Gostovanje Zagrebškega mestnega gledališča Komedija z muzikalom Lepotica in zver v Poletnem gledališču v Križankah se je v ponedeljek končalo popolnoma drugače, kot smo si v polnem gledališču predstavljali. Nova statična streha očitno ni taka, kot bi pri vsaki hiši morala biti, z napuščem, ampak se konča natanko tam, kjer je tloris samega avditorija. Tako je v zelo hudi nevihti voda izza odra mirno v potokih tekla v prostor, ravno tja, kamor je bil postavljen orkester, kot je bilo predvideno njegovo igranje za zaveso, ne pa v orkestrski jami, kjer so pripravili dodatni oder za bolj razgibano gledališko igro.
Čakajoč na ponedeljkovo predstavo, foto Marijan Zlobec
Kaj se da v takih okoliščinah narediti, smo se prepričali zelo kmalu: nič. Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek je prišel na oder in povedal, da je predstavo, ki se je bila komaj začela, nemogoče nadaljevati. Deževalo je ves čas, čez polnoč. Vsi pa so dobili možnost, da vstopnice zamenjajo za naslednje tri predstave ali lahko dobijo denar povrnjen. Občinstvo je na to reagiralo zelo pozitivno, saj so vsi videli in občutili hudo nevihto. Nekaj podobnega sem doživel pred kakimi 40 leti, le da je bila tedaj nevihta proti koncu predstave in naliv na poti domov, tako da niso ničesar prekinjali. Je pa bilo opazno, da so mladenke in ženske kljub dežju ali vseeno imele bolj salonske ali večerne odprte čevlje…Višine petk pa nisem kontroliral.
Darko Brlek je najprej napovedal zamudo, potem pa zaključek predstave
Kot smo videli, je stran ob cesti imela zavese do roba zidu, kako pa je bilo za odrom, seveda nismo videli. Tudi če bi postavili podobne zavese, bi le – te morale biti tik za zidom, sicer bi voda prav tako tekla v prostor. Tu se ne moremo spuščati v gradbene in arhitekturne probleme; to bi kot prvi moral vedeti arhitekt Peter Gabrijelčič, a tako kot je sedaj, ni ustrezno, dobro ali prav oziroma strokovno. Menda za večjo dimenzijo strehe niso dobili dovoljenja ?
Ko že misliš, da je Poletno gledališče v Križankah končno varno pred dežjem, se izkaže, da temu ni tako. Poletne nevihte so velika nevšečnost.
Lepotico in zver sem si tako lahko ogledal sinoči, ko je bilo vreme primerno, kar pa ni več zanesljivo za zadnji predstavi v četrtek in petek.
Jasna Bilušić kot Gospa Kamilica
Lepotica in zver je muzikal morda manj znanega skladatelja Alana Menkena in z manj znanimi izbranimi melodijami, ki bi jih gledalec že od prej prepoznal, kot se to dogaja z nekaterimi najslavnejšimi muzikali, med katerimi smo jih nekaj videli tudi na prireditvah Ljubljana Festivala. A je že tako, da se je v glasbeno večnost težko prebiti, hkrati pa nihče ni prerok, kaj se bo z njegovo umetnostjo še zgodilo.
Pri vsaki konkretni predstavi se vse začenja znova ali od začetka do konca, in to na vseh ravneh tega kompleksnega glasbeno scenskega žanra z vsemi elementi, od plesa do igre, petja zbora, vseh solistov, ki praviloma niso operni pevci, profesionalnega orkestra, ki se večinoma ukvarja samo z muzikalom, s posebno režijo, koreografijo, scenografijo, izbranimi teksti, primernim prevodom, čeprav ne vem, ali se primat prevaja v slovenščino kot neandertalec. Kot smo videli npr. pri muzikalu Mamma mia!, je še kako pomembno, da so prevodi čim lepši. Hrvaščina sinoči je bila razumljiva, spevna, na nekaterih mestih hote malce groba, v skladu z vsebino dogajanja in karakterjem nekaterih oseb, a se je vendarle zdela malce predrastična. Vseeno je treba vedeti, da predstave obišče precej otrok, ki jih ni treba napadati z grdim jezikom. Moti pa tudi odrasle.
Lepotica in zver (1991) je priredba istoimenske pravljice, ki se je v zgodovini pojavljala v različnih oblikah in svetovnih kulturah, med drugim tudi v Sloveniji pod imenom Začarani grad in medved, kjer junakinja konča urok, ko v stari zaprašeni knjigi bere o usodi začaranega gradu, kot lahko preberemo v programsklem listu novega sodelavca Festivala Ljubljana Jana Prepadnika.
