Anja Radaljac
Nagrado prejme Anja Radaljac, katere besedila so »analitično napeta od samega začetka, saj imajo, kot rečeno, izdelano stališče in se ogibajo nepotrebnemu obnavljanju vsebine ter drugim stranpotem, na katere kritika prepogosto zahaja.«
Anja Radaljac je ob prisrčni čestitki predsednika Društva slovenskih pisateljev Dušana Merca prevzela nagrado v Aninem dvoru v Rogaški Slatini. Utemeljitev žirije je v njenem imenu predstavila Diana Pungeršič, vodja kritiških razprav na Festivalu Pranger in bivša žirantka ter Stritarjeva nagrajenka.
Nagrajenka Anja Radaljac
Anja Radaljac je kritičarka z zavidljivim stažem in eno najbolj prepoznavnih kritiških peres ne zgolj v svoji generaciji, temveč znotraj slovenskega literarnega polja nasploh. S svojimi zapisi je že zgodaj tlakovala pot feminističnim branjem literarnih besedil, v času, ko to pri nas nikakor ni bilo samoumevno niti zaželeno. Tako se je tudi zaradi učinka njenih razmišljanj, ki so zgodaj stopala v dialog z sodobnimi mednarodnimi tokovi, radikalno spremenil pogled na različne romaneskne stereotipe in ideološke strdline.
Pomagala so vzpostavljati standarde občutljivosti za fenomene in perspektive, s katerimi se poprejšnji avtomatizmi kažejo v novi luči; izvirno so doprinesla k razumevanju živalskih likov v literaturi, medetničnih razmerij ter razmerij med globalnim severom in jugom … Vseskozi ponuja izvirne in alternativne poglede na predpostavke obravnavanih tekstov ter razmerja moči, ki se skoznje prepletajo in s tem nespregledljivo širi spekter slovenske kritike. Pri tem pa je treba poudariti, da njena branja kljub alternativni in progresistični drži niso idejno enoznačna ali dogmatična, saj jih zaznamuje nepredvidljiva raznorodnost perspektiv in ogibanje samoumevnostim tudi pred lastnim pragom.
Kritiška besedila Anje Radaljac terjajo odziv, s čimer delom omogočajo njihov družbeni odmev. Tudi v tem oziru sodi med tiste kritičarke in kritike, ki so pred leti s svojo brezkompromisnostjo, a tudi konceptualno suverenostjo, prevprašali stanje medlega izogibanja sodbam in zadovoljne povprečnosti esteticizma. Ko beremo njene zapise, vemo, da bomo dobili oblikovano stališče, ki ga ne bomo mogli zlahka spregledati. Na ta način teksti vzpostavljajo avtorsko držo, kritičarki dajejo avtonomijo, ki si jo je v majhnem prostoru treba vedno znova izboriti, istočasno pa z vpenjanjem v razpravo preusmerjajo pozornost k literaturi sami, najsi bo končna sodba o njej naklonjena ali nenaklonjena.
Anja Radaljac in Dušan Merc
Radaljac je zmožna operiranja z različnimi oblikami besedil, ki segajo od krajših radijskih recenzij do daljših in bolj poglobljenih kritik za specializirane revije. Vsa pa izražajo sposobnost osredotočenega povzemanja, zgoščevanja pomenskih jeder, hitrega analitičnega povezovanja različnih spoznanj, pri čemer jih odlikuje tudi jasnost. Kljub intelektualni izostrenosti in informiranosti pri drugih disciplinah, denimo sociologiji ali antropologiji, ne zapadajo v teoretsko ezoteričnost in ohranjajo samostojnost literarnokritiškega diskurza. Besedila so analitično napeta od samega začetka, saj imajo, kot rečeno, izdelano stališče in se ogibajo nepotrebnemu obnavljanju vsebine ter drugim stranpotem, na katere kritika prepogosto zahaja.
Zaradi obsežnosti njenega kritiškega opusa, njegove vplivnosti in stalnega ohranjanja interpretativne forme je dodelitev Stritarjeve nagrade Anji Radaljac povsem organska izbira.
Žirija:
Muanis Sinanović, predsednik
Robert Kuret, član
Zoran Pevec, član
V raziskavi Monitoring slovenske literarne kritike je Julija Ovsec v letu 2019 na podlagi 177 primerov kritik, objavljenih v sedmih reprezentativnih medijih, ugotovila, da je 69 % objavljenih kritik povsem pozitivnih, 27 % polemičnih, kar je raziskava definirala kot kritike, ki izpostavijo tako pozitivne, kot tudi negativne lastnosti besedila, zgolj 4 odstotki kritik pa so bili spoznani kot poudarjeno negativni. Četudi so od objave te raziskave minila štiri leta, ocenjujem, da se stanje do danes ni posebej spremenilo. Slovenska literarna kritika je tudi danes, kot ugotavlja Ovsec v svoji raziskavi, pretežno ena od oblik knjižne promocije. Tako stanje bi bilo z vidika kondicije žanra kritike zaskrbljujoče – če bi dejansko obstajala družbena skupina, ki bi v slovenskem prostoru gojila interes do ohranjanja tega žanra. Upoštevaje, da gre za dalj časa trajajoče stanje brez pomembnejših prizadevanj po spremembah, bi ocenila, da take skupine pri nas ni, prej nasprotno. V trinajstih letih, kar kritiško delo opravljam sama, je bilo opaznih veliko prizadevanj za preoblikovanje kritiškega žanra v publicistiko, ki deluje kot podporni steber založništva in knjižnega marketinga, podoben trend pa velja (vsaj) še za področje gledališča. Ta prizadevanja je bilo opaziti tako znotraj stanovskih društev, kakršno je Društvo slovenskih pisateljev, s strani založniških hiš, pa tudi med samimi kritičarkami_ji; na neki točki v zadnjih letih se je vsekakor dozdevalo, da obstaja v slovenskem literarnem prostoru svojevrsten narativ o ostri slovenski kritiki, ki naj bi delovala rušilno, kar je potrebno sanirati.
