V dvorani Slovenske matice je bila danes posebna slovesnost namenjena obisku Slovencem, ki so v teh dneh prišli na tradicionalno srečanje v svojo domovino ali domovino svojih staršev, dedov. Pozdravnemu nagovoru urednice Slovenske matice dr. Ignacije Fridl Jarc je sledil poglobljen nagovor akademika dr. Milčka Komelja, deset let predsednika Slovenske matice, potem pa rednega člana in do nedavnega podpredsednika SAZU. Zaradi altualnosti njegovih misli, občutja bližine in zavedanja potrebe po nenehnih stikih z rojaki po svetu, najprej objavljamo njegov nagovor. V nadaljevanju bodo sledili še drugi nagovori in poročila iz Kanade, Avstralije ter Argentine.
Dr. Ignacija Fridl Jarc, foto Marijan Zlobec
Spoštovani,
vesel in počaščen sem, da vas lahko prisrčno pozdravim na Slovenski matici, najstarejši, pred 159 leti porojeni slovenski posvetni kulturni ustanovi.
Himna Slovenija v svetu
Slovenska matica kot nosilka zavesti o slovenski narodni individualnosti
Slovenska matica si je že od samega začetka prizadevala za uveljavitev slovenščine v srednjih šolah in je zato najprej izdajala tudi učbenike; objavljala je temeljne znanstvene knjige z različnih področij ter pripravila našo prvo znanstveno terminologijo, sicer pa je bil njen osrednji namen, doseči kulturno in znanstveno uveljavitev Slovencev, zato si je prizadevala za ustanovitev slovenske univerze in akademije znanosti in umetnosti, za katerih predhodnico velja. Z vsem tem je bila, četudi se ni smela vmešavati v dnevno politiko, predvsem nosilka zavesti o slovenski narodni individualnosti, na podlagi katere smo si v 20. stoletju končno priborili slovensko državo. Slovenska narodna zavest pa je zanjo ostajala in ostaja v vseh časih njenega obstoja, tudi ne glede na idejne diferenciacije, deklarirana kot naša najvišja nadosebna vrednota.
Dr. Milček Komelj
Pripadniki Matice so bili že v času stare Avstrije tudi Slovenci zunaj današnjih državnih meja in redkejši tudi po širšem svetu, kot je moč razbrati iz njenih letopisov, zlasti duhovniki in izobraženci, ki so se zavzemali za ohranitev slovenstva. Starim predvojnim in še starejšim izseljencem, ki so jih pognale po svetu predvsem težke gospodarske razmere in ki so si tudi v tujini ustvarili svoja slovenska duhovna in kulturna središča, pa so se po drugi svetovni vojni pridružili še številni najbolj zavedni Slovenci, ki so se bili prisiljeni izseliti iz totalitarne Jugoslavije predvsem iz političnih razlogov.
Marcos Fink z izseljensko himno Slovenija v svetu
O usodah teh naših ljudi govori še poprej kot naraščajoče znanstvene raziskave slovenska literatura, polna slovenske bolečine in hrepenenja; danes pa nas s to zgodovino in človeškimi zgodbami seznanjajo tudi vse pogostejša soočanja v živo, predvsem pa glas mislecev in umetnikov, ki nas lahko šele v času samostojne slovenske države dosega brez težav in postaja tudi naš glas ter nam pripoveduje, da smo narodna in kulturna celota šele vsi skupaj.