Disneyev film je takoj po izidu požel vsesplošno priznanje in bil komercialno tako uspešen, da je postal najbolj dobičkonosen animirani film v zgodovini. Avtor glasbe Alan Menken in avtor besedila Howard Ashman sta prejela oskarja za glasbo. Prepoznavnost animiranega filma za njegovo priredbo v muzikal se je izkazala za uspešno ali pravilno programsko ali žanrsko obdelavo. Kot preberemo, je vseh osem pesmi iz filma bilo ponovno uporabljenih, Menken pa je s pomočjo libretista Tima Ricea zložil šest novih pesmi, medtem ko je avtorica originalnega filmskega scenarija Linda Woolverton zgodbo prilagodila za oder in jo razširila s še bolj slojevito karakterizacijo likov. Težko pa bi rekel, da me je katera od zapetih pesmi prevzela. Nekaj jim manjka; okus večnosti, kot to začutimo celo v slovenskih popevkah.
Zagrebška predstava se zdi elementarna, v nekaterih interpretacijah oseb ali likov precej karikirana, pretirana, malo obešenjaška, na posameznih mestih skorajda primitivna, in ker je teh likov kar nekaj, postane ta radikalnost tipološko vzorčna; vsi nekako po svoje pretiravajo, bi se dalo potegniti sklep. Predstava ima malo fines, fini ljudje so itak začarani in se spremenijo šele na koncu, ko uroka ni več. A potem je predstave kar hitro konec in so vtisi od poprej morda še premočni.
Režiser in koreograf Leo Mujić je vodil predstavo gladko tekoče, s številnimi scenskimi in vsebinskimi spremembami, kar pomeni hitre zamenjave efektne scenografije, ki se je selila iz enega prostora v majhnem mestecu preko gozda do skrivnostne graščine z Zverjo in njegovimi služabniki in upravitelji ter čudnimi drugimi udeleženci, zlasti ženskami, med njimi Gospo Kamilico v čajniku s svojim sinom. Ti dogajanje le še dinamizirajo in se delajo važnejši, kot bi jim pripisali vloge v širšem ali glavnem zgodbenem toku. To pa velja tudi za tri ženske kot neuslišanke objestnega Gastona, ki se je zaljubil v Lepotico, a jo osvaja s svojo primitivnostjo. Lepotica namreč ljubi knjige, in to celo take, ki so brez slik, a bistrijo um in pomagajo misliti. V muzikalu, presenetljivo, je zmagovalka knjiga, torej ženski intelekt, sla po branju, knjižnici, doživljanju literarnega sveta, ki pa ni nujno zgolj fiktivni, saj se Lepotica takoj pokaže kot občutljiva, sočutna, ljubeča do očeta, ki pa ga gre takoj, kljub vsem nevarnim in neznanim okoliščinam, v gozd in tam v skrivnosten grad iskat ter ga na koncu najde v nekakšni mrežasti kovinski kletki. Knjiga ji daje moč in pogum pred vsem neznanim. Ljudje v mestecu jo imajo za čudno, kar pa je nekaj normalnega, saj kdo pa hodi po Ljubljani s knjigo v roki in bere ? Morda Miklavž Komelj ? Ona to počne.
Muzikal ima različne spremembe, ki scensko, dramsko, koreografsko, režijsko niso prav lahke, ker so hitro preveč odločne, energične, afektirane (skoraj vsi prizori Zveri in Gastona, pa tudi žensk in služabnikov). Funkcija uroka je sprememba ljudi v drugačneže, ukinitev uroka pa njihova hitra normalizacija s prehitrim srečnim koncem, na katerega se nimamo časa privaditi, ker je bila poprejšnja dveurna predstava prehud doživljajski zalogaj, tako da bi se dalo pomisliti, da je sprememba skorajda tujek, čeprav vsi na neki način hrepenimo po končni spremembi in srečnem koncu.
Lepotica ima najbolj premočrtno identiteto, čeprav pride v njeni spremembi odnosa do Zveri do precej čudno hitre odločitve, morda še najbolj na temelju same lakote, potem ko jo Zver povabi na večerjo in jo logično zavrne, saj je ugrabil in zaprl njenega očeta, in to povsem brez vzroka, potem pa se nekako vda. Lahko bi dodal, da se odzove, sicer z zamudo, ko izreče besedo prosim. Zver zaprosi, večerje na začetku drugega dejanja muzikala pa vendarle ne dočakamo, vsaj scensko, ne.