Če sem se sama kritiškega pisanja ob prizadevanju, da se osvobodim (študentskega) natakarstva, lotila tudi zato, ker sem si želela poglobljenega dialoga o literaturi ter prispevanja k transformaciji in sooblikovanju literarnih trendov v slovenskem prostoru, ki bi morda vodili tudi k širšim družbenim spremembam, lahko danes z nekoliko obžalovanja in precejšnjo mero deziluziranosti rečem, da kritike pišem predvsem zato, ker je kritiški poklic deficitaren, kar pomeni lažje ohranjanje pravice za plačilo prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna kot ga prinašajo drugi poklici v kulturni sferi, ki jih prav tako opravljam, denimo pisateljski. Ničkolikokrat je bilo že povedano, da kritiški poklic ne omogoča preživetja, pogosto pa tudi ne poklicnega razvoja, saj mora zaradi nevzdržnih pogojev dela večina kritičark_kov to delo po nekaj letih opustiti. Drugi razlog, da kritike še vedno pišem – razlog, ki v mojem delu morda razkriva tudi nekakšen paradigmatski premik – je ta, da lahko svojimi kritiškimi prispevki izpostavljam delo svojih pisateljskih kolegic, ki so, kot je ravno tako ugotavljala Ovsec v svojem poročilu, neprimerno redkeje obravnavane od moških pisateljskih kolegov. Poročilo izpostavi razmerje 35 % proti 65 % v prid avtorjev, z izjemo medija Koridor, kjer je bilo ugotovljeno, da enako število kritičark in kritikov obravnava enako število avtoric kot avtorjev. Kritike sem začela pisati dve leti po ustanovitvi Društva slovenskih literarnih kritikov, v času, ko so se začenjali nekoliko bolj množično pojavljati spletni mediji, namenjeni tudi literarni kritiki, enega od njih – Koridor – sem med drugim soustanovila. V teh trinajstih letih smo doživele_i propad nekaterih slovenskih medijev, namenjenih kulturi, denimo časopisa Pogledi, krčenje prostora za literarno kritiko – če je bilo še pred desetletjem običajno, da knjiga, podprta z JAK, prejme štiri do sedem recenzij, dandanes kakšna knjiga ne prejme več nobene, številne pa zgolj eno ali dve kritiki – ter razkrajanje samega kritiškega žanra, torej žanra besedil, ki niso namenjena promociji založniških programov, temveč literarno-teoretski analizi in oceni sočasne knjižne produkcije.
Anja Radaljac z diplomo Stritarjeve nagrajenke
Menim, da je v takšnem okolju tolikanj bolj vredno ohranjati kritiške glasove, ki se s svojimi teksti umeščajo v manjšino, ki žanr ohranja pri življenju. Ker temu vztrajno sledita, se iskreno zahvaljujem svojima stanovskima kolegoma, kritikoma in članoma žirije, ki mi je letos podelila Stritarjevo nagrado, Robertu Kuretu in Muanisu Sinanoviću za njuno kritiško delo in tudi za prepoznanje vrednosti mojega lastnega kritiškega pisanja. Za podporo hvala seveda tudi tretjemu članu žirije, Zoranu Pevcu. Kot kritičarka, ki se je svojega dela nekoč lotevala z entuziazmom in zaupanjem v moč, da kolektivno kot slovenske umetnice_ki in spremljevalke_ci umetnosti intelektualno rastemo in ponujamo družbi nove, sveže in izzivalne misli ter prispevamo k pozitivnim družbenim spremembam, si vendarle še vedno želim, da bi ta žanr obstal, kljub vsem strukturnim, sistemskim in notranjim prizadevanjem, da ne bi. Hvala.
Anja Radaljac
Anja Radaljac je literarna komparativistka, pisateljica, kritičarka in prevajalka. Leta 2014 je izdala knjižni prvenec, roman Polka s peščenih bankin (LUD Literatura), leta 2016 esjistični roman Puščava, klet, katakombe (Litera), leta 2022 pa roman Punčica (Litera), ki je bil nominiran za nagrado kresnik ter izbran za Fabulin izbor 2023. Je soustanoviteljica in sourednica spletnega medija Animot, medija za intersekcijsko obravnavo vprašanja nečloveških živali in sourednica istoimenske butične založbe. Od leta 2010 objavlja literarne, od leta 2012 pa tudi gledališke kritike. Piše pretežno za Delo, radio Ars in Literaturo, kot kulturna novinarka pa sodeluje tudi s spletnim medijem Disenz.
Marijan Zlobec