Kitaristka Maia Korošec in flavtistka Darinka Tejera
Srečanjem s Slovenci, naseljenimi po svetu, ter t. i. zamejci, in predstavitvam njihove ustvarjalnosti in izdajateljske dejavnosti smo se doslej posvečali tudi s prireditvami na Slovenski matici in obiski onkraj državne meje. Prav na Slovenski matici se je na pobudo
njenega nekdanjega urednika in tajnika Draga Jančarja, predhodnika današnje za slovenstvo zavzete doc. dr. Ignacije Fridl Jarc, obudila tudi zamisel o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, ki naj bi izključil iz podrejenosti neprikladni pojem zamejstva. S tem pa Matica le nadaljuje s tradicijo, ki je bila utemeljena že v njenem začetku in je zajemala v sprva sicer še predvsem domoznanskih prizadevanjih celoten slovenski kulturni prostor; prav ta zavest pa ostaja izhodišče našega zanimanja za kulturno dogajanje Slovencev tudi vsepovsod drugod po svetu, ki tako vse bolj živi kot samoumeven in enakovreden del slovenske kulture.
Slovence v tujini so obiskovali zgledno domoljubni in ustvarjalni člani Matice
Velikega kulturnega pomena izseljencev, ki da doživljamo kot simbol za neomajno zvestobo slovenskemu narodu in nam je lahko za zgled, so se zavedali tudi posamezni zgledno domoljubni in ustvarjalni člani Matice, ki so sami obiskali Slovence v tujini prav zato, da bi se z njimi seznanili in jim pokazali, kako cenijo njihovo trdoživost, ustvarjalnost in zvestobo. Tak je bil lani umrli matičar akademik Kajetan Gantar, ki
o tem pripoveduje v zadnjem zvezku svoje avtobiografije Penelopin prt in v njej ne more pozabiti, kako se je v Ameriki v vsaki hiši srečeval z domovino, s podobami brezjanske Matere Božje ali slovenskih krajev, ter je ob tamkajšnjih spoznanjih, začuden nad
slovensko sposobnostjo in zvestobo, o kateri se je osebno prepričal, zapisal: »Neverjetno, kakšen demografski minus nam je prinesel nesrečni eksodus maja 1945 in kakšen ekonomski potencial smo Slovenci takrat izgubili.« Tudi iz takih vzgibov je pred 2.svetovno vojno obiskal Ameriko slikar Božidar Jakac in se vrnil z življenjskim spoznanjem, da so njegove korenine in korenine njegovih rojakov le doma in da nam lahko spoznavanje tujine to samo še potrjuje; Južno Ameriko pa je med rojaki doživel tudi Matičin ugledni sodelavec pisatelj Alojz Rebula in še marsikdo.
Tone Kuntner s Prešernovo Zdravljico
Vsi ti veliki duhovi so dojeli delo Slovencev v tujini, ki je postala njihova druga domovina, kot poslanstvo, ki je ohranilo in negovalo živo zavest o slovenskem poreklu, in so z občudovanjem spoznavali, kako dragocena je njihova neugasla slovenska zavest tudi za Slovence v matični domovini. Spoznali so, da Slovenci, živeči po svetu, nosite ljubezen do domovine v srcu iz roda v rod in ohranjate z njo srčno vez, posebno z ohranjanjem slovenskega jezika in negovanjem kulture, za katero si ob vseh težavah tako samoumevno, zavestno in ljubeče prizadevate.
Obiski rojakov spodbujajo doma vse preveč usihajočo domoljubnost
Obiski slovenskih rojakov iz širnega sveta nam tukaj živečim od nekdaj širijo meje naše domovine. Spodbujajo nam doma vse preveč usihajočo domoljubnost in vlivajo zaupanje v življenjsko moč našega naroda, ki še živo utripa v slovenskih žilah tudi v svetu zunaj doma, kjer nas je Slovencev menda kar pol milijona. S svojim zaupanjem v pravico slovenskega naroda do svobode, za katero smo se na Slovenskem krčevito zavzemali tudi z vašo veliko pomočjo, pa ste imeli prav rojaki v tujini izjemno veliko vlogo tudi v prizadevanjih za našo osamosvojitev, za končno priznanje nove samostojne slovenske
države in za osvobajanje izpod komunističnega jarma, katerega oživljane sledi nas še vedno ali celo ponovno morijo; s svojimi pričevanji pa ste bistveno prispevali tudi k spoznavanju zatajevane zgodovinske resnice, ki je lahko edini stvarni temelj pri prizadevanjih za tako potrebno nam slovensko spravo.
