutek za vse glasbenike na odru; toliko odličnih solistov na posameznih inštrumentih (flavta, klarinet, fagot, kontrafagot, rog, angleški rog, oboa, trobenta) je imelo svoj dan, kot se preprosto reče. Koncertna forma, grajena skozi vso sezono do sedanjega konca, navdih, pripadnost skupnemu muziciranju, sodelovanje z izredno sugestivnim dirigentom, ki s svojo visoko postavo, dolgimi rokami, prosto, a povedno, v posameznih trenutkih vehementno, odločno, kontrastno, z izjemno levo roko, z izrazno vplivno močjo… je dalo rezultat, ki je odmeval v burnih ovacijah.
Že prvi stavek, najdaljši Moderato je pokazal vso orkestrsko zvočno energijo, ki jo pred glasbenike postavlja Šostakovičeva partitura; dinamika, gostota zvoka, enovitost, skladnost, ravnovesje med sekcijami so pokazali dirigentovo obvladanje celovitosti zvočne materije. Tu ne pomisliš na Stalina, ki je bil pred nastankom simfonije že umrl, ne zanima te več politika, ampak simfonična struktura kot taka. Stalin je že tako daleč, da nanj ne mislim več.
Drugi stavek Allegro je bil zelo hiter, ne čisto koračniški, a spet nabit z zvočno energijo. Allegretto je imel in poudaril vrsto solističnih mest, pravi preplet in zahtevnost, ki se je odlični glasbeniki vsakokrat znova razveselijo, četrti Andante – Allegro pa spet ponuja celo paleto dinamičnih kontrastov, proti koncu več umirjenih mest, skoraj liričnih, ki poudarjajo intimno refleksijo, da bi se do konca zvočni karakter razvil v zmagoslavni izbruh optimizma, razvidnega v briljantnih trobilih ter tolkalih.
Petrenko je ob vsem dinamičnem ekrazitu znal ohraniti čist in niti malo grob zvok, kar pomeni, da je vsak posamezni glasbenik v orkestru čutil, kaj je zanj lepo.
Šostakovič je bil velik interpretativni rezultat in uspeh vseh glasbenikov. To nas veseli, ker mislimo že naprej; nazaj ne bo poti.
Mislimo pa seveda še na gostovanja izjemnih orkestrov, kot so Kraljevi orkester Concertgebouw iz Amsterdama, Bostonski simfoniči orkester in Gewandhaus orkester iz Leipziga.
Marijan Zlobec