V muzikalu z lahkoto zmaga Lepotica, ker je ves čas svoja, naravna, identična, empatična, čedna, po svoje provokativna, izzivalna, mikavna, nosilka drugačnega sveta, kar sicer moške privlači, ne glede na to, ali gre za pravljico ali resnično življenje. Interpretacija dobre in občutljive pevke Vande Winter je bila ustrezna na vseh ravneh, zaokrožena in na koncu še vedno dokaj zadržana, ne pa ljubezensko vznesena, saj je prepoznanje lepotca – študenta namesto zveri hitra, dovoljšnja za prvi poljub, še prej pa opazen kup knjig, da ne pozabimo na njen primarni interes.
Gaston je bil Fabijan Pavao Medvešek; po svoje preočiten antiintelektualec, objestnež, dokaj nasilen, lastniški ali posesiven, tako da na odru z njim ne doživljamo kakšne privlačnosti. Nasploh ta pretiravanja slabšajo karakter muzikala in njegovo subtilnost ter s tem umetniškost ali estetsko podobo znižujejo.
Med temi osrednjimi liki jih je še cela paleta, kot Din Don v interpretaciji Gorana Malusa, Lumiere Đanija Stipaničeva, aktivno prisotna Gospa Kamilica z Jasno Bilušić, Lefou Jana Kovačića, Maurice Adalberta Turnerja, Babette Mile Elegović, Primadona kot ljubiteljica in pevka v operi Sandre Bagarić, Drobtina Rubena Carovića, Gospod Nevena Stipčića, treh neumnih deklet v interpretaciji Lane Blaće, Kristine Habuš in Irine Raduka… Vsi so dobri, v kontekstu dogajanja iščejo in najdejo zase svoj prostor in vlečejo dogajanje v širino in nočejo enosteznega poteka, skratka bistven je dinamičen igralski in pevski kolektiv, tako da gledalcu niti malo ni dolgčas, saj se v dogajanju nenehno pojavljajo novi in novi prizori. Osrednje arije so seveda izolirane, tako da lahko izpadejo bolj sentimentalne in kajpada resnične.
Pri oblikovanju luči Aleksandra Čavleka bi se dalo kakšen trenutek še potencirati, se pravi bolje osvetliti, saj so na nekaj mestih figure pretemne. Oblikovalec zvoka Mario Romić je iskal in našel ravnovesje s primernim ozvočenjem ter dodanimi nekaterimi posnetki.
Noben muzikal ne more uspeti, če nima odličnih zborovskih pevcev in dobrih plesalcev. Zborovodja Davor Kelić je svoje pevce ne le vokalno, ampak že kar scensko pripravil za nastop po vsebinski funkciji s stremljenjem po prepričljivi ter celostni scenski prezenci. Balet je bil odličen. Že ob koncu prvega dejanja je nastop vrhunski kolektivni, prežemajoči, kot plesno vokalni izbruh vseh na odru, kot da bi vsi pozabili na to, kaj nas še čaka v drugem dejanju, čeprav temu sledi še nekaj komornih minut, medtem ko je konec drugega dejanja nabit z muzikalnim ekrazitom (ameriškega tipa). Tu gre ansambel do konca ali do koder zmore.
V orkestrski jami (ne za odrom kot je bil orkester postavljen v ponedeljek) smo opazili mladega, visokega dirigenta Davorja Kelića. Je očitno zelo sugestiven in ima celotno dogajanje pod nadzorom. Orkester je bil ves čas zelo dober, dinamičen, a tudi kontrastno liričen. Vsem se poznajo bogate izkušnje iz Zagreba, v Ljubljani pa smo začutili željo vseh, da se izkažejo in nam po propadlem ponedeljku dokažejo, da za vsakim dežjem posije sonce.
Kompletno dobra predstave tamelji na ravnovesju vsega, a z nekaterimi pretiravanji, ki jih imajo Američani raje kot mi doma, ker smo manj odprti, eksplozivni, egocentrični. Morda bi tvegal pomisel, da je bila hrvaška izvedba bolj “ameriška”, kot če bi isti muzikal izvedli bolj lirični Slovenci.
Čar muzikalov je tudi v tem, da so eni ameriški, drugi angleški, tretji ruski, eni pa kar slovenski, kot se spomnite.
Na koncu so vsi nastopajoči dočakali skandirajoče aplavze in ovacije. Čisto na koncu pa je stala že vsa publika.
Še dve predstavi, verjetno z drugačno ali alternativno zasedbo.
Marijan Zlobec