Slovenski rojaki znotraj države Slovenije vedno znova spoznavamo, da je med Slovenci, ki živite daleč od domovine, ljubezen do domovine, ki jo nosite v sebi kot oživljajoč duhovni ogenj, še mnogo močnejša kot pri tistih, ki jim je življenje v njej samoumevno in se njenega pomena zato žal niti ne zavedajo ali pa jih zapeljujejo današnji pogubni globalistični trendi, ki nam spodkopavajo lastne korenine. Zaradi njih smo na Matici leta 2015 celo priredili simpozij z že kar izzivalno grotesknim, četudi bridko retoričnim naslovom Bo slovenščina še naprej naš jezik?, leto zatem pa v prizadevanjih za ohranitev slovenskega jezika na slovenskih univerzah v obrambo slovenščini tudi srečanje s prav tako nenavadnim poimenovanjem Zagovor slovenščine. V takih prizadevanjih nam izjemno veliko pomeni tudi vaša zavest o vrednotah slovenstva in pomenu slovenskega jezika, ki jo izpričujete s svojim dragocenim delom.
Gotovo ste prav vi najbolj goreče in najzvestejše srce slovenstva, prežarjeno z vero, upanjem in ljubeznijo. Zato tukajšnji Slovenci kot največji blagoslov doživljamo rojake, ki jih je klic domovinske ljubezni in spomin nanjo priklical k stalni vrnitvi v ljubo domovino, tako kot velikega pisatelja Zorka Simčiča, ki nam blagodejno odpira oči za težave izgnanstva in moči domotožja, vidi vprašanja razseljenstva v prav mitičnih razsežnostih ter velja za nesporno etično avtoriteto, tako kot je obveljal v odnosu do slovenstva tudi naš tržaški član slovenski pisatelj Boris Pahor. Prav delo takih umetnikov, ki so bili sposobni kultivirati slovenski jezik do največjih tančin tudi še iz fizične daljave, ali pa ga na novo izoblikovati po prihodu iz tujine, kar je storil pisatelj Lojze Kovačič, pa jasno kaže, kako je materin jezik v Slovence iniciiran in da se nam razkriva kot edino zanesljivo središče, ki nas najgloblje in najbolj razvidno povezuje; z njim pa nas prav toliko povezuje tudi slovenska pesem. Zato smo lahko enako hvaležni tudi za domoljubno in nadarjeno družino Fink, za ljubeče prodorni spevni in srčni glas Markusa Finka in njegove sestre Bernarde ali za prodorno misel, s katero nam je Andrej Fink v Kočevskem Rogu nedavno razjasnil žgoča vprašanja novejše slovenske zgodovine. Iz daljne tujine, prav tako iz Argentine, se je med nas le za prekratek čas vrnil nekdanji prezgodaj umrli predsednik slovenske vlade Andrej Bajuk, ki so ga slovenski razumniki iz Nove revije spoznali kot velikega gospoda, a je moral v družbi prenašati nezaupanje, namesto da bi zaradi svoje zvestobe do naroda prej vzbujal občudovanje; a je vendar dvignil v zavest obstoj in veljavo razseljenih Slovencev, katerih žrtev se je lahko spremenila tudi v zmagoslavje, in spodbudil zaupanje v veliko moč domovinske ljubezni, ki jo izseljenci s svojimi potomci in potomci vaših potomcev izpričujete s svojo zvestobo domovini oziroma slovenstvu, ki se najvidneje kaže v ohranjanju in negovanju slovenskega jezika in pesmi ter živega spomina na tiste velike slovenske rojake, katerih misel in cankarjansko oznanjanje slovenske lepote nam sveti skozi vso dosedanjo zgodovino. Vse bolj pa se zavedamo tudi pomena Slovencev v svetu znanosti in si prizadevamo, da bi ohranili in še okrepili stike tudi z njimi.
Za konec naj le še ponovim, da smo vam lahko neizmerno hvaležni, ker tudi v fizični razdalji ohranjate naš jezik, negujete kulturo z branjem slovenskih knjig, gledališčem, glasbo in tudi likovno ustvarjalnostjo, in z vsem tem izpričujete in ohranjate ljubezen do
slovenstva. V času, ko imamo v državi Sloveniji svojo suverenost sicer zagotovljeno, si moramo za ohranitev in veljavo slovenskega jezika posebno v visokem šolstvu vedno znova krčevito prizadevati, prepričevati številne odločevalce o njegovi nujnosti na vseh
življenjskih področjih in jih odvračati od slepote, ki iz bližine ne vidi tega, kar se morda zares še bolje vidi iz daljave, občuti pa tudi z notranjimi očmi: namreč nedvoumnega dejstva, da je temelj našega duhovnega, zavestnega obstoja in nadaljnjega razvoja le
ukoreninjenost v slovenski samobitnosti, v slovenski identiteti, katere osrednji nosilec je slovenski jezik, in da je tujina, če ne nosimo v srcu svoje prvotne domovine tudi v njej, samo Nigdir dom, v kakršnem je moral nekdaj živeti Primož Trubar, ki nas je imenoval ljube Slovence in nam je z uvedbo slovenskega knjižnega jezika omogočil nadaljnjo
kulturno rast. V tem času ste nam v veliko oporo in zgled. Iz Nigdirdoma v Nemčiji, kamor so ga pahnili totalitaristi, se je pred zoro slovenske pomladi vrnil tudi oče slovenske državnosti Jože Pučnik, o katerem smo razpravljali na nedavnem simpoziju na Slovenski matici, ustanovi, ki se mora zavedati, da nas povezuje, ohranja in preraja le neomajno zaupanje v slovensko kulturno rast, in se s tem zavzemati za vse to, kar vi izpričujete s svojim delom in kar nosite v srcih.
Dragoceno zagotovilo, da bomo tako doma kot na vseh kontinentih lahko še naprej živeli in ustvarjali
Zato nam je vaša zavest o pomenu lastne identitete, ki v globalnem svetu ni presežena odvečnost, marveč nujnost, ki šele zagotavlja človeško avtentičnost in omogoča ustvarjalno in samozavestno individualnost, v veliko moralno spodbudo in tudi zato so vaša gostovanja v domovini in srečanja z vami vselej velik slovenski, lahko bi rekli tudi narodni in družinski praznik. Vaše negovanje slovenske kulture in ohranjanje slovenskega jezika, ki ga Slovenci v tujini že ves čas tako zavzeto izpričujete, zato ni le nostalgičen spomin na domače izročilo, marveč je predvsem dragoceno zagotovilo, da bomo tako doma kot na vseh kontinentih lahko še naprej živeli in ustvarjali ter se vsepovsod počutili kot samozavestni Slovenci, ki nas najbolj bogati in dela razpoznavne le naša dragocena in ljuba nam kultura. Vesel sem, da smo danes skupaj. Bog živi Slovenijo!
Milček Komelj
Kot rečeno, bodo v naslednjih prispevkih sledili še nagovori in poročila rojakov iz Tortonta v Kanadi, Canberre v Avstraliji in Buenos Airesa v Argentini.
V kulturnem programu so sodelovali bas baritonist Marcos Fink, kitaristka in flavtistka Maia Korošec in Darinka Tejera iz Argentine ter dramski igralec, pesnik Tone Kuntner. Srečanje sta skupaj soorganizirali Slovenska matica in Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Udeleženci so dobili v dar po izboru nekatere knjige, s poudarkom na dveh dr. Dimitrija Rupla, in sicer Železo in žamet ali od kulture do države in Slovenija na svetovnem prizorišču ter zbornik Slovenci v XX. stoletju